Vsakdo lahko poje sevdah, ne more pa ga vsak poslušati

Skupina tAman je nastala leta 2014, ko je Maida Džinić-Poljak, soustanoviteljica skupine Dertum, po skoraj dvajsetletnemu premoru ponovno začela nastopati. Ko je ni bilo na odrih, je delala kot informatorka za begunce. Na pobudo prijatelja Mirze, ki pozna Maidino ljubezen do sevdalinke, je zbrala ekipo treh novih muzičistov: Jeleno Ždrale (violina, viola, back vokal), Nina de Glerio (kontrabas, bas) in Luko Ropreta (kitara). Kmalu se jim je pridružil izvirni Dertumovec, bobnar in tolkalec Marjan Stanić. Skupina ni nadaljevala glasbenih smernic Dertumov in je dala večji poudarek na izvedbo makedonskih pesmi v sevdaškem slogu. Kar se sodobnih gibanj v sevdalinki tiče, izstopa violinska polifonija, ki sledi vokalu, najdemo pa jo predvsem pri bendu Sevdah Takht; v primerjavi s to produkcijo Chrisa Eckmana je motivika ritemskih vzorcev in fraz skupine tAman bolj »roots sevdah«. V soboto, 28. maja, je zasedba na Drugi godbi v Klubu Cankarjeva doma predstavila svojo istoimensko zgoščenko. Po koncertu je nastal sledeči pogovor.

Ali bi lahko na kratko predstavili zgodovino skupine Dertum, saj današnje generacije o njej ne vedo veliko?

Dertum je nastal pred dvajsetimi leti v sobi begunskega centra v Ljubljani na spodbudo Farah Tahirbegović, enkratne punce, ki nas je na žalost prezgodaj zapustila, tega bo kmalu deset let. Nekaj fantov s kitarami je poklicalo tudi mene, in ko sam ujela terco ali dve, so rekli: »O, super.« Marjan je tudi prišel zraven precej hitro, okrog leta 1995 smo posneli prvi koncertni CD v ljubljanskem KUD-u France Prešeren. Na moje veliko presenečenje je bil zelo iskan. Nastopali smo tam, kjer smo kot begunci lahko, ker nismo imeli nobenih dokumentov: Hrvaška in Slovenija, malo Italija, Madžarska, Avstrija in Nemčija. Eno turnejico smo imeli tudi po Bosni, po Daytonskem sporazumu. Kmalu potem smo se začeli sesuvati, ker so se nekateri vrnili nazaj v Sarajevo. Dva sta šla v zahodno Evropo, Marjan in jaz sva ostala v Ljubljani. Ampak ves ta vmesni čas naju je folk iskal in spodbujal, naj nadaljujeva, pa četudi z drugimi ljudmi. Fascinantno je, da v publiki sploh ni veliko Bosancev, čeprav je sevdalinka predvsem bosanska ljudska pesem. Veliko jih je, ki so se rodili tukaj v Sloveniji, čeprav imajo korenine v Bosni, Srbiji, Hrvaški, Makedoniji ipd.

Zanimivo je, da ste pred dvajsetimi leti, med vojno, sodelovali tudi s slovensko underground sceno. Marjan je bil dejaven v skupini Žoambo Žoet Workestrao, s katero ste šli tudi na turneje ...

Gregor Belušič je bil naš sazlija, Slovenac, ki je igral na saz. Zanimivo je bilo na začetku. Prijateljica, ki raziskuje sevdah, pravi, da se vsi strinjajo, da je Dertum pionir novega sevdaha. Potem so se nanizali: Mostar Sevdah Reunion, Damir Imamović, Divanhana, Amira, Božo idr. Zdaj je veliko izvajalcev in vsak od njih je na svoj način zanimiv.

Kar se nastopa tiče, so vas organizatorji festivala Druga godba predstavili kot sevdah jazz, ampak veliko je tudi makedonskih viž, skupaj s Jeleninimi solažami, ki so harmonsko razvite. Lahko bi rekli, da gre za zelo nevarno sevdalinko, »downtown sevdah«.

Veš, kaj, jaz ne maram predalčkanja in žanrov v glasbi. Glasba je univerzalni jezik. Jaz osebno sploh ne vem, kako zveni »sevdah jazz«. Ali je to takrat, ko ima kontrabas solo med sevdalinko? Zanima me, da v tradicijo prineseš nekaj svojega, nov veter; eni bi rekli, da s tem oskruniš tradicijo, drugi pa, da razširjaš obzorja ljudem, ki te zvrsti glasbe sicer ne bi niti povohali.

Zdi se mi, da je na podobno vprašanje odgovoril Damir Imamović, ki je znan kot ljubitelj jazz glasbe, torej ga bom tu povzel po spominu. Rekel je, da bi bilo popolnoma napačno, če bi kdo čez sinkopirani ritem swinga pel sevdah fraze, to bi bil zanj kič. Ali lahko vsakdo poje sevdah?

Seveda lahko, ampak ga ne more vsak poslušati. Jaz sem se rodila v mestu Odžak na severu Bosne in Hercegovine, tako da lahko že med vajo rečem: »Tega komada nisem dobro odpela, dve punci iz mojega sokaka bi to odpeli bolje.« Tako rečem, da pokritiziram sebe. V Bosni je veliko ljudi, ki pojejo dober sevdah. Moja mama, ki poje na drugi cedejki Dertuma, je z mano odpela eno pesem in eno strofo druge pesmi. Ona ima mehak ženski vokal, rečemo mu »merhamet«, ima dušo. Ni pomembno, da je ta vokal deloma šolan. Ko je poslušam, me zmrazi, tako kot koga drugega iz moje družine. Najprej sam poslušala Azro, Štulića, Električni orgazam, novi val in rokenrol, šele potem sevdah. To glasbo smo poslušali zvečer na selih in prelih, ko so se zbrale cele družine, takrat so se pele sevdalinke in staromeščanske pesmi.

Sinergijo z Jeleno, s katero nastopaš, torej najdeš v izročilu makedonskih pesmi, ki sta jih ona in Nino izvajala že v osemdesetih. Kakšne so povezave med makedonskimi pesmimi in sevdahom?

Če ti po pravici povem, ne vem, kako smo se sploh odločili za Dertum. Izbiram jih po svojem občutku, če so njima všeč, je še bolje. Na novi zgoščenki je izbor tak kot pri Dertumovih cedejih, večinoma gre za že znane komade.

Razlika med aranžmaji v primerjavi z Dertumovo glasbo, ki je bila večinoma bendovska, je ta, da je Marjanova prisotnost manjša, celo do številnih a capella komadov.

Zaradi Jelene, ki na violini ali violi veliko solira, je Marjana manj, pa tudi zaradi kontrabasa.

On je bil tedaj pod vplivom Triloka Gurtuja, tako da je v zadnjih dvajsetih letih lahko spremenil svoj slog igranja. Kako pa je s tem na novem CD-ju?

Všeč mi je novi CD, 14 komadov, to ni malo. Zdi se mi, da je bil koncert danes zelo dober. Seveda delamo tudi na novem materialu, pesmi so s Kosova in iz Srbije. Upam, da bomo odkrili še druge nove komade, in zato sam zelo vesela tega koncerta. Še zmeraj sem pod njegovim vtisom.