Zajemanje kapljic in glasu

Nekolikanj z zamudo pišemo o pričujoči plošči, ki je v naš glasbeni predal priletela približno tako kot njena štimunga – nepredvidljivo in intenzivno. Pisati o glasbi Cveta Kobala je že s klasične plati precej zahtevna, četudi prijetna naloga, njegovi izleti v, recimo temu, kantavtorsko balado pa pričajo o tem, da protagonist noče biti ujet v nikakršno »one-trick-ponyjevstvo«, če uporabimo staro sintagmo (sicer tudi naslov plošče nekega drugega umetnika balade, Paula Simona). Z novo glasbo Cveta Kobala se bo torej še treba družiti in ob nujnem, a nepretencioznem predalčkanju za glasbeno zgodovino z zanimanjem ugotavljati, da ima tudi že izrabljena forma ljubezenske balade še prostor za dihanje in raziskovanje novih pokrajin.

Če bi se ob pisanju o pričujoči plošči naenkrat znašli v Levstikovem Krpanu, bi dialog s cesarjem morda šel nekako takole: CESAR: »Za klasično flavto vem toliko kot za svojo zadnjo uro!« KRPAN: »Jaz pa za klavir in avtorske balade ravno toliko!« A ob glasbi, ki je pred nami, ne razmišljamo o navadnih razmerjih med glasbili in izročilom balade, poleg tega pa je flavte zgolj za ščepec, sprva v uvodnem kratkem inštrumentalu Catch, ki nosi obleko klasične glasbe, sicer pa gre na plošči bolj za klavirsko glasbeno podlago, točneje za glasbo, izrisano z različnimi klaviaturami, ki izrisuje najrazličnejša razpoloženja. Ne bomo rekli, da so ta otožna, prej ambientalna, v skladu z naslovom, ki nam razjasni tudi koncept. Majestetične klaviature in vokali v pesmi Christmas Butterfly spet dajo prostor flavti v pesmi Ocean, a tokrat gre za spretno aranžirano gostovanje oziroma dodatno barvanje, poseben dvogovor s klaviaturami, ki na koncu poslušalcu učinkovito predoči ambient in bržčas tudi ontologijo oceana: na eni strani kot paradigmo osamljenosti, na drugi kot zlivanje zvokov in šumov, različnih stopenj bivanjskosti torej, ki jih nadgrajuje vokal. »Take this memory deep into the blue,« poje vokal in občasno v maniri Nicka Cava zaobrne baladno štimungo v deloma jazzovsko, deloma alter-rockovsko ljubezensko balado, ki je glasovno ponekod podprta s scatovsko tehniko petja. 

Edina pesem v slovenščini, Pelji me na sonce, je neke vrste kitarska kantavtorska balada, na videz klasična kantavtorska kitarska pesem, a se v njej spet kmalu oglasi klavir in ob njem ambient v ozadju, ki ga dopolnjuje poseben vokalni aranžma. Kobalov glas ima širok razpon, zvečine pa se drži v globokem baritonu brez dandanes tako popularnih vokalističnih manierizmov, razen že omenjenega scatovskega improviziranja, ki da slutiti, da si je Kobal vokalno podobo plošče zamislil kot nekakšno pop-jazzovsko zvočno sliko, kar se nasploh dobro ujema z aranžerskimi postopki in idejami. 

Ko že mislimo, da smo nekako ujeli koncept albua Catch the Rain in da je osrednja zvočna rdeča nit plošče nepretrgana, se nekje v drugi polovici pojavi pesem Dance pour moi, ki jazzovsko ambientalni baladni lok zapelje v bolj rockovsko pokrajino z distorzijo in precej alternativno, eksperimentalno zvočno sliko, kjer (francoski) vokal ni toliko v ospredju (»chercher notre amour« je glavna vokalna premisa pesmi), pač pa kitare: od distorzije do zanimive palete drugih eksperimentalnih kitarskih efektov, ki se v naslednji pesmi, Long Winter, spet spremenijo v cavovski vokal s klavirskimi podlagami in ambientalno vokalno spremljavo. 

Ploščo zaključi Catch The Rain, ki si deli zvočno rdečo nit z uvodno Catch in album lepo zaokroži. Vezivo pesmi ostaja v jedru takšno, kot smo zapisali dva odstavka poprej, vmesni eksperimentalni izleti pa so dobrodošla poživitev, da album ne postane monoton ali zvočno preveč enoličen. Z novo glasbo Cveta Kobala se bo torej še treba družiti in ob nujnem, a nepretencioznem predalčkanju za glasbeno zgodovino z zanimanjem ugotavljati, da ima tudi že izrabljena forma ljubezenske balade še prostor za dihanje in raziskovanje novih pokrajin. Je Cveto Kobal potemtakem kantavtor? To raje vprašajte njega, mi tu dodajmo zgolj, da je na pričujočem »lovljenju dežja« lahko marsikaj, kar je verjetno bolje, kot če bi ga nemudoma epitetonizirali. Prisluhnimo raje še enkrat in poskusimo ujeti kakšno kapljico.