Zanašam se na občutke, ne misli

»Pojdi na zahod, mladi mož, pojdi na zahod in odraščaj z deželo,« tako gre znani citat ameriškega pisca in urednika Horacea Greeleyja. Nekaj podobnega, in niti ne toliko v prenesenem pomenu, bi lahko zapisali o Chrisu Eckmanu, Američanu, ki se je v Ljubljano preselil pred dobrima dvema desetletjema in se dodobra udomačil pri nas; Ljubljana tako ni več Lublijana, kot je navedel v spremnem besedilu koncertne plošče To Hell and Back – Live In Europe (1995). V zadnjem desetletju se je spoprijateljil tudi s slovensko pokrajino, predvsem gorami, kjer preživlja vmesni čas, ki ga ne zavzamejo skladanje, koncertiranje in predvsem vodenje uspešne založbe Glitterbeat. Njegov najnovejši album The Land We Knew Best bi najlažje opisali kot skice iz Slovenije, ali kot pravi sam, svet okoli njega. Na njem se zbližujeta prostor in čas, vidno in nevidno. Pesmi nagovarjajo naše razpoloženje, ki v zastalem medkoraku išče trenutke tišine, da se povsem sprosti. To je dežela, ki jo vsak zase pozna najbolje, Eckman pa jo je na novem albumu ozvočil z zavedanjem, da je Slovenija dokončno postala njegov prvi dom. Z njim smo tudi pri nas dobili Pesmi s planine, če se naslonim na album Pjesme s planine Draga Mlinarca. V splošnem je album zelo intimen, niti ne toliko vezan na prostor, kjer živim, bolj gre za intimne odnose in razmišljanja v njem. Kot celota pripoveduje o spopadanju z izgubo in sprijaznjenju z njo. O tem ni dvoma, to v albumu ni skrito, ni v podtekstu, zelo vidno je v dinamiki pesmi. Vendar mislim, da je to tudi plošča, ki napreduje v smeri iskanja razlogov za optimizem, iskanja moči za obnovitev življenja, da nas izguba ne bi ohromila. Ozira se namreč v prihodnost.  

Ali mi lahko v nekaj stavkih orišete izhodišče za nastanek nove plošče The Land We Knew Best? Kaj pravzaprav je ta »dežela, ki smo jo najbolje poznali«? Ker gre za stavek v pretekliku, me zanima, ali naslov vzbuja ponotranjene odseve nostalgije po kraju/pokrajini, od koder prihajate, ameriškem severozahodu?

Chris Eckman: Včasih je težko razvozlati, od kod prihaja navdih. Na albumu The Land We Knew Best sem začel delati v zimskem obdobju leta 2022, in sicer tudi v spoznanju, da sem pretežno že izčrpal ideje o ameriškem zahodu, kjer sem nekoč živel. Namesto tega sem se odprl proti svetu takoj za domačimi vrati, pred in za njimi. Na vzdušje na albumu je veliko vplivalo moje pogosto pohajkovanje po hribih. Posebno v zadnjem desetletju sem zelo povezan s slovensko naravo. Veliko hribolazim in podobe narave, ki jih tako srečujem, so močno vplivale na oblikovanje besedil. Te pokrajine so nekaj zunaj mene, kraj, kamor umestim svoje misli, in ne nujno nekaj, s čimer imam opravka vsak dan. Zato so me v preteklosti pritegnile pesmi Daneta Zajca. V njih je veliko motivov puščav, gora in polj, vendar ne vemo, kje so. Seveda je bil slovenski pesnik, a je pisal tudi o škorpijonih in podobnih stvareh, ki so umeščene v abstraktno, imaginarno pokrajino. Pri vsem tem je domišljija izredno pomemben dejavnik pri ustvarjanju, vendar ne v obliki spominov ali dokumentarnih zapisov, temveč oblikovanju prostora, kamor umeščam misli. 

Ali govorimo o deželi zunaj ali v vas samih? Kakšno je njuno (so)razmerje, kakšna je povezava med vidnim in občutenim?

