VOLTA x Boiler Room v zagrebškem klubu AKC Attack

V soboto, 20. novembra, na vrhuncu kvazizaprtja slovenske družbe in novic o prenatrpanosti intenzivnih oddelkov osrednjih bolnišnic ter skorajšnjem kolapsu zdravstvenega sistema, sem se z rahlim moralnim mačkom usedel v avto in se odpeljal proti hrvaški prestolnici. V tamkajšnjem klubu AKC Attack v Mediki, nekakšnem ekvivalentu Metelkove, se je imel namreč zgoditi prvi uradni klubski Boiler Room na Hrvaškem. Za organizacijo je bil zadolžen lokalni kolektiv Volta, ki ga sestavljajo (Josip) Kornet, N/OBE (Nikola Krgović), Oberan (Ivan Oberan) in ASU (Mislav Matić). Kot ena osrednjih promocijskih sil naprednih klubskih muzik na Balkanu, pobratena z beograjskim kolektivom SUTRA in ljubljansko Ustanovo, Volta od leta 2018 skrbi za zastopanost robnih sfer sodobnih plesnih glasb z vseh koncev sveta. Z navezovanjem na koncepte postklubske glasbe in vpeljevanjem sofisticiranih didžejevskih praks ekipa naprej razvija tradicijo rejva v najširšem možnem pomenu. Poleg Hrvatov, Srbov in Slovencev je bila med dosedanjimi gosti priznana producentka Object Blue, zaradi korone pa je bil prestavljen booking avstralskega mojstra Air Maxa ‘97. V vsej tej vzhičenosti in občutku izpolnjenosti, sem si priznal, da je bil Voltin Boiler Room zame eden pomembnejših klubskih dogodkov zadnjih let. Na eni strani zato, ker je bil nekakšna zunanja potrditev truda kolektiva Volta, ki ogromno energije vlaga v promocijo sodobne plesne glasbe na Hrvaškem. Potem zato, ker smo se dogodka udeležili feni tovrstnih glasb iz Srbije, Hrvaške in Slovenije (četudi mislim, da sem bil poleg Warrego Valles edini Slovenec v klubu) in je zato predstavljal neke vrste družinsko srečanje regionalnih ljudi s sorodnimi glasbenimi interesi. Tretjič zato, ker je peterica nastopajočih v celoti upravičila svoje mesto na tem dogodku in dokazala, da je naša regija prava zakladnica novih talentov. In kar je najpomembnejše, zato, ker so me kot človeka, recenzenta, rejverja in didžeja njihovi miksi dejansko omamili in mi vlili novo upanje glede prihodnosti futuristične klubske glasbe na območju nekdanje Jugoslavije.

Pri Volti je poudarek na progresivnih transžanrskih elektronskih mutacijah v vseh možnih tempih in nekonvencionalnih taktovskih načinih, včasih z visoko kinetično energijo, drugič čisto eksperimentalnih, tretjič iz sfer zvočne umetnosti ali glasbe za gledališče. Ritmična hiperaktivnost, rafali raznovrstnih tolkal, glomazni basovski pulzi, zvočno dizajnerske abstrakcije, kiborški vokali, včasih ostra elektroakustična patina, drugič visokodefinicijski lo-fi ipd. – gre, skratka, za plesne muzike s pogledom v prihodnost, ki zavračajo oziroma nadgrajujejo ideološko konservativnost EDM-a, housa in techna tako v smislu pristopa k miksanju kot tudi izbire zvočnega materiala, s tem da njihov ultimativni cilj ostaja enak: premikanje zvočne mase zavoljo premikanje človeških teles. Igra s pričakovanji, tenzijo in protitenzijo, zavračanje konvencij, aktivna manipulacija prisotnih, »neprimerni« slogovni obrati, vse to je zaznamovalo sobotni večer v Zagrebu. Kot pravijo v Volti: »Progresivnost, intenzitet i nepredvidivost su glavne odlike koje krase naše klubske večeri - novije, mutirane verzije bassa, junglea, post-dubstepa, grimea, UK techna i bailea su samo neki od žanrova koji se mogu čuti na našim eventima.«

