Z jazzom sem začel in z jazzom bom tudi končal

Odkar se je po osamosvojitvi Zlatko Kaučič iz tujine vrnil v Slovenijo, ni več nobenega dvoma, da gre za enega izmed najbolj samosvojih tolkalcev znotraj in vedno bolj tudi zunaj jazza. Subtilni kolorist s samosvojo talno postavitvijo in spreminjajočim se inštrumentarijem, od zvončkov do piskrov, je v svojem delovanju sodeloval z mnogimi glasbeniki, ob katerih ljubitelji jazza in improvizirane glasbe zastrižejo z ušesi. Med njimi so Kenny Wheeler, Steve Lacy, Zé Eduardo, Misha Mengelberg, Peter Brötzmann in mnogi drugi. Kaučič, mojster tako raznolikih form, kot so suite za velike zasedbe z zborom ali orkestrom in bolj intimne, na svobodni improvizaciji temelječe zasedbe, se ob vsem tem posveča tudi inovativnemu glasbenopedagoškemu delu. Njegov Kombo, ki združuje glasbenike mlajših generacij, je edinstvena priložnost za demokratično glasbeno izobraževanje, vredna tudi vse poslušalske pozornosti. Toda ne glede na zasluženo nagrado Prešernovega sklada (2011) se Kaučič še zmeraj počuti kot del manjšine, ne le glasbene, in bo v njej z družbenokritično nastrojenostjo tudi vedno vztrajal. O mejah med jazzom in drugimi glasbenimi govoricami, o obiranju češenj in popravljanju koles smo se z njim pogovarjali pred njegovim nastopom v Rogu in po novinarski predstavitvi festivala Smartfest, festivala kreativne glasbe, ki se bo v Šmartnem pod njegovim umetniškim vodstvom odvijal 17. in 18. junija.

V tvojem ustvarjanju je že od vsega začetka prisoten družbeni angažma. Plošče posvečaš spominu na prijatelje, pred časom si v Gromki nastop posvetil prav tedaj v nesreči preminulemu novinarju, na svojem zadnjem albumu Emigranti glas posojaš izseljencem. Kakšne možnosti ima glasba za družbenokritični angažma?

S svojega manjšinskega stališča, s stališča jazza in kreativne glasbe, hočem dati poudarek na vrednote tistih ljudi, ki jih spoštujem. Ne glede na to, da se družba v neoliberalizmu kvari v potrošništvu, imajo nekateri ljudje izjemno visoke vrednote, in to bi kot glasbenik rad dal vsem v opomin. Seveda nisem pop glasbenik, da bi pripravljal neke mega koncerte; delam za manjšinske ljudi, ki imajo drugačen čut. Največjo vrednoto vidim v dosežkih tistih, ki so mi dali ne le vtis prijateljstva, ampak raznolikosti in spoštovanja do ustvarjalnosti, ki je drugačna od komercialnih tokov.

Se tudi ti počutiš kot del manjšine?

Absolutno. S svojo glasbo sem manjšinski; zavedam se, kje stojim, in ne iščem nobene megalomanskosti. Vsaka duša, za katero čutim, da je na koncertu kaj pridobila, je zame bogastvo. Mislim na tisto minimalno bogastvo, kolikor ga je med ljudmi, okuženih s potrošništvom in egoizmom, sploh še ostalo. To so, kot Kosovel, osamljeni jezdeci, ki so v svojem času ustvarili že tako napredne dosežke, da jih je treba nenehno poudarjati. Isto velja za Glasbo za Romana, ki sem jo posnel v Strelišču davnega leta 1996. Tam je šlo za vrednotni poudarek, da ima vsak človek, tudi »normalen kmet« (ne v negativnem smislu), sočutje do manjšinske glasbe.

Odkar si se vrnil v Slovenijo, si deležen kar velike pozornosti, obenem pa si omejen na neko manjšo skupino, v kateri, tako se mi zdi, vztrajaš kot v prostovoljni manjšinskosti. Je to že družbenokritična gesta?

Zame to ni pomembno. Govorim o jazzu, ki je manjšinska glasba, govorim o zgodovini sužnjev itd. A konec koncev gre za tvoj čut, za tvojo individualno zgodbo. Svoj položaj bom zmeraj poudarjal, takšen je moj značaj, tako se je odvijalo moje življenje. Kar imam, sem si priboril sam. Pri sedemnajstih sem zapustil državo (težave z očetom) in šel v fantastičen svet glasbe. Tam sem spoznal fantastične glasbenike, ki so mi zmeraj dali to, kar je v mojem genomu. Tudi klasični jazzovski glasbeniki so poudarjali, da je treba dobiti svoj zvok in razumeti jazz kot izraz časa, v katerem živiš znotraj družbe kot celote. Zakaj bi se tepel za komercialne zadeve? Če mi neka glasba ni všeč, se ji, ne glede na denar, ne bom posvetil.

V svojih projektih sodeluješ v glavnem s tujimi glasbeniki. Kakšen odnos imaš do slovenskih glasbenikov, če pustim ob strani Kombo? So ti mogoče manj pripravljeni sprejeti tvoj izziv?

K projektom povabim glasbenike, ki se mi zdijo z njimi kompatibilni, s katerimi bom užival. Toda sodelovanja so tudi učna ura. Večina mojih glasbenikov je konec koncev bila slovenska, vendar so bili to pevski zbori, klasični orkestri …

… a ne solisti …

Seveda. Pri nas smo vsi v istem šmornu, tuji glasbeniki pa v tvojo zgodbo prinesejo dodatno vrednoto, dajo ti drugačen zagon. Med mlado generacijo poznam še kar dosti glasbenikov in se mi zdijo super, ker gredo naprej. Drugo pa je, če iščeš določen zvok in želiš, da sodelavci tudi tebe kot glasbenika lansirajo v druge orbite. Domačih glasbenikov sicer ne zanemarjam, spodbujam jih, da bi bili še bolj korajžni. Lučka na koncu tunela se zmeraj prikaže.

Včasih se mi zdi, da glasbenike izbiraš kot inštrumente. Mislim, da za Emotional Playgrounds že glede na kompozicije ne bi mogel najti primernejšega sogovornika, kot je Kenny Wheeler.

Pomisli, da Kenny Wheeler ni bil še nikoli povabljen v big band kot gost! On je izjemen, ponižen glasbenik. V Kanadi, kjer se je rodil, je bil šele pred nekaj leti za svoje delo nagrajen. Evan Parker in John Surman neprestano poudarjata, kako pomemben je. Ko je Kenny Wheeler posnel Gnu High, je imel 46 let, po poklicu je bil poštar. Ti ljudje kot izbira ustrezajo tvojemu lastnemu projektu, ki raste v tebi in pri katerem moraš zvok tistega, ki si ga želiš zraven, čutiti. Za Ljubljanski jazz festival sem si zamislil Herba Robertsona, ker imam z njim že izkušnje iz preteklosti in ker se navdušuje nad improvizacijo. Če pa bi pritegnil kakega našega spoštovanega glasbenika, bi bil malo v škripcih, če se na novem terenu ne bi znašel tako, kot se na njem znajdemo mi s Kombovci. To so zvokovne zamisli, ki jih imaš v glavi. Ko pripravljam nov projekt, mi srce točno pove, kdo bo pravi. Za Biči je bil idealen Javier (Girotto; op. p.). Poskusili smo z mnogimi saksofonisti. Javier je totalno užival in bil, prav tako kot Herb, na Kombovce izjemno ponosen. Nekatere naveze niso sporne: pripelješ glasbenika, da dozori roža. Ničesar nimam proti slovenskim glasbenikom in imam zelo tenka ušesa glede vsega, kar se dogaja okoli mene.

Z nama je Vitja (Balžalorsky; op. p.). Na vajah s Kombom ure in ure diskutirava o konceptih in se odkrito pogovarjava. Na mizo si polagava misli in ideje, to je demokracija v pravem pomenu besede. Nobenih ukazovanj ni, vsak ima prosto pot za svoj izraz. Jaz sem kuhar, ki reče: »Ta naša mineštra se mi zdi v redu,« in vsi vedo, da je v redu. To je smisel glasbe: sočutje, dihanje skupaj.

Lacy, McCandless … vaje smo imeli en dan pred projektom, zame je to izjemen tour de force; v glasbi moraš dati vse zdaj ali nikoli. Ko sem eksperimentiral s Kosovelom, pevskimi zbori in klasičnimi orkestri, sem bil na nitki. Kolegi lahko pokvarijo ves koncert! Velikokrat sem moral počistiti za drugimi, saj je včasih pač premalo časa za vaje, ker ni denarja. A zahvaliti se moram Bogdanu Benigarju in Cankarjevemu domu, da sta me razumela, pa tudi Festivalu Lent, da sem sploh dobil 15-članski orkester. Če bi pa vadili štirikrat, petkrat, bi bili rezultati še bolj izjemni. A nočem tarnati.

Velja demokratično načelo pri Kombu tudi za kompozicijo?

Ja, tudi. Jaz pišem komade, v našem skupnem delu pa vsak doda svoje ideje. Niso vsi komadi moji. Vitja je, recimo, pripravil komad – ogrevalno vajo, ki pa ni posneta, dal je kakšne harmonične ideje … Vsak prispeva kakšno idejo. Če pa stvar ne gre naprej, se ustavimo. Po moje povsod potrebuješ vodiča, nekoga, ki ima več kilometrine, več izkušenj, ki točno ve, kakšen mora biti zvok. Glasba mora biti konfrontacija. Od Mingusa naprej so se pretepali, si izbijali zobe in še kaj hujšega … S Kombom smo v izjemno kratkem času naredili izjemno veliko. Samo neumni ne vidijo, da je to nekaj posebnega že glede inštrumentarija (trije kitaristi, to je atipično!). Dokaz je tudi to, da ko gremo v Italijo, so muzičisti šokirani in se nam klanjajo, saj znajo ceniti, kako je celota v resnici pripravljena, kako zvenijo, recimo, bobni …

V Kombu nikoli niste imeli pihalcev. Je to slučaj ali pač zato, ker ste vi nekakšna alternativa, saksofonisti pa so mogoče bolj usmerjeni v mainstream?

Ne, to je slučaj. Ni pihalcev. Ne morem vabiti že renomiranih pihalcev. Poskusil sem z dvema, ki se v našem zvoku nista znašla. Nadaljujem zgodbo, ki jo imam na pladnju. Če ne bi bilo kitaristov, bi delal samo s tolkalci. Ne ubadam se z mislijo, zakaj bi v prvih vrstah morali biti ravno pihalci. Sicer pa imam tudi zanje napisane komade, ki jih še nismo izvajali.

Očitno je res slučaj, da sta dva izmed tistih, ki sta iz Komba najsuvereneje stopila na svojo pot, prav kitarista, Samo Šalamon in Vitja Balžalorsky.

Nikogar ne zanemarjam. Nekateri imajo šole in službe in zato manj časa. Samo se je zavedal, da bo svoj material prodal in iz njega nekaj naredil; kar mu tudi zelo dobro uspeva. V svoji zgodbi je trmast; to trmo je mogoče dobil tudi od mene. Tudi Balžalorsky-Drašler trio je trmast; zato si srčno želim, da bi tudi oni zmagali. Komaj čakam na nove projekte »svojih herojev«. Na to sem najbolj ponosen!

Se boš k formi eterične suite z ljudskimi elementi (kot Emotional Playgrounds) še kdaj vrnil ali si to pustil za sabo?