Vedno sem bil odprt do prostora okoli sebe, zato ne morem reči, da Slovenije, odkar živim tukaj, ni bilo že v drugih besedilih. Vedno se trudim pisati pripovedne zgodbe, zato je prostor zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na to, kako se zgodba razvija iz ideje. Do tega trenutka Slovenija kot taka ni manjkala v mojih pesmih, le njena vloga ni bila tako izrazita, kot je na novem albumu. Nobenega povezovalnega načrta nisem imel, ko sem pisal pesmi, sploh ne, katera bo prva in katera zadnja. Okoli dvajset sem jih imel, in ko sem jih bral, sem šele iskal niti med njim. V splošnem je album zelo intimen, niti ne toliko vezan na prostor, kjer živim, bolj gre za intimne odnose in razmišljanja v njem. Kot celota pripoveduje o spopadanju z izgubo in sprijaznjenju z njo. O tem ni dvoma, to v albumu ni skrito, ni v podtekstu, zelo vidno je v dinamiki pesmi. Vendar mislim, da je to tudi plošča, ki napreduje v smeri iskanja razlogov za optimizem, iskanja moči za obnovitev življenja, da nas izguba ne bi ohromila. Ozira se namreč v prihodnost. 

Kako ste izbrali in sestavili spremljevalno skupino? 

Odgovor je in ni preprost. V prvi vrsti sem iskal občutek pripadnosti, da v njenem bistvu ne bi šlo samo za skupino izbranih posameznikov, ki pridejo, odigrajo in odidejo vsak na svojo stran, temveč da je med nami moč začutiti enotnost, da smo prej kot skupina prijatelji. Z Blažem Celarcem in Žigom Golobom sodelujem že več kot desetletje, posebno Žiga je od albuma The Black Field dalje zelo pomemben člen na mojih solističnih albumih. Ko sem pred dobrim letom začel sodelovati z Alastairom McNeillom, ki tudi živi v Ljubljani, je projekt dobil svojo osrednjo nit. Poprijel je za kitaro, kar ni bilo običajno za albume, ki jih je do tistega trenutka produciral. V iskanju novih zvokov in njihovih povezovanj se je tokrat zelo odprl. Nič novega ne bom povedal, če rečem, da sva z Jano Beltran v zadnjem obdobju v ustvarjalni navezi, saj sva v duetu veliko nastopala. Edina novost, če se tako izrazim, je sodelovanje z Andražem Mazijem na pedal steel kitari, s katerim do albuma The Land We Knew Best nisva sodelovala, zelo dobro pa poznam njegovo delo. Izbral sem glasbenike, ki jim zaupam, še pomembnejše zame pa je bilo, da so moji dobri prijatelji.      

Kaj je zares the land we knew best?

Besedna zveza ima dva pomena. Prvi prihaja iz verza uvodne pesmi na albumu Genevieve, ki pravi »the heart, the land we knew best«. V osnovi gre za prispodobo, ki prikliče nekaj večnega na čustveni ravni in nima zveze s pokrajino. Ker je gorati svet v Sloveniji odigral ključno vlogo pri snovanju podob v pesmih, je drugi pomen moč iskati v vidnem. Med obema poglavjema ali enotama pa obstaja dialog: čustva se odzivajo na pokrajino, ki po drugi strani vzbuja emocije v človeku, ki se sooči z njo. Nemogoče je natančno opredeliti z besedami, zadeve je treba občutiti. Gre za nekaj izmuzljivega in večnega.     

Prehajanje med akustičnim in električnim, kot pri Neilu Youngu, je bilo že od nekdaj vaš zaščitni znak. Matična skupina The Walkabouts je bila znana po tej stilistični dvojnosti. Kaj preveša tehtnico enkrat na vštekano in drugič na bolj melanholično stran? 

