Vračanje k zgodnji zrelosti

Ob začetku novega tisočletja, ko je na krilih novih tehnologij (mobilna telefonija, digitalne kamere, razcvet lokalnih televizij, programska oprema za računalniško obdelavo zvoka in slike, digitalna animacija itd.) ter popularne televizijske oddaje Videospotnice slovenski pop-rock doživel vnovični razmah, je nekoliko bolj ob strani razvijal kantavtorsko kariero pesnik in pisatelj Matej Krajnc (1975). Njegova diskografija, objavljena na Wikipediji, trenutno šteje nemogoče preslušljivih dvainpetdeset vrstic, skupno pa naj bi objavil okrog dvesto plošč. Med njimi najdemo dva podviga z Agencijo Rokenrol, albuma, ki sta izšla v letih 2001 in 2002, se pravi ob desetletnici Krajnčeve solistične kariere. Ta se je diskografsko začela s posnetki, naslovljenimi Gospel, z uradnim prvencem Na prvem ovinku (1999) ter naslednikom Vse pesmi so tihe (2002). Takšne, elvisovske in rokabilijevske, so tudi vokalne interpretacije tako pri Agenciji rokenrol kot sicer pri komadih, kjer kot pevec ujame hitrejši ritem, odpre glasilke ali povzdigne glas. Značilna romantična nota je prisotna, a se obenem navezuje ali umika širši izkušnji življenja, poetično na eni strani in neprisiljeno družbeno na drugi. Tudi to je ena izmed stalnic, stabilnost, iz katere ustvarjalnost kipi na vse strani.

Agencija roknrol, kjer so delovali še kitarist Franc Opeka, basistka Ana Korenini, tolkalec Marko Avanzo, pozneje tudi klaviaturist Andrej Konjajev ter basist Tomaž Valenčič, prikaže Krajnca v surovo razposajeni različici, h kateri se je kasneje vrnil v skupini Sužnji sendvičev – na treh albumih in z lepo vrsto nastopov med letoma 2013 in 2015. Toda med zasedbama obstaja nekaj pomembnih razlik, Sužnji sendvičev so namreč drgnili zrel električni folk-rock, medtem ko se je Agencija roknrol že v imenu spojila z rock'n'rollom in mu vsaj mestoma tudi sledila. Manj razlik najdemo v besedilih ter interpretaciji, saj je oboje tako na začetku kot kasneje odstopalo od izključno paritveno ljubezenskih sporočil, ki so jih ob koncu devetdesetih let sočno, a zelo tradicionalistično zapopadli pri skupini Rok 'n' Bend, ki je takrat že dodobra mešala glave najstnic.

Takrat petindvajsetletnega Krajnca so pod okrilje vzeli starejši tovariši iz nekdanjih zasedb Sedem svetlobnih let, Izvir, Avantura, Oko in Dekameroni, in tudi glasbe ni pri Agenciji roknrol pisal le on, temveč se je pod več štiklov podpisal Franc Opeka (1950–2018), ki mu je plošček Tretje poglavje tudi posvečen. V dveh letih so kot duo, trio ali polnokrvna skupina imeli blizu sto petdeset nastopov, tudi na modnih revijah in literarnih večerih, kar za zasedbo brez založbe (Helidon, ki je izdal prvenec, se je takrat poslavljal s stečajem) ni bilo tako slabo, sploh ker so bile založbe takrat še vedno zelo pomembna zaslomba za izvajalce; spomnimo se le zapletov, ki so v tistem obdobju spremljali prehod skupine Siddharta od Multimedie k Niki. Na koncertih in v intervjujih so bile sicer najbolje sprejete pesmi, ki jih je poslušalstvo lahko poslušalo seksistično, četudi jih je Krajnc dosledno sukal v obratno smer (Venerin griček, Dobra babnca), a jih zaradi njihovega potenciala, da bi bile razumljene napačno, na kompilacijo ni uvrstil in je raje ponudil prostor manj problematičnim tekstom, ki ohranjajo dvoumnost. Od bolj »trapastih« je ostal Dvojni vojski, ki »je najboljši pod pritiski«.

Tretje poglavje, ki je izšlo pri prenovljenem Helidonu, torej ni zares novo poglavje, temveč gre za presek poprej izdanih albumov. Odvzete so jima bile tudi priredbe, medtem ko se kot dodatek prikrade prijetna inštrumentalna skladba Agencija roknrol, ki v duhu progresivnega rocka spominja na Albatross zgodnjih Fleetwood Mac. Čeravno izstopa, ta skladba opozori na razpon Opekovih kitarskih interpretacij, ki delajo ploščo, ne najbolj dodelani produkciji navkljub, sila raznovrstno v vzdušju. Med rock'n'rollom najdemo blues (Netsurfer) pa baladno obarvanost (Vedel sem), amerikano (Oktobrska), tudi neopredeljiv rock eksperiment (Kliketi – klak) ali odmev novega vala (Pa sem rekel). Najbolj glasbeno napadalen in besedilno zabaven je brez dvoma Heker, za katerega ne bi trdil, da je vizionarski, brez dvoma pa mu čas še dolgo ne bo prišel do živega: »Mati so h'teli, da bi bil zdravnik, / oče so h'teli, da bi bil odvetnik, / ded so dejal', da fajn imet' je obrt, / babica pa, da fajn bit' je umetnik, / jaz pa sem druge načrte imel – od nekdaj sem že na PC-jih visel.«

Mateja poznamo še po prevodih Casha, Springsteena, Cohena, Dylana, Waitsa, Williamsa, Johnsona, Perkinsa, na samem začetku tudi Elvisa Presleyja, s katerim se je vse skupaj nekako začelo. In seveda z gospelom. Takšne, elvisovske in rokabilijevske, so tudi vokalne interpretacije tako pri Agenciji rokenrol kot sicer pri komadih, kjer kot pevec ujame hitrejši ritem, odpre glasilke ali povzdigne glas. Značilna romantična nota je prisotna, a se obenem navezuje ali umika širši izkušnji življenja, poetično na eni strani in neprisiljeno družbeno na drugi. Tudi to je ena izmed stalnic, stabilnost, iz katere ustvarjalnost kipi na vse strani. Reklo, da je manj več, pri Krajncu ne pije vode, vsaj ne po frekvenci izdaj, ki dežujejo iz njegovega vira. Toda obilni produkciji navkljub, ki je včasih studijska, še večkrat pa dnevnosobna (kar ni nič spornega), se občasno le izrišejo obrisi, ki razpršeno umetniško pot povežejo in razjasnijo. Temu služi tudi ta mali cede, ki bo sicer končal v nekaj knjižnicah, in to bo bolj ali manj to; vseeno pa besedila, namenjena komunikativnemu izvajanju, izpostavljajo dejstvo, da tekstopisec, ki je zelo hitro dozorel, ni uspel plasirati lastnih stvaritev številnim drugim izvajalcem. Marsikateri tekst bi si, resnici na ljubo, zaslužil prav to: drugačno zvrst, novo izvedbo, elegantnejšo produkcijo, dostopnejši vokal. Mogoče to še prinesejo srednja leta …