V glasbi ne postavljam mejnikov, kaj je etno, kaj je to ali ono. Živel sem v Španiji in na Portugalskem, kjer je bogato etno izročilo, od flamenka do fada, zelo prisotno. Pri triindvajsetih smo delali že neparne ritme, četudi v harmonijah iz enega tona. Nekatere stvari se usidrajo in so del tvoje folklore. Med jazz in etno ne postavljam mejnikov. Zanima me, kaj bom z neko minimalno vsebino naredil, kako ji bom dodal soul, poudarek – ne ukvarjam se s tem, ali bo zvenelo kot blues ali etno. Poslušam tako raznoliko glasbo, da še sam ne vem, kje sem. Ampak to je del mojega potovanja zadnjih 30 let.

Kar se pa Slovenije tiče, mi gre predvsem za prisotnost določenih inštrumentov v mojem vokabularju, na primer loncev in drugih domačih zadev. Iz vsega se da izvabiti zvok, trdo delo pa je, kako dodati soul, dušo. Isto velja za flavtico; je ne študiram in sem obupen, a to me sploh ne zanima. Zanima me, kako bo stvar izpadla v kontekstu. Flavtica je na primer na enem posnetku s Kombom (Klic pastirja na Zvočnih izvirih). V Sloveniji imamo najstarejšo flavto (piščal iz Divjih Bab; op. p.), RTV ima dečka s flavto … To je simbol klica. Če lahko improvizacijo obogatim, se o načinu ne bom spraševal. Ne morem narediti sola za bobne, v katerem bi eno uro težačil z minimalizmom; to ni moje življenje. Moje življenje je agilno iskanje novih poti in imeti napeta ušesa. V tem ni mejnikov.

@http://www.youtube.com/watch?v=mPknuGri8o0@

Ja, uvod Emigrantov me je nekoliko spomnil na Saluzzijev Kultrum. Zdi se mi, da glas in piščal – še posebej v kombinaciji s tolkali – proizvedeta neko prvinsko ljudskost.

Tukaj gre za koncept Emigrantov. Za nekaj zemeljskega. Potovanje tja, kjer zgodba nastaja. Ko slišim svoj glas, sem teroriziran. Bežim na stranišče. Kozlat. Drugi, recimo moja partnerka, ki je operna pevka, so nad mojim glasom fascinirani, češ da je to nekaj prvinskega. V tem je glasba; blues, ki ga imaš v sebi, pljuneš ven, in to ima neki smisel. Vem, da sem glasovno šibak, zato tudi vadim, a gre bolj za stvar impulza. Emigranti so nastali iz zemeljskega impulza. To je konceptualno zgrajena zgodba.

Mogoče so tudi zato Emigranti v primerjavi s Pavom vsebinsko mnogo bolj osredotočena govorica. Pri Pavu si poudaril razpršenost, široko zvočno pahljačo, tukaj pa se bolj posvečaš jasni zgodbi.

Prav si povedal. Ko nastajajo solistične zadeve, se moraš zamisliti, kaj boš s svojo zgodbo povedal, da ne boš zašel. Vsi komadi so bili odigrani spontano, v enem dnevu v studiu. Določeni koncepti, recimo 10 Steps in the Dark, eden mojih najljubših komadov, kar se tiče konceptualnosti, so izjemno zanimivi. Tehnično gledano, je to komad v počasnem desetčetrtinskem ritmu, kjer akutni zvoki preko srednjih barv postopoma preidejo v temnino. Kateri drugi trenutki so pa tudi bolj spevni, v njih je soul, duša. To ni vpletenost muskulature; v to glasbo je vpletena prvinskost, ki se lahko razvija tudi v kompleksnejše zgodbe: tovarne, obup ponavljajočih se strojnih zvokov, šumi, ob katerih ljudje delajo. Ne bi rad o vsakem komadu govoril preveč specifično; to pustim ugotovitvam ljudi, ki imajo stvar radi. Raznolikost mišljenja se pokaže v kritikah (iz Kanade, Italije) … Nekateri gredo takoj k stvari, drugi so zbegani, ker ne vedo, kako pristopiti. Plošči nisem dodal nobenih pojasnil, vsakdo si naj zgodbo zamisli, kot si želi.

Ker si v zadnjem času bolj osredotočen na barvo in ne toliko na ritmiko, me zanima, kateri meji se tvoj izraz pravzaprav približuje. Bi šel v skrajnosti neglasbenega zvoka ali te to ne zanima?

Vse to je v moji glasbi. Tudi v barvicah je mnogo ritma. Smisel ritma je v vsakem prostoru, tudi če igraš svobodno, drastično. Vse mora biti v sklopu komunikacije. V svojem polju dovolim vse, skrajnosti ne poznam. V glasbi iščem svojo notranjost. Ne grem po modi, ne sledim dovolj tolkalcem. Han Bennink posname ploščo in jo poslušam. Solistična plošča je izjemno zahteven podvig, v življenju jih izdaš malo in upaš, da bodo imele pozitiven doprinos. Bobni in tolkala so bili vedno zadnji inštrument, a se je v zadnjih dvajsetih letih tudi to spremenilo. Poglej bobnarje od Maxa Roacha (melodični koncept), Elvina Jonesa (zemlja, moč) do Barryja Altschula (barvice, ritem), od Art Ensembla (of Chicago; op. p.) do Paula Lovensa in Paula Lyttona. Še posebej v Evropi bobnar bolj kot ritmičar čedalje bolj postaja barvičar. Samostojen glas, ki sledi barvam in glasbi daje nove impulze.

Včasih se ne morem odločiti, ali se tvoja glasba jazzu približuje ali pa je jazz bolj senca, ki ji poskuša ubežati. Ta napetost me vznemirja. Tudi tebe?

To je stvar posameznika.

Jazz ali ne, to zate sploh ni vprašanje?

Ne, z jazzom sem začel in z jazzom bom tudi končal. O jazzu govorim kot o govorici, ki se imenuje IM-PRO-VI-ZA-CI-JA. V vseh kontekstih, od Charlieja Parkerja do Kida Oryja in Satchmota. Res pa se je spremenila improvizacijska struktura. Koncepti so se razvijali. Zdaj je zanimiv čas, sprehajamo se lahko med različnimi možnostmi. Vsaka država ima svoj prepoznavni improvizacijski melos, po katerem lahko takoj ugotoviš, od kod kdo prihaja. Govorim o lepoti improvizacije. Imeti pa moraš rezervoar neizmernega znanja. Ključna je kilometrina, ne zgolj talent. Poznavanje in obvladanje različnih polj. Vsak album je lahko drugačen. Tam se vidi, če si ponavljač ali kreativec.

Ti pač nisi ponavljač. Veliko tvojih projektov tvorijo neponovljivi dogodki, izpeljani zgolj enkrat ali z glasbeniki, ki jih prej sploh nisi poznal. Je to iskanje nepredvidljivosti, nemir, ki te od enega projekta žene k naslednjemu, še preden ga zaključiš?

Sam si si že pravilno odgovoril. Točno tako. Vznemirjenje je, da igraš z glasbenikom, ki ga prej nisi poznal. To v tebi sproži dodatno vrednoto improvizacije. Lahko se navadiš na skupino in natanko veš, kje se lahko giblješ. Lahko greš malo dlje proč, lahko pa ostaneš statičen. Ob prihodu novega glasbenika si vznemirjen, ker ne veš, kaj se bo zgodilo. Ta vznemirjenost v tebi povzroči, da stopiš iz sebe, ven iz svojih elementov, svojih fraz; da ti nov zagon, iz česar včasih nastane fantazija.

