Zakaj

Zakaj med pesmimi na odru ne govorim

Moj neuradni poklic je pevka.

Moje poslanstvo je petje. Te trditve se držim, zato na odru nočem govoriti. Nočem govoriti, ker na odru nočem imeti pedagoške funkcije, nočem poučevati, razlagati nerazumljenih besed, razlagati zgodb. Nočem, ker to počnem v drugem poklicu, ki ga opravljam dopoldne. Tam sem temeljita, nazorna, dolgovezna, če je potrebno. Na oder to ne spada, saj bi sicer moji koncerti postali predolgi. Pa ne gre samo za to; resnica je, da se na odru prelevim v popolnoma drugačno, govorno zelo zadržano, introvertirano osebo in dajem prednost samo pevskemu glasu, ki v drugačnih razmerah večinoma miruje in čaka, da se zgodi oder.

Kljub temu da že vnaprej vem, da ne bom govorila, se med premori v glavi porajajo številne misli.
Povedala bi lahko tole.

Stojim na odru, Joži napove Piism, ke ja je piiv adn, ke je pol hmal umaru, in si želim reči – res je, res je kmalu umrl, Brane, pa kako dobro je znal odpeti to pesem.

In bi lahko govorila o najinem ljubem prijatelju Branetu Frlicu, govorila bi lahko o njem kako uro, kajti to je bil človek, ki ga res ne moreš omeniti samo z eno besedo. Pa sem raje tiho.

Moja najljubša balada je pesem Počke požine. A nočem pojasnjevati, nočem biti učiteljica pa povedati, da so požine tisto, kar ostane, ko izkoščičimo slivo. V bistvu so to peške in meso od sliv. Pa nočem govoriti o tem, kako vidim starejši zdolgočaseni par, navajen živeti skupaj, čeprav sta oba naveličana drug drugega. Želim, da pozorni poslušalci skozi ti dve tuji besedi sami začutijo, v čem je stvar, da začutijo ta »marzu karhl« v prsih in »z oči od karhlu voda, lohon, sam kar naprej, je kapala v pwosoda«. Zadnjič sem slišala reči eno tako ženo, da si želi, da bi mož umrl vsaj šest dni pred njo, da bi imela vsaj šest dni do konca življenja samo zase.

Kako je ta povezanost moža in žene izražena šele v pesmi Astre in lilije, kako pomembno je ponavljanje »nejk tam vmes pa, glej, medva, v nedejla od maše bova šla«. Popolna prispodoba za minevanje nekega običajnega človeškega življenja.

Zelo pomenljiva je Švercarska. »Vsi treje sa kojne gnal, un je anga zgaranga fuksa gnov, treje sa jih v zasjed čakal, tam na mej, tam sa obležal«. Smrt pri tihotapljenju konj čez Blegoš na italijansko stran v času Rupnikove linije. V resnici je bil tako ubit Janezov stari oče.

Kdo ve, da je samosejec krompir, ki se sam zaseje? Ali je res pomembno, da razložim to besedo ob tako slikovitem tekstu?

In ali je potrebno, da publika izve moje mnenje o pesmi Kolowozi, da se mi zdi ena najlepših ljubezenskih pesmi?

Tudi ob pesmi Sugar free baby bi lahko povedala celo zgodbo, to bi mogoče celo morala. Ta pesem je bila usodna za moje sodelovanje z Jožijem. To je pesem, ki sem mu jo zapela, ko sva se prvič srečala. Pa jo je takoj začel igrati. Dojel jo je v trenutku. Bilo je leta 1997, in ostala sva skupaj do danes.

Pa ta usodnost, obsojenost hlevskih dekel na večno osamo v pesmi Nazaj u Marzu vrh. Ujetost, nemoč karkoli v življenju spremeniti – »… nazaj, nazaj, nazaj, nazaj u Marzu vrh …«

»Smreke, jest prašam vas, a vas tud trjese mraz, a res lohk sam mene tuk zjebe?« Naše smreke, smrekov in jelkov gozd, skozi katerega se sprehajam v vseh letnih časih.

Spet ne morem mimo tega čudovitega citata:

»Ljudje, ki stanujejo pod jelovim gozdom, so čudna in nenavadna bitja. Hitri pa nestanovitni kakor voda in čas, potrpežljivi v trpljenju in trdovratnih zimah, razposajeni v veselih dneh in v silnih poletnih pripekah, veseli v ljubezni in pijači in v svojih navadah od začetka sveta; nezaupljivi do drugih ljudstev in ljudi iz doline in vračajo se v svoja bivališča kakor gozdna divjad – predvsem pa žive v svetlobi: s srcem, kakor da je bilo iztrgano iz samega sonca, veselim in žarečim – v petju in prijateljstvu.«
(Mihail Sadoveanu: Nehiforjeva žena)

Potem pride na vrsto priredba pesmi Time – Cajt Toma Waitsa. Zapojemo jo samo mi trije, Joži, Metod in jaz, ob intimni spremljavi harmonike. Dolga je, veliko besed je. Pojemo nežno, počasi, nato naraščajoče. Za koga monotono, a vendar dinamike v njej ne bomo spreminjali. V tem pripovedovanju vsakič znova vsi trije začutimo zlitost vseh nas v eno dušo našega ansambla. Radi jo pojemo, in takšna napoved bi bila osladna.

Še bi lahko pripovedovala. Še bi lahko razčlenjevala, secirala, to je v moji pedagoški naravi. Ta moja značajska poteza pride še kako prav v didaktične namene.

Na drugi strani pa mi je bila v zibel položena tudi odmaknjenost, zamaknjenost, molčečnost, sposobnost dvigniti se iz zemeljskega sveta v svet magične poezije in zvokov, za katere se mi včasih zdi, da ne prihajajo iz mene, ampak iz vzporednih svetov skozi mene.

Veseli me, da živim prizemljeno in poznam nadzemsko – in ne obratno.

***

Zakaj med govorjenjem pred tablo ne pojem

Po uradnem poklicu sem profesorica razrednega pouka. Moje poslanstvo je govorjenje.

Poučujem 26 ur tedensko, že nekaj let v petem razredu: matematiko, slovenski jezik, družbo, naravoslovje in tehniko, glasbeno in likovno vzgojo, slovenski jezik v enem od šestih razredov.

Rada imam svoj uradni poklic. Že dvajseto leto sem v službi.

V šolo pridem ob pol osmih in spijem kavo. V razred stopim deset do osmih in potem s krajšimi odmori in hitrim odmorom za malico govorim do trinajstih. Govorjenje je mešanica predavanj, vzgojnih pogovorov, klepetanja s sodelavci.

Če sem se zgoraj poglabljala v pesmi, je prav, da samo za vzorec opišem en dan pouka. Učne teme so izbrane naključno.

Začenjamo z matematiko. Najprej pregledamo domače naloge. Obhodim učilnico s 26 učenci in preverim domačo nalogo. Začenjamo z novo učno snovjo. Sledi razlaga ob tabli, recimo pisno deljenje. Najtežja snov v 5. razredu. Deljenje z dvomestnim deliteljem. Nekaj tednov traja: postopno, počasi, z veliko individualne razlage na koncu znajo deliti tudi take primere, kot je 54678 : 34, na krajši način, s preizkusom. Uspeh.

Sledi slovenščina. Utrjujejo znanje o pridevniški besedi. Vprašalnice, vrste pridevnikov, stopnjevanje. Vadijo ustno, pisno, po delovnem zvezku.

Družba. Človek v preteklosti. Dva meseca se obravnava ta tematski sklop. Učenci ga imajo radi.

Sami imajo veliko znanja, moraš biti pripravljen. Moraš znati. Moraš odgovarjati na njihova vprašanja. V današnjem času so otroci neverjetno razgledani. Na vsako temo, ki jo načnemo, znajo postavljati pametna vprašanja. Torej – učimo se o Rimljanih. Moja razlaga. Učbenik. Knjige. Plakati učencev.

Glasbena vzgoja. Glasbeno popotovanje po Gorenjski. Spoznajo še eno slovensko narečje. Moram pohvaliti avtorico učbenika, Albinco Pesek, ki je celotno glasbeno vzgojo zasnovala tako, da je vključila v snov slovenska narečja, ljudske pesmi in plese iz posameznih pokrajin. Veseli me, da celo leto lahko uradno predstavljam narečja učencem. Poslušajo posnetek in skušajo razumeti. Razbijamo predsodke v zvezi z narečji, ta jezik jim ni nič več tuj oziroma smešen. Poudarjam, da je treba ohraniti svoje narečje, hkrati pa obvladati knjižni jezik.

Torej poslušajo zgodbo z Gorenjske, naučijo se pesem Pa ke b luštna ne bila. Spremljajo se z malimi inštrumenti.

Peto uro pridejo šestošolci. Učim jih slovenščino. Temeljito bomo analizirali eno pesem. Pravim, da jo bomo secirali, uničili, zato, da se bomo kaj naučili. Tako kot morajo bodoči zdravniki secirati mrliče, da bodo nekoč zdravili žive ljudi.

Res je mučno, a moramo: kaj nam pove, o čem govori pesem, poiskati metafore, stalne besedne zveze, izpisati rime, prešteti kitice in verze, določiti rimo … Bodo res na ta način nastali novi pesniki?!
Za doživljanje pesmi skoraj ni časa, še manj interesa.

Šesto uro pridejo moji petošolci nazaj in imamo še prometno vzgojo. Pripravljajo se na kolesarski izpit. Ob plakatu in z risanjem po tabli razložim desno pravilo in pravilo srečanja. Vadijo po delovnem zvezku.

Ura je pet minut čez trinajst. Včasih obsedim za katedrom.

Ko pridem domov, mora biti tišina. Televizije tako nimamo, radio je ugasnjen. Če hočem, da v meni ostane še kaj glasbe, se moram ob popoldnevih napajati s tišino.

Pravijo, da učitelji ne smemo sprejemati nikakršnih daril, češ da je vse to podkupnina. V redu, v zvezi s tem nimam nikakršnih interesov. Pa vendar sem letos ob koncu leta poleg iskreno izročenega skupinskega darila ginjeno sprejela tudi sliko,* ki jo je po spominu naslikala učenka. Zdi se mi, da ta slika povzema moje pedagoško poslanstvo; dotaknilo se me je predvsem to, da je deklica to dojela.

Ne gre pa v našem poklicu samo za hrup in govorjenje v razredu. Med odmori dežuramo po hodnikih. V šoli je veliko zaposlenih, z mnogimi se dobro razumem, in padajo besede na različne teme.

Zelo intenzivno se je treba pogovarjati s starši na govorilnih urah. Če te obišče kakih pet, šest staršev zaporedoma, si na koncu popolnoma izmozgan – od govorjenja.

Sosed ne vabim na kavo. Mimogrede nas redko kdo obišče, ker živimo skrito. Največ se zasebno pogovarjam z eno prijateljico.

Od septembra do junija imam koncerte najraje ob sobotah, da se mi glas spočije, poleti pa kadarkoli zapojem spočito. Zato se tako veselim nastopov v avgustu, pa še zjutraj ni treba vstati.

Poučevanje nikakor ni nek romantičen poklic, mogoče je celo neprimeren za nežne duše. Jemati ga moraš zelo stvarno in ciljno naravnano. Preprosto – otroke moraš določene stvari naučiti. Pomagajo ti študij, izkušnje in zdrava pamet.

Ko sem letos ob koncu leta pospravljala stvari, sem bila znova osupla nad množino snovi, ki sem jo podala učencem.

Še enkrat poudarjam, da rada učim, a vendar je to garaško delo.

Moje petje je popolnoma druga zgodba. Dolgo časa sem imela občutek, da je s poučevanjem skoraj nezdružljiva, tako drugačen se mi je zdel svet moje glasbe od pedagoškega sveta. Težje mi je bilo prestopati. Zvečer sem imela energetsko močan koncert, zjutraj pa sem šla v razred med hrupne otroke.

Šele zadnjih nekaj let se mi zdi, da se je vse skupaj povezalo v celoto, da teh prestopov ne jemljem več dramatično, ampak sem se končno začela zavedati, da mi izkušnje iz zgornjega stolpca pa tudi vsa filozofija in melodije Janezovih tekstov močno širijo obzorje in tako plemenitijo moje pedagoško delo.

Zdaj z lahkoto preklapljam med odrom in učilnico. Moja zelo dobra prijateljica pravi, da sem večplastna.

Večplastnost se stalno pojavlja tudi na drugih področjih mojega življenja.

Veseli me, da živim prizemljeno in poznam nadzemsko.