Zanimivi slogovni nastavki v Gnezdovi glasbi

Preplet električne kitare in vložkov sintetizatorjev na albumu Misnomer III. Domna Gnezde prinaša številne predloge za prihodnja glasbena raziskovanja. Ne gre za to, na kar se njegova glasba nanaša. Resda je Misnomer III. prepleten s široko paleto jazz in blues prijemov, toda njihova koherentnost se redči skozi predrugačenje tonske barve, edinstvene časovne razporeditve tonov in nastavke elektronske plesne glasbe. 

Prostorska razpršenost, glitchi, kitarski soli in eterični akordi presežejo vlogo komentarja. Skladno z »vesoljskimi« naslovi skladb se je Gnezda posvetil lastni opredelitvi glasbene prihodnosti. Prevladujoča silnica njegove glasbe je svojstveni nastavek zvočnega izraza, ki zajema uveljavljeno kitarsko izraznost in dodobra prebujeno gibanje glasbene retro elektronike. Njegova nostalgija cilja le na tiste minule glasbene trenutke, ki so spolzeli skozi prste našega posluha za prihodnost.

Najmočnejša referenca se zdi nastavek neuresničenega izraza. Album se prične s skladbo alfred glitchhop (avtor je vse naslove dosledno pisal z malo začetnico), kjer je Gnezdovo soliranje ozaljšano z gostimi udarci sintetiziranih glitchev. Glitch, ta hipna, nepredvidljiva, celo nepojasnjena tehnična nepravilnost, se je iz elektrotehničnih vod razširil v zvočne. Predrugačil je izraznost elektronske glasbe, s tem da je podaljševal ali množil začetke tonov, medtem ko je njihova jakost sunkovito naraščala. Gnezdovi glitchi se kot uliti ujamejo z enoglasnimi skupinicami not, posebno v pizzicatu ali z brenkanjem po strunah za mostičkom. Ritmičnost elektronske manipulacije z dolžino tonov in elektronskega naslojevanja udarcev, ki spominjajo na hi-hat činele in pulziranje basovega bobna, v alfred glitchhop ni le lepilo za obliko, temveč nastavek skrajnega minimalizma posameznih kitarskih tonov, ki mutirajo v podaljševanja ali mehanična ponavljanja svojih razsekanih delcev. Minimalizem, do katerega bi pripeljalo izdatnejše eksperimentiranje z odrezavim ponavljanjem tonov, bi se čudovito spojil z Gnezdovo virtuoznostjo na električni kitari. 

Alfred glitchhop svoje nasprotje najde v skladbi spectr an, kjer se enoglasna krhkost kitare izteče v globoke sintetizirane base. Kompozicija zaradi tega razpade. Prej kot zaključku smo priče nenadnemu izginotju izraza, ki smo ga poslušali trenutke pred tem. Samoumevno je, da tako drugačna zvočnost potrebuje dodelavo …, toda nadgradnje ni in skladba se konča. Razpad Gnezdove teksture razumem kot nenadno nadomestitev predhodnega gradiva z novim materialom, ki raste le v poslušalčevi domišljiji, medtem ko na posnetku ostaja le nastavek nečesa novega. Morda pa je takšen razpad za Gnezdo estetska vrlina? Pojavi se pogosto, slišimo ga, denimo, v emulates life, 1, spectr an in shigin. 

Naj bo tako ali drugače, raznovrstne teksture tvorijo najprepričljivejšo plat pričujočega izdelka. Izraba glitchev pogosto vnaša pomenljive drobce tišine. Gnezda spretno uporablja tudi večglasja čistejšega kitarskega zvoka, izumlja distorzirane solistične domisleke in presihajoča ponavljanja elektronsko obdelanih okruškov, ki divjajo v neskončnost zvočnega prostora kot visokotonski barvno priostreni poganjki (emulates life, 1). Skratka, prostor med tišino in neprekinjenimi zvočnimi izbruhi se v precejšnji meri zapolni, četudi le kot nastavek ne-slišanega izraza (spectr an). 

Sprva se zdi, da razmerje zvoka in tišine zastavlja vprašanje, katