Vraga za roge, ne bojijo se!

Pretekli četrtek se je v Ljubljani, ob priložnosti 27. obletnice AKC Metelkove mesta, na Trgu brez zgodovinskega spomina spet pripetil Defonični Ignor oziroma, prikladneje, praznična Ignorofonija, kombinirani dogodek dveh organizacijskih pobud, ki delujeta v Klubu Gromka – Ignora in Defonije. Zgodilo se je torej že na lansko priložnost praznovanja obletnice Metelkove, tole parčkanje, ko Miha Zadnikar, starešina Gromke in intendant Defonije, pripravi kolumno ter vstopi v sodelovanje z mlado, široko Ignorovo ekipo in Dejanom Kobanom na čelu. A malo verjetno je, da so tudi letošnje pomedvedjene godba in beseda in družba delovale kakorkoli podobno tistim s 10. septembra lani. Poleg vsega ostalega, kar trenutna situacija odteguje, namreč odteguje tudi klišeje – saj veste, tistega, takšnega (do)godenja, in morda je kak hudomušni tečnež izza ozadnjih zastorov že kar preskrbno načrtoval, da bi se na najbolj neposrečenega izmed vseh mogočih neposrečenih načinov, v vsem lepem in obupnem situacije aktualnega vsakdana, srečala prav mojster Bratko Bibič, pripovedovalec bridkih zgodb druženja in plesa, ter mlada Ignorofonična Metelkova. Zakaj? Ja, da bi Vraga preganjala! Saj koncert ni bil nič kaj magično načičkanega, prej je v svojem vzdušju uglasil univerzalno Ignorovsko pomedvedenost, vendar je v snovi, materialu in zvenu med zbranimi lahko izzvenel popolno. Celo tako zelo ali ravno v tem popolno, da ni izzvenel kot spomin, ni izzvenel kot oživetje koncerta in žive godbe, ki jo pogrešate. Izzvenel je samosvoje, zunaj parametrov pričakovanj, zunaj določil preproste želje. Dvojna plošča Hommage À Cliché je že sama po sebi zbirka izvlečkov, skladb, izvedb, pesmi iz različnih virov, veliko materiala je bilo posnetega na koncertih, veliko tudi ne, skozi število let in priložnosti.

Tale zapis je namreč kljub morda napačnemu prvemu vtisu namenjen le sklepnemu delu rojstnodnevne Ignorofonije oziroma koncertu Bratka Bibiča z gosti, Bratka, ki v teh dneh in mesecih v zamiku predstavlja svojo najnovejšo izdano zbirko glasbe Hommage À Cliché. Ta večer ga slišiš tu, drugo popoldne tam, s tem ali onim priključenim iz dolge vrste gostov in gostiteljev. Kar nekaj koncertov je in bo še odigral v tem času, pravzaprav vse do dogodkov, ki bodo po odpovedih tistega, kar bi se že moralo zgoditi, uprizorjeni šele prihodnje leto. Pretekli vikend smo ga v neki štali slišali v solistični izvedbi, prav tako z nekaterimi motivi s plošče, a metelkovski koncert nekaj dni prej je moral biti nekaj posebnega, čeprav na morda nenavaden način. Kot je Bratko tisti, ki gosto brska za glasovi mlajših, svojih bodočih sodelavcev, kot ga torej zanima prehajanje in predajanje k mladim in kot ga zanima hoja po robu, tako se je sredin koncert upiral kalupu, v situaciji krize godbe in dogodja na terenu je udejanjil nekaj nenadejanega, močno muzičnega in družbenega, v prostoru ... Bil je to ples misli, ples ideje in motiva. Bil je dren za te čase, čez Metelkovo je odmeval hrup prišlekov in bila se je bitka več odrov na prostem, pa je ravno to dejansko razprlo godbi njen tokrat posebeni domicil. Razumeti gre, da so morda glasbeniki v kakih trenutkih težko lovili koncentracijo, da jim je šlo morda vse skupaj na živce, in razumeti gre, da bo tokratni koncertni posnetek Iztoka Zupana, vodje založbe Klopotec, morda neuporaben, pa da bi si poslušalci upravičeno želeli tišjega okolja, če so si tega res želeli ... Vendar, no, upamo, da nas je čim več v druženju z godbo na vse to prav lepo in učinkovito pozabilo.

Saj koncert ni bil nič kaj magično načičkanega, prej je v svojem vzdušju uglasil univerzalno Ignorovsko pomedvedenost, vendar je v snovi, materialu in zvenu med zbranimi lahko izzvenel popolno. Celo tako zelo ali ravno v tem popolno, da ni izzvenel kot spomin, ni izzvenel kot oživetje koncerta in žive godbe, ki jo pogrešate. Izzvenel je samosvoje, zunaj parametrov pričakovanj, zunaj določil preproste želje. Dvojna plošča Hommage À Cliché je že sama po sebi zbirka izvlečkov, skladb, izvedb, pesmi iz različnih virov, veliko materiala je bilo posnetega na koncertih, veliko tudi ne, skozi število let in priložnosti. Ne gre za enotno konceptualno zgodbo, razdeljena je že v začetku na dve polovici, dva cedeja, Harmonikarjenje in Obredovanje, v grobem precej različna tematska sklopa. In iz tega dalje je potem koncert še dalje izvlečen, pogosto z rekonfigurirano zasedbo glasbenikov ali obliko izvedbe skladb. Nastop je odprla živahna mila venčica neverjetno mlade in neverjetno izjemne mednarodne zasedbe Dedley Woodleybears. Oziroma ga niti ni odprla, pač se je sredi podija postopoma začela sestavljati, najprej kot nekakšna zamuda, zamik, nejasnost v druženju in družbi, čakanje na začetek koncerta, na prihod vseh glasbenikov, potem pa je naenkrat pred nami cvetela v vseh primarnih barvah, kot so godli sprva violinist Tomáš Novák in harmonikaš Paul Schuberth, nato še saksofonistka Victoria Vicy Pfeil. Sami so najprej odigrali tri ali štiri skladbe eruditskega, prav nič avtenticističnega, čeprav ta večer najbolj zvestega in poljudno širokega, tehnično izjemnega folkovskega, goslaškega harmonikarjenja, ki bi lahko bilo in tudi je avantgardni jazz ali bi lahko zvenelo tudi v strogi tišini resne glasbene inštitucije izza koncertnega lista. Vendar je bil to na Metelkovi v sredo v glavnem razigrani folk oziroma razigrana godba  za družbo in nasmeh. Dedley Woodleybears predvsem izstopajo iz kalupa v tem, kako mojstrski glasbeniki in pevci so, vsi trije, tako v izvedbi in sledenju skladbam kot v improviziranem, vznesenem ali komplikatorskem rešetanju klišejev. 

Mislim, da je bilo ob Bibičevem vstopu na podij, ob prijemu inštrumenta, že na njegovem obrazu videti vedrino vtisa mlade muze, ki mu jo gotovo predstavljajo ti mladi glasbeniki. Takšna večgeneracijska, večnarodna zastava je gotovo tudi izjemno priznanje posebnih vrlin mojstra, ki desetletja vije kodre izzvane domišljije letnikom danes skoraj upokojenih staršev nas srednje starih, ki smo predstavljali večino tokratne publike. Vleči metaforo barvitosti muzike večera predaleč, to bi bilo neokusno in tudi Bratko je s svojim vstopom v godbo s Schubertovo Grauschattenshein, v grobem prevodu odblesk, sijaj ali prezrcaljenje sive sence, zaranžiral nekaj prizemljitve predhodnemu skakljanju po prstih na oblačkih. Nadaljnji sklop skladb, ki se je ob Bratkovi didaskaliji preprostosti za zapletene čase vil v izvedbe pomenljive Dis - Tanz ter naslovne Poklon Klišeju v izvedbi kvarteta Bratko Bibič & Dedley Woodleybears, je že po vzdušju deloval nekolikanj komorneje, v spoštovanju, v zgledu, morda resneje, a tudi ne zares resno, sta pa postavitev in konfiguracija vsekakor dosegli dobrodošel in dramsko primeren, vmesno prehoden zasuk v ključne segmente in vrhunce koncerta, ki je v zadnjem delu posegel globje v neposredno refleksijo obreda in krvave zgodovine s priredbami skladb z drugega cedeja aktualne plošče. Prehodno je zazevalo tudi več tišjega igranja oziroma več dinamike, ki je nadomestila uvodna vzklikovanja in gibki trepet glasov pojočih Woodleybearsov. Naposled sta se nato ob odprtju drugega, posvečenega dela koncerta zasedbi pridružila tukajšnji portugalski domačin Eduardo Raon, najprej s kitaro in nato še blago elektrificirano harfo, ter Samo Kutin s svojim nestandardnim strunjarskim in zvočilovanjskim inštrumentarijem. Ta prehod z razširitvijo zasedbe je deloval izjemno zrežirano zvezno, novi zveni so nadgrajevali in hkrati razpirali peško v tistem, kar je bilo prej in okoli, kompozicijsko filigranski motivi so drhteli v piših improvizacij, godba večera se je obračala vase, lupila samo sebe v praznino spominov. 

Na ostanke granat za Pritrkovanja Vida Drašlerja je tokrat udarjal Samo, in z njimi je zares nastopil drugi venček skladb z drugega dela dvojne plošče, posvečenega ritualu ter spominjanju na vojno, v katerem je zasedba od začetnega vzgiba vzdušje zagrebla v trepet pred nasnetimi glasovi iz kompozicije Pari Nestri. V nadaljevanju so nastopajoči uprizorili dih jemajoči glasbeni spev čezidiomskega preigravanja, jazzovskih modulov, vztrajnih melodij in harmoničnih pejsažev ljudskega, trganih improvizacij, motivov nič koliko različnih stilov godbeniške in pevske kulture historičnih avantgard, vse izrazito samosvoje. Morda je v tem delu, ob stopnjevanju v sklop skladb Memoires Du Soldat ter dalje, ob prehodu v zaključne segmente, preko raznolikih blaznih improvizacij in vokaliziranj, končno tudi s pridruženima pojočo Ano Kravanja z violino ter vokalistko Teo Vidmar, v vsej tej sublimni tegobi vojne najmočnejši vtis pustila lahkotnost, s katero je Bibič ob vnosih kolegov tkal svoj material v zapletene mreže metrično izredno ostro vijugastih in vendar elegantno stabilnih razprtih kompozicij. Kakšna kompleksnost in kakšen čustveni vtis in kakšna resnost in kakšna sreča in kakšna vojna, Vojna je lepa / La Guerra Ha Una Sua Bellezza!, po futuristu Marinettiju. Koncertni venček so v finišu z le še nadaljnjim stopnjevanjem vse očitneje nesramežljive skladateljske tople norosti v prebadanju skoraj radostnih poskočnic zaključili Bibič, Woodleybearsi in Raon. 

Plesalo se resda ni, tudi z nasmehi in srečo nekako ne gre pretiravati, čeprav sem jih in sem jo, motiviran, med dogodkom morda sam risal na obraze obiskovalcev ob sebi. No, pravzaprav verjamem, da je bilo občutje posrečenosti v sredo zvečer le nekako univerzalno, kolikor blizu se lahko nečemu takšnemu neceneno približaš, in da je le kak ne dovolj hudomušen tečnež brez prave domišljije nekje za zastorom lahko stokal. Takšne žive godbe in takšne sreče na robu vendarle želijo nekaj drugega kot le to ali ono, želijo drugo, kot bi pričakovali. Imeli bi lahko vse, pa imajo v tem, da nimajo, več. Imajo Vraga za roge, ne bojijo se! In drugače kot prejšnji teden, prav na Trgu brez zgodovinskega spomina, se tako nenadejano pač ne bi zgodilo ...