Ne bi rad predolgo ostal vključen v isto zgodbo. Zdaj imamo v Italiji kvartet Mikiri, trio s Trovesijem pa kvartet z Massimom de Mattio; to so zanimivi projekti. Skupaj igramo res malo, po drugi strani pa posnamemo vsakič boljši album. Ni omejitev. Če bi se preveč ustavljal, bi bil omejen s svojimi lastnimi zgodbami. Če si pet do deset let v istem bendu, lahko ustvarjaš izjemno glasbo, ki pa jo zamejuje udobje. Globe Unity (Orchestra; op. p.) je razpadel pred 25 leti, zdaj pa stari mački igrajo za nostalgike. Glasbeno so se izpeli, kar tudi sami dobro vedo. To vesta Evan Parker in Peter Brötzmann. Festivalska moda pač. Pravi čas je vedno tvoj čas. Če v njem narediš kaj kreativnega, super, sicer lahko obiraš češnje ali kaj podobnega. (Jaz jih še nisem, ker nimam časa.) (smeh)

Pa sicer enostavno prehajaš od improviziranih zasedb v večje bende in bolj konceptualne kontekste?

Če me pokličejo za solo, ga bom odigral. Danes (2. 6. 2011; op. p.) bomo Emigrante z Vitjo (Balžalorskim; op. p.), Joštom in Vidom (Drašlerjem; op. p.) odigrali v Rogu. To so »moji prijatelji«. So ljudje mar pričakovali Avsenike, Vesele planšarje, Heleno Blagne, The Stroj?! Stavim, da bo dobro. Nisem prinesel veliko opreme. Imam štiri lonce za češnje in dva gonga.

Kar imaš v nahrbtniku, je torej vse?

Ja. Se sploh ne obremenjujem. Kar bomo naredili, bo glasba, to vem. Drugo me ne zanima. Ta projekt sem predstavil v Cerknem in ga bom še kje v tujini; naslednje leto so me povabili na festival v Kanado. Seveda ne bo povsem enako. Nelagodno se mi je ponavljati. Ko smo gostovali na filmskem festivalu v Izoli, so nas ob enih zjutraj posadili v borov gozdiček s svečkami, zraven je bil disko, veter je pihal in jaz sem nekaj bluzil. Najraje bi se ustrelil! Ne uspe vedno enako dobro. Zelo sem subtilen, potrebujem tišino, sicer otrpnem. Sam se moram spodbujati. Za improvizacijo lahko sicer postaviš stebre in se odločiš, kje začeti. Potem hiško gradiš od spodaj navzgor. S samim sabo moraš biti v sožitju, drugače si klovn; lahko sicer počneš karkoli, a to ne bo glasba.

V zadnjem času imaš dokaj prepoznaven nabor tolkal, ki pa ga od koncerta do koncerta vseeno prilagajaš. Kako si prišel do te postavitve?

To je bilo nujno zlo. Pred desetimi leti sem sanjal, kako eliminirati bobne, s katerimi so predvsem na potovanjih same težave. Kitarist pride s svojo kitaro, jaz pa sem na festivalih zmeraj jezen, ker ne morem igrati s svojimi bobni. Ne morem se prosto izražati, ker ni časa za uglaševanje. Pred tabo je deset bendov in prisiljen si v stres, kar v glasbi sovražim. Potem sem si nekoč rekel: kaj, če bi klečal? Dvomil sem, da bi zmogel, zdelo se je pretežko. V sanjah sem torej začel sestavljati novo postavitev: na levi bolj akutni zvoki, na sredi sredinski, potem še basi. Naredil sem spekter zvokov, v katerem je vse dosegljivo. Počasi sem začel vaditi in zaenkrat sem, po pravici povedano, iz vsega iztržil le kakšnih 10 %! To zahteva izjemno fizično pripravljenost. Zdaj sanjam že o povsem novih uporabah te talne postavitve. Ko bom dozorel, bom verjetno lahko naredil še kaj zanimivejšega. Vsekakor pa govorim o spektru, ki ga popolnoma obvladaš. Okej, nimaš toliko moči, to niso bobni. Nekoč sem igral tudi funk, a sem moral dvigniti belo zastavo: ni šans, to je za improvizacijo!

V zadnjem času mnogi bobnarji (recimo Paal Nilssen-Love, Raymond Strid) na bobne nekaj polagajo. Tega nočem. Vse mi mora biti v sekundi na razpolago, sicer si svoj trenutek že zamudil; zvonček bi že moral zveneti, ti pa še nisi pripravljen. Časovni zamik hočem karseda skrajšati, da sem tako bolj motiviran za nadaljevanje. Po solo koncertu sem povsem izmučen. Potrebujem eno uro, da pridem k sebi. Tega se mnogi ne zavedajo …

Je v tvoji improvizaciji torej veliko natančnosti, ko slišiš en zvok, slišiš že tudi naslednjega?

Ne. V klasični improvizaciji imaš frazo, dialog s samim seboj, ritmične fraze in barve, s katerimi lahko ta dialog konstruiraš. Ta fraza je žogica, ki jo lahko pošiljaš, kamorkoli želiš. Tam vidiš, koliko domišljije ima tvoja izbrana smer. Nezanimivo je samo preigravati eno frazo. Zanimivo je, kam bo tista žogica odskakljala. In predvsem, ali bo v kontaktu s tvojim srcem, s tvojo dušo. Ne s tehniko.

V zadnjem času je tudi pri nas kar nekaj priložnosti za improvizacijo, recimo v organizaciji Tomaža Groma. Ali tem dogodkom slediš, so ti blizu?

Hvala, da si ga omenil. Midva sva že sodelovala. To je čista lepota, kako Tomaž vsem daje možnost, da igrajo. Všeč mi je tudi zasedba Boben in lajna, to je super. Kadar se da, sem prisoten. S Tomažem se že dolgo poznava, skupaj sva potovala po Španiji in Portugalski. Imeli smo super bend z ironičnim imenom Electro-shock Boogie Band. Igrali smo tudi v KUDu. Tomaž je nato ubral drugo pot. Za to, kar dela zdaj, mu dam Prešernovo nagrado!

Nekoč si kritikom očital, da niso pravilno razpoznali vplivov modernizma v tvojem delu.

V Sloveniji imamo novinarje z veliko kapaciteto, ki pa na žalost bolj malo pišejo. Včasih bleknejo kakšno neumnost. Nekdo je na primer napisal, da sem si na zadnjem albumu (Emigranti; op. ur.) glasbo sposodil iz nekega filma … Ljudem je treba dati motivacijo, pozitiven zagon. V Sloveniji nas je malo in ne smemo drug na drugega streljati iz zavisti. Novinarji bi morali v vsem najti kaj pozitivnega. Marc Ribot, Ken Vandermark in še kdo pri nas kar prepogosto nastopajo in dobijo vso medijsko pozornost. A dajmo poudarke tudi na domače glasbenike. V improvizaciji v jazzu stagniramo in nazadujemo.

To potrjuje tudi nedavno izdana kompilacija Jazz Slovenia 2011, kjer – razen tvojega prispevka – skoraj ni svobodne improvizacije.

To ploščo lahko samo pohvalim. Vsaka čast urednikom. Za sabo imam že 30 let, drugi so še mladi in se iščejo. So v New Yorku in pod različnimi vplivi, tudi šol, ki v glasbo vnašajo doktrino terorizma. Pozabljajo, da je jazz prvina duše, improvizacije in fantazije in genialnosti, ne pa tega, kdo bo hitreje odigral neko lestvico. Vendar zasluži ta plošča vso pozornost, saj se bodo iz nekaterih glasbenikov razvila še velika imena, medtem ko bodo drugi v glasbenem smislu umrli. Pri nas je malo priložnosti za igranje, zato je treba iti v tujino. Mladi generaciji bom zmeraj stal ob strani. Če me bo kdo prosil za nasvet, pa mu bom rekel: zapusti šolo v New Yorku, pojdi v Berlin, začni v Amsterdamu popravljati kolesa, kopati jarke v Belgiji … Tam boš dobil blues in šele potem pojdi v glasbo, boš videl, koliko ti bo to pomagalo!