  Ne vem, ta občutek je v meni že od nekdaj in ga ne morem strogo povezovati zgolj z igranjem v skupini The Walkabouts. Tam se je samo razmahnil, saj smo redno oblikovali pesmi v tej napetosti med akustičnim in električnim vzdušjem. V ustvarjalni fazi vse poteka spontano, z zanašanjem na občutenja in s čim manj razmišljanja. To velja še zlasti za solistične albume, ki sem jih leta 2004 začel snemati ravno v Sloveniji. Solistične zadeve so vezane na neko intimo, kar najbolje odraža posedanje na kavču z akustično kitaro v roki in pisanje pesmi, in šele kasneje, v času oblikovanja aranžmaja za pesem, jo po občutku razširim s paleto zvokov in vanjo vpeljem različne teksture. Po drugi strani imam svoj električni outlet, kar se odraža v skupinah The Frictions in Dirtmusic.

Album je produciral v Ljubljani živeči Britanec Alastair McNeill, ki je bolj znan po svojih eksperimentalnih izletih in vzorčenjih kot pa po klasičnih produkcijskih prijemih. Kje sta poiskala oziroma našla skupno točko, skupno izhodišče? 

Stične točke nikoli nisva iskala, sploh ne vem, če obstaja. V nekih čudnih časih, v obdobju pandemije covid, sem se zalotil s kupom neposnetih pesmi in se spomnil nanj, da bi jih posnela. Kar sva tudi naredila, in tako je nastal album Where the Spirit Rests. Nisva vedela, ali obstaja stična točka ali ne, na sodelovanje z njim sem gledal kot na idejo off the centre. Iskal sem nekaj drugačnega. Vedel sem, da imam zelo intimne pesmi. Vedel sem, da jih bom zaradi situacije težko realiziral s skupino, zato sem se naslonil na asketsko idejo, da bi jih posnel v studiu s čim manj sodelavci. Takrat sem dejansko pomislil na McNeilla predvsem zato, ker sem vedel, da nima veliko izkušenj s kantavtorskimi pristopi/produkcijami. Iskal sem korak vstran, da bi v glasbo vnesel drugačne perspektive, in to sem našel z njim. The Land We Knew Best predstavlja naslednji odtenek najinega sodelovanja.     

V priznani glasbeni reviji Uncut je bil album The Land We Knew Best izbran za album meseca. To je velik dosežek. 

Bolj kot velik dosežek je bilo to veliko presenečenje. Vedel sem, da se recenzent in nekdanji urednik Allan Jones – nikoli ga nisem srečal, a sem se spomnim, da je v devetdesetih pisal o skupini The Walkabouts – zanima za intervju, nisem pa poznal ozadja in obsega celotne zadeve. Pričakoval sem, da bo šlo za krajšo zadevo, bolj skopo odmerjeni prostor na strani v reviji, kjer bo predstavil album. Nihče mi ni povedal, da bo izbran za album meseca. Lepo presenečenje, saj gre za res ugledno glasbeno revijo, katere širina je blizu mojemu glasbenemu razmišljanju. Vpliv recenzije se že pozna. Takoj po objavi sem dobil povabilo za nastop v Londonu, kjer že dolgo nisem nastopal.

Motivi narave, kot so reke, gore, puščave, se tako v geografskem kot v figurativnem smislu pogosto pojavljajo v vsebinah vaše umetniške komunikacije, in to že od skupine The Walkabouts naprej. Od kod ta abstraktna in romantična ljubezen Chrisa Eckmana do zgubane pokrajine?

