Vsi na ladjo ljubezni, ne glede na vse!

Člani kranjske zasedbe Guilty of Joy pravijo, da za glasbo živijo in dihajo že več kot četrt stoletja. Druži jih strast do kreiranja in izvajanja avtorske glasbe, kar so s prihodom znanega pevca zdaj potrdili s prvencem. Kar šestnajst pesmi v angleškem jeziku bi utegnilo zveneti enolično, a se ob poslušanju albuma izkaže, da ni tako. V mešanici močnih kitarskih rifov, zelo poslušljivih vokalnih melodij in iskrenih besedil ter suvereni ritem sekciji zaslišimo hard rock, grunge, blues, swing in pop. Glasba odraža njihove osebne in kolektivne izkušnje, čustva in sanje. Premišljeno postavljena zgradba Music Diary je sestavljena iz mozaika kvartetove ljubezni do žanrov, vpetih v (novo)rockovsko rdečo nit, ki pa ni spevna na silo. Skoraj že šolska izpiljenost prvenca je tako več kot vredna naše pozornosti. 

Produkcijsko dodelana plošča je delo Danijela Tomšiča, ki je album zmiksal in masteriral v Danchi Sound Studiu, v Studiu Mikrovalovka pa je vse posnel in zinženiral kitarist Žiga Jerič, ki si z bobnarjem Rokom Zaplotnikom deli avtorstvo besedil. Pozitivno naravnana, so ta v današnjem času vsekakor dobrodošla, če ne nujno potrebna. Skupne značilnosti albuma Music Diary tvorijo klasična zgradba hitovsko naravnanih pesmi s klasično minutažo za žanr (od treh do slabih pet minut), spevni vokal Marka Duplišaka (Inmate, Last Day Here), trdna, inovativna ritmična podlaga basista Jureta Jelovčana in bobnarja ter obvezni in okusni solo izleti kitarista. 

Prva in zadnja pesem zaobjameta malo več kot uro dolgi album (Lost in the Space of Music, Friday Night aka Pure Joy). Uživanje in pobeg pred »normalnim svetom« je nasploh lahko smisel vse umetnosti. Ostro in udarno nadaljevanje spomni na bende, ki so zaznamovali devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Preobraženi rock'n'roll torej prede lirično o človeku, ki si stalno prizadeva, da bi bil boljši, najboljša verzija sebe (On My Way). In groove v Rage Against The Machine maniri kot podlaga v vsaj dveh komadih (High-Tech Generation, Walk it Like You Talk It). Človek se po drugi strani tudi neizbežno izgublja. Moderni svet ga vse bolj vleče v virtualnost, kjer ni prostora za sočutje, solidarnost in človeškost, vsaj ne tisto pravo. Kvartet Guilty Of Joy nas z upanjem in vero v vse poziva k prebujenju, kot vrsta smo dočakali ta dogodek: »Something's gonna happen!« Prva četrtina se zaključuje z vseobsegajočim optimizmom o boljših dneh. A brez slabih ne vemo, kaj so dobri. In ko so besede odveč, ne pozabimo sanjati. Slabe tri minute dolga in počasna balada Calm Waters pooseblja mirnost in lepe trenutke. Počasi se zibljemo hitreje v The One, ki samo potrjuje človeško dvojnost: »Baby you're the one who understands my joy, my tears / Baby you're the one who understands both sides of me.« O nujnih odnosih med dvema. Trip to Nowhere nas ni naučil ničesar in spet po drugi strani vsega. Lepa popestritev na albumu so klaviature in z njimi izpostavljen dramatičen vmesni inštrumentalni del. Refreni so nalezljivi. Že skoraj southernovski pristop slišimo na polovici: »Strip me down, build me up!« Od tod dalje se dinamika dviguje, še zmeraj je govor o dveh in nakazovanju prave poti (The Direction). V naslednji skladbi izpostavljamo ritem in vokoder. My Kind of Woman z groovom skrbi za poslušalčevo pozornost, in ta lahko sledi dalje. Vsaka pesem ima kak del, ki pade v uho. In spet smo nazaj. Dinamika ne izostaja niti na začetku zadnje četrtine (Private Room). Meseni užitki za eno noč? Očitno je potrebno tudi to. Ravno na tem mestu albuma se izkaže, da nas izvajalec stalno preizkuša oziroma nas skuša ohranjati pozorne. Swingovsko zibanje odpelje popolnoma v drugo smer. A se počasi spet vrnemo v glavne tirnice zasedbe: ne glejmo nazaj, samo naprej. Ohranimo vero (Warrior (Keep the Faith)). Brez predaje in z nujno potrebno ljubeznijo, ne glede na vse. Vsi na ladjo ljubezni!

Tako posamično kot kolektivno je album plod zavestnega in predanega ustvarjanja, ki lahko odrešuje tako izvajalca kot poslušalstvo. Premišljeno postavljena zgradba Music Diary je sestavljena iz mozaika kvartetove ljubezni do žanrov, vpetih v (novo)rockovsko rdečo nit, ki pa ni spevna na silo. Skoraj že šolska izpiljenost prvenca je tako več kot vredna naše pozornosti.