Poleg N/OBE-ja in Korneta so se zvrstili še nekdanja programska voditeljica festivala eksperimentalnih glasb ZEZ, didžejka in radijska voditeljica Babilonska (Nina Maštruko), sovodja mednarodno priznane butične založbe low income $quad, ambasador hrvaškega elektronskega podzemlja in redni gost slovenskih DJ pultov SZCH (Filip Ščekić) in glavni protagonistki slovenske postklubske kreativnosti, ustanoviteljici festivala Grounded, programski voditeljici kluba Monokel in LGBTIQ+ aktivistki Warrego Valles. Njuna vključitev na zagrebški lineup je bila smiselna, kot nekakšna sklenitev kroga. Kolektiv Volta namreč Nini Hudej in Nini Kodrič kot pionirkama postklubskih estetik na Balkanu pripisuje ključno vlogo pri zbiranju poguma za sledenje lastni viziji. Kreativna povratna zanka, ki se je v zadnjih letih vzpostavila na relaciji Ljubljana–Zagreb–Beograd, blagodejno vpliva na medsebojno oplajanje scen in je v pomoč pri tujih bookingih, promociji in mednarodni prepoznavnosti balkanske scene, ki kljub manku infrastrukture in strokovnjakov ni podhranjena s talentom. Prav odsotnost booking agencij in založb nas namreč sili k povezovanju po različnih kanalih. Vse tri omenjene scene imajo svoje prednosti in slabosti, nekje je več klubov, drugje več festivalov, eni imajo večjo podporo mesta, drugi podporo mladih meščanov. Toda skupaj lahko na mednarodnem zemljevidu nastopamo kot poenoten kulturni trg, ki ga je Nikola Krgović v zadnjih letih konceptualiziral pod imenom jugosfera. Beseda se na določenem segmentu post-jugo elektronske scene uporablja kot nekakšen buzzword, a se v njej skriva potencial za medkulturno, mednarodno povezovanje in osamosvojitev od podrejenega položaja perifernih držav, ki tujcem predstavljajo predvsem priložnost za občasne eskapade in eksotične turneje. Ne gre, skratka, za nostalgično oživljanje idej o bratstvu in enotnosti ali idealiziranje nekdanje skupne države Jugoslavije, temveč za pragmatično reakcijo na geopolitično in geokulturno pozicijo t. i. balkanskih držav vis-à-vis Zahodni Evropi in svetu.

Prav zato se moramo obregniti ob prvo gostovanje Boiler Rooma na hrvaških tleh v sklopu turneje OPEN DANCEFLOORS: EASTERN EUROPE, s katero naj bi se proslavilo ponovno odprtje klubov v regiji. Znamka je sicer že imela sponzorirane odre na festivalih, kot je Dimensions, a nikdar še ni organizirala klasičnega klubskega dogodka, ki ga je Ljubljana edinikrat doslej imela leta 2017, Beograd pa že večkrat, nazadnje pred nekaj tedni. Gostovanje BR-ja je problematično v številnih ozirih, a obenem je njegova kritika dvorezna. Logično je, da gre pri BR-ju kot hajpanem brendu, ki se kapitalizira na hrbtu elektronskih globalnih mikroscen skozi marketing LGBTIQ+ aktivizma in subkulturne kreativnosti, predvsem zaradi akumulacije kapitala. Podjetje, ki je bilo zaradi nefinanciranja nastopajočih in fiskalnih manipulacij problematično že od samega začetka, je letos dvignilo še več prahu zaradi sprejema 800 tisoč funtov državne pomoči v sklopu programa Culture Recovery Grant (predstavljajte si, da bi pri nas tako pomoč dobil kak Kurzschluss). Še bolj je glasbenike razkurilo dejstvo, da je v njihovi prijavi dejansko pisalo, da si keš zaslužijo, ker so pomagali zagnati kariere svetovno znanih imen, kot so Four Tet, Honey Dijon in Jayda G, in ker je nastop na BR-ju osrednjega pomena za življenjepis vsakega elektronskega glasbenika oziroma didžejke. V času stagnacije večine evropskih klubskih scen se je BR torej odločil slediti neke vrste kulturnemu postkolonializmu po vzhodni in južni Evropi ter na dolgoletni trud mladih regionalnih kolektivov nalepiti svoj logo z edinim ciljem širjenja prepoznavnosti lastne znamke. Povedno je, da je podjetje kolektivu za uporabo svojega imena zaračunalo mastni tisočak, čeprav samo v dogodek praktično ni vložilo ničesar razen logotipa. Obenem zaradi strahu pred sankcijami zaradi epidemiološkega stanja ni dovolilo klasičnega spletnega prenosa, tako da bo končni izkupiček za ekipo Volta le objava miksov na BR platformah. To pomeni občutno manjši doseg v primerjavi z videoposnetkom, ki ima potencial, da se naglo širi in s tem popularizira didžeja. Gre za torej za nesorazmerno, izkoriščevalsko pogodbo, pri kateri se zahodni kapital oplaja na plečih neodvisne vzhodno- oziroma južnoevropske kulturne produkcije. A vendarle ostaja dejstvo, da je sobotni zagrebški dogodek v celoti uspel prav zaradi hajpa, ki ga je sprožilo to ime. Če so doslej dogodki Volte zaradi specifične glasbe in drugačne filozofije clubbinga privabili predvsem poznavalce, je bil njihov BR razprodan v par urah.  

Napetost v klubu za okoli 200 oziroma 250 ljudi, v katerem so za to priložnost vgradili odlični sound system Void Acoustics, je bila že ob prihodu na Oberanov ogrevalni set (ASU-jev uvod sem žal zamudil) relativno visoka. Z uradnim začetkom z Babilonsko ob 19. uri se je gostota teles v prvih vrstah hitro povečala, masa ljudi pa okupirala še zadnji del kluba. Promotorji so poskrbeli za dosledno preverjanje PCT pogoja, a ker na Hrvaškem velja le priporočilo za nošenje mask v zaprtih prostorih, sem v celem večeru opazil le štiri. Kar je ob 5-urnem plesu navsezadnje pričakovano.  

Otvoritveni DJ set Babilonske, ki se delno specializira za robne oblike techna, dubstepa, bassa in sorodnih obredno industrijskih estetik, je bil zasnovan transžanrsko, kot je zanjo značilno, z valovito strukturo prehajanja med različnimi razpoloženji, in zaznamovan z basovskim misticizmom. Njena tehnika miksanja včasih vključuje prehode, ki niso ritmično sinhronizirani (torej beat-matchani, kar velja za standard), pač pa posega po komadih, ki imajo sorodne zvočne barve oziroma abstraktne frekvence pri brejkih, ko je ritem izvzet iz zvočne slike. Slednje inovativno uporablja za prehode, s čimer ustvarja nove zvočne fuzije. Miks je zagnala s komadom Camelo z novega albuma producentke JASSS. Začela je s počasnejšimi, fizično intenzivnimi komadi, toda kot rečeno, je pri miksanju skoraj neopazno prehajala med različnimi hitrostmi – od dubstepa z vokali bolgarskega ženskega zbora iz naslovne teme kultne japonske anime Ghost In The Shell (1995) do baltimorskih klubskih koračnic, s tolkali obogatenih techno maršev in nojzerskih momentov ter nedavne bombe Vexed, ki sta jo podpisala The Bug in Moor Mother. Četudi je šlo za uvodno dejanje, je bila intenziteta na nivoju prednosilnega seta.

SZCH, ki ga poznamo po značilnem humorju in afiniteti do čudnega popa, je potegnil za ročno in nas zafural v povsem drugačne vode. Začel je z editom milenijske himne Barbie Girl, ki je ljudi angažiral k petju, in nadaljeval proti mutantskim dembow ritmom, ki s svojim seksapilom silijo k instinktivnemu oponašanju seksualnih koreografij, pa če smo feni Daddy Yankeeja ali TSVI-ja. Poleg raznih zaprašenih techno in electro štiklov so velik del njegovega seta sestavljale aktualne variacije brazilskega geto žanra baile funk, ki ga zaznamujejo razgibani (poli)ritmi iz afriške diaspore in izredno seksualna besedila. Vmes je našo pozornost omrežil z bengerjem Nemoj da te sanjam srbskega mladca Harija Kvoterja, balkanskim odgovorom na aktualne mutacije gqoma, baile funka in drugih afriških elektronskih ritmov v klubski elektroniki. Najbolj je pritegnil njegov »antidrop«, ko je iz breakbeata prešel k zimzelenemu hitu naše mladosti, komadu Faint nu-metalcev Linkin Park, in povozil vsa pričakovanja. Njegov eklektični miks, v katerem je pogosto raje kot tradicionalne ritmično sinhronizirane prehode uporabljal nepričakovane preskoke, vpeljujoč dekonstruirane klubske ritme, trance nove generacije, zabavne edite z vokali na heliju, predelane eurodance klasike legendarnih Eiffel 65, razne grime viže in druge raritete producentov, kot so Lou Kessler, MALIK.A, ZUTZUT in založniški kolega Strahinja Arbutina, je vrhunec dosegel s komadom slovenskega porekla, Nomarkovim hitičem Cel dan, ki sem ga ulovil za rep, saj sem sklepni del SZCH-ovega nastopa izkoristil za edini obisk toaletnih prostor tistega večera. Muzika je bila preprosto preveč privlačna.

Ko je vajeti prevzel Kornet, sem se sprva še trudil sproti zapisovati vtise, toda nekaj čez deveto, le nekaj minut po začetku, sem zapisnik naposled zakoličil z: »vajb kot ob 4h zjutraj«. Energija, ki je zaznamovala njegov do potankosti dodelan DJ set, kjer je bil vsak naslednji prehod, ki deluje kot še ena višja prestava, rezultat tehtnega premisleka pri seštevanju kinetične energije sosledja komadov, je bila zame skorajda kot razodetje. Redko, če sploh kdaj, sem v zadnjem času na plesišču doživel tako kolektivistično izkušnjo, predvsem pa tako dovzetno občinstvo, ki je Kornetu tako rekoč jedlo iz rok, čeprav je pri svojih vratolomnih selekcijah posegal po najbolj avantgardnih izpeljankah sodobnega perkusivnega techna in raznorodnih (post)klubskih muzikah s pečatom progresivnosti. Kornet je vse karte stavil na hiperenergične postrejverske estetike s pogosto folkovskimi elementi, ki se manifestirajo v ritmikah in melodijah z različnih kontinentov. Njegova raba vseh treh Pioneerjevih plejerjev mi je skoraj onemogočala zaznavanje posamičnih komadov, saj je vse zvenelo, kot da sta konstantno v miksu vsaj dva komada. Posamezne produkcije je včasih pustil le za kako minuto, preden je vanje posegel z novim komadom. Prav zato sem med njimi prepoznal le redke, recimo vokalni del Ployeve aktualne pokalice Rayhana ali Blawanovo petardo Justa. Počutil sem se kot v časovni kapsuli, v vzporednem vesolju, svetlobna leta stran od pandemičnega vsakdana. Zagrebški mojster, ki se je v balkanskih internih krogih v zadnjih letih uveljavil kot eden tehnično najbolj podkovanih in selektorsko navdahnjenih didžejev naše generacije, je s svojim setom praktično postavil nove standarde tako za regionalne kot uveljavljene zahodne didžeje z visokimi honorarji. Kornetovo navdihujoče miksanje, avantgardne produkcije s tridimenzionalnim karakterjem, ki so nas šeškale skozi odlični sound system, in eksplozivna energija, ki je zavzela vsak kotiček kluba, so vrhunec dosegli s sklepno jungle razpaljotko, ki je malo manj kot utrgala streho Medike in ljudi pognala v naspidirano zumba manijo.

V svojih prvih desetih, petnajstih minutah nas je N/OBE premišljeno vodil globoko v vode psihedeličnega, počasi kotalečega se perkusivnega techna z ultra HD karakterjem, da smo lahko vsi akumulirali novo energijo in poskusili osmisliti, kar se je pravkar zgodilo. Če je Kornet stavil na pristop ameriškega bombnika nad Dresdnom, ki nas sesuje, da bi nas nato ponovno sestavil, je N/OBE ubral bolj dramaturško formo, pri kateri pa ni manjkalo prave rejverske evforije, četudi je bil njegov glasbeni zbor še drznejši in bolj dinamičen, njegovo miksanje pa še bolj vneto, neprestano v momentu. Njegov nastop je tako kot Kornetov odlikovala inovativna raba Pioneerjevih predvajalnikov kot glasbila, predvsem v smislu opcije slip mode, vendar tudi v kontekstu manipulacije zvoka z rabo njegovih digitalnih funkcij (ekstremno povečanje/zmanjšanje hitrosti komada, simulacija zvoka izklopa gramofona z vinilom, zankanje ritmov ipd.). Prav ta tehnični vidik je bil za poznavalce prava didžej maša za ušesa in duha. A nič manj ni impresioniralo njegovo poznavalsko prepletanje najodročnejših klubskih estetik in eksperimentalnih muzik. Miks je bil sestavljen iz različnih dejanj, skoraj kot kaka klubska minidrama z izrazitim dramskim trikotnikom. Povedno je, da je Krgović domač v gledališki glasbi, ki mu predstavlja glavno interesno polje, kot je dobro razvidno iz njegovih DJ miksov. Atmosfero je gradil postopoma skozi vznemirljive, nemalokrat poliritmične mikse, pri katerih kot poslušalec preprosto ne moreš ujeti prve dobe. Abstraktne zvočne krajine iz polj zvočne umetnosti je uporabil za prehode v hi-fi trap beate, nas rešetal z zastrašujočim basovskim dronom, ki je prerasel v futuristični dubstep, ovijal v zavese hrupa in počasi plastil različne perkusivne techno komade ter naprednejše oblike gqoma, kudura, baile funka in drugih klubskih glasb sveta, ustvarjajoč nove in nove poliritmije. Nekatere je bolj zrajcal s frišnim Air Maxom ‘97, druge s pocukranim afrobeats hitom My Touch (Remix), dokler ni vse skupaj zakoličil z monstruoznim, še neizdanim enajstminutnim remiksom Severine, ki ga sam podpisuje.

Začetek seta domačega tandema Warrego Valles je prekinila debata z lokalcem, ki je bil prvič na dogodku v organizacije Volte. »Šta je ovo, deconstructed club?« Razložil mi je, da je v dobrih časih hodil v K4 na Roza večere in da je glasba Warrego Valles zanj sicer zanimiva, a tudi zahtevna, drugačna, na trenutke težka. Pogovor z njim se mi je zdel kot arhetipski dialog z nekom, ki ne pozna aktualnih naprednih plesnih muzik in jih doživlja brez vsakršnih oprijemljivih referenc, če izvzamemo techno, house, EDM in morda še drum’n’bass in eurodance; muzik, ki so mu tuje, včasih preveč adrenalinske, celo nasilne, maksimalistične, bombastične, pretirane, ker ti nekako neprestano skačejo v obraz oziroma ušesa. Najbrž bi lahko isto debato imel še z vsaj polovico prisotnih, ki so tisto soboto v Zagrebu prvič rejvali na tovrstne sodobne ritme, ki ponujajo relativno drugačno izkušnjo v primerjavi s klasičnim filingaškim techno/house večerom. Morda je bila osrednja rdeča nit večera prav dejstvo, da so vsi nastopajoči vseskozi rolali precej konfrontacijsko glasbo, ki zahteva vse čute, ki skratka ne pristaja, pravzaprav zaničuje paradigmo elektronske muzike kot ozadja, za vajbanje, džuskanje in zapeljivo spogledovanje na plesišču, in nasprotno od nas zahteva nič manj kot popoln plesni delirij, ki ga danes lahko gledamo skoraj samo še na posnetkih iz devetdesetih let.

Zvočna artilerija Warrego Valles se resda razlikuje od predhodnih nastopajočih, bližje je bila SZCH-u, a je bila idealna za še zadnji šprint. Če sem najprej mislil, da so ob začetku tega seta ljudje že odšli domov, pa se je izkazalo, da so vsi rabili samo čik, saj je odprtje luči pričakal skoraj poln klub. Glasbena selekcija Warrego Valles je manj techno in bolj (post)klubska, na trenutke dirty, vokalno podkrepljena, energična in ekstatična. Lahkotno sta meandrirali med swagerskim hip hopom z zajebanimi raperkami, brutalnimi klubskimi poskočnicami novejšega datuma, hard technom, hiperkinetičnim hyperpopom, apokaliptičnim gabberjem pri 200 udarcih na minuto ipd. Vmes sta nemalokrat naredili obrat v zanju značilne dekonstruirane klubske ritme, nas zasičili z abrazivnimi frekvencami ter spet zašopali v veseljaški dancehall, hard trance in druge svaštarije. V primerjavi s predhodnikoma, ki sta ostala nekoliko resnejša, je njun tehnično brezhibni miks zaznamovala igriva brezskrbnost in popovska sladkobnost v najboljšem možnem smislu. Ekstatični večer sta temu primerno zakoličili s hyper pop punk komadom Spoiled Little Brat projekta Underscores, ki je neposredno naslovil zoomerske rejverje, nas nekoliko starejše pa katapultiral petnajst let v preteklost, v čas vrhunca MTV-jevskih pop punk bendov.  