Odraščal sem v predmestju Seattla, kjer je bil prehod iz urbanega v neokrnjeno naravo viden na vsakem koraku. Skozi okno sem opazoval gore, do njihovega vznožja sem potreboval samo dobre pol ure. Podobno je v Sloveniji, zato mi je bila vaša dežela po naravni logistiki in konfiguraciji takoj blizu. To je s človeške plati odločilno vplivalo na moje poglede in odnos do narave. Kadar pa govorimo o umetnosti, se je prava prelomnica z naravo in pokrajino pripetila sredi osemdesetih let. Že nekaj časa sem pisal pesmi, a se mi niso zdele dovolj osebnoizpovedne. Nisem imel občutka, da veliko povedo. Naslonil sem se nekaj piscev, kot so Raymond Carver, Richard Ford, Gretel Ehrlich in Cormac McCarthy, ki so pisali o ameriškem zahodu. To je bil prvi korak. Drugi je bil odkritje albuma Our Mother the Mountain Townesa Van Zandta. Že v samem naslovu je bilo skrito nekaj izredno močnega, pesmi na njem pa so še presegle moja pričakovanja. Zaradi kombinacije teh dveh stvari sem začel razmišljati, da bi svoje pesmi individualiziral tako, da bi jih umestil v prostor, ki ga razumem, v prostor, kjer lahko oblikujem zgodbe. V nobenem primeru ne gre za naključno urbano sredino, ki spominja na New York ali Seattle, pač pa je skupni imenovalec vsega mojega pisanja pesmi moj svet.

Poleg narave v vaših besedilih izstopa tudi čas.

Ne moremo si lagati, moramo biti iskreni s seboj: staramo se in čas postaja dimenzija, ki jo meriš in ceniš precej bolj kot v mladosti. Mimo tega je čas stalno prisotna prvina, na katero se na podlagi preizkušenj tako ali drugače odzivaš, zato pesmi veliko govorijo o drugi priložnosti, odpuščanju in iskanju prostora, kjer se je najlažje soočiti z izgubo, po drugi strani pa najti pogum, da pristopiš k ljudem, ki jih imaš rad. Osrednja nit pesmi je posebna oblika interakcije, kako si sposoben povzročiti zmešnjavo in najti način za obnovo.   

Kdaj lahko pričakujemo bolj sonično razpoloženega Chrisa Eckmana? Hugo Race mi je nedavno omenil, da je tik pred izidom novi album projekta Dirtmusic, kjer svoje misli sproščate v precej glasnejših obratih. 

Karkoli bom pod svojim imenom naredil naslednjič, bo nedvomno imelo več električnih elementov kot zadnji dve solistični plošči. V to sem prepričan že sedaj. Tudi na živih nastopih s skupino imam vsaj pol koncerta v rokah električno kitaro. Album skupine Dirtmusic je v zaključni fazi, računam, da ga bomo izdali v drugi polovici leta. Glasbo seveda poganjata dve električni kitari, utripajoče basovske linije in distorzirani saz.    

Ali in kdaj lahko v prihodnosti pričakujemo album Chrisa Eckmana v slovenskem jeziku? 

Vzelo bi mi veliko časa, vendar ničesar ne izključujem. Še vedno razmišljam v svojem maternem jeziku, ki je angleščina, vendar v isti sapi poudarjam, da je vse mogoče. 

Za konec še en flashback v vaše preteklo življenje: v Ljubljano ste se preselili iz Seattla, kjer se je v začetku devetdesetih zgodila zadnja revolucija v popularni glasbi. Po svoje ste bili del nje, če ne del, pa vsaj aktivno prisotni. Kako z varne razdalje gledate na tisti čas?

Moji občutki so bili nekoč precej bolj zapleteni, kar se tega vprašanja tiče, vendar jih lahko danes, ko je od evforije preteklo že toliko časa, strnem v eno besedo: izjemno! Bili smo mladi in bili smo del žive in ustvarjalne scene. Nobenih pričakovanj ni bilo, vse se je zgodilo spontano, kot plaz, ki se je utrgal z gore. Nekaterim je uspelo več in bolje, saj so tudi delali na tem, kot na primer Jeff Ament in Stone Gossard iz skupine Green River, ki sta s Pearl Jam postala veliki imeni, medtem ko Mark Arm (tudi iz Green River) tega ni imel v sebi in je z bendom Mudhoney raje ostal med/za štirimi stenami manjših in srednje velikih klubov. Nedavno sem se s člani skupine Mudhoney srečal v zaodrju Tvornice v Zagrebu in obujal spomine na tisti čas. Hvaležen sem, da sem vse to doživel in bil na neki način del te scene.