Energija, ki je tisti dan puhtela skozi pore naših pregretih teles in se širila skozi razpoke zidov ter reže vrat Medike, bi lahko nadomestila drugi blok krške nuklearke. Ko sem po petih urah neprestanega plesa na enem pivu in mikrodžojntu ob polnoči stopil pred klub, sem se počutil, kot bi bil v zlatih časih ljubljanskega nočnega življenja, ko smo ob sedmih zjutraj pregreti stopili iz teme Roga – fizično iztrošen, duhovno obogaten. Voltin Boiler Room je obljubil in dostavil vse, kar si zahteven in zvedav ljubitelj ali ljubiteljica sodobne elektronske plesne glasbe lahko želi od klubskega večera. Vsak odvrteni miks je izpadel kot zaključena celota z zasnovo, zapletom, vrhom, razpletom in razsnovo, kot učna ura iz mojstrskega, avtorsko izrazitega didžejanja. Po svoje je žalostno, da morajo danes promotorji tak talent zapakirati pod svetovno znano znamko in ga prodati kot skoraj elitistično klubsko izkušnjo, da lahko sploh pritegnejo pozornost svojih ljudi. Kljub temu je končni izkupiček za kolektiv Volta, ki je z dogodkom nedvomno pustil ogromen pečat na zagrebški in širši regionalni sceni, več kot zadovoljiv.

Po partiju sem se čez samotno zagrebško vpadnico in avtocesto hitro prebil do slovenske meje, kjer me je pričakala približno petodstotna vidnost. Spoznal sem, da moja škoda nima meglenk, zato sem se skozi gosto meglo počasi prebijal proti Ljubljani, prepojen z nedavnimi vtisi in močnim šumom v ušesih, s časom za dejanski razmislek. V vsej tej vzhičenosti in občutku izpolnjenosti (podoben filing me je še mesece po prvem zaprtju držal pokonci po predkoronski izkušnji na graškem festivalu Elevate), sem si priznal, da je bil Voltin Boiler Room zame eden pomembnejših klubskih dogodkov zadnjih let. Na eni strani zato, ker je bil nekakšna zunanja potrditev truda kolektiva Volta, ki ogromno energije vlaga v promocijo sodobne plesne glasbe na Hrvaškem. Potem zato, ker smo se dogodka udeležili feni tovrstnih glasb iz Srbije, Hrvaške in Slovenije (četudi mislim, da sem bil poleg Warrego Valles edini Slovenec v klubu) in je zato predstavljal neke vrste družinsko srečanje regionalnih ljudi s sorodnimi glasbenimi interesi. Tretjič zato, ker je peterica nastopajočih v celoti upravičila svoje mesto na tem dogodku in dokazala, da je naša regija prava zakladnica novih talentov. In kar je najpomembnejše, zato, ker so me kot človeka, recenzenta, rejverja in didžeja njihovi miksi dejansko omamili in mi vlili novo upanje glede prihodnosti futuristične klubske glasbe na območju nekdanje Jugoslavije. Imamo svoje tradicije, specifične elektronske glasbene scene, nadobudne producentke in producente, ki so danes stari osemnajst ali nekaj čez dvajset let, promotorje in organizatorice vseh generacij, enkratno občinstvo, ki je s svojo strastjo doslej že presenetilo marsikaterega tujega gosta ali gostjo, predvsem pa predane in ambiciozne DJ-ke in DJ-je, ki napovedujejo prihodnost didžejanja. Ko boste slišali njihove mikse, mi boste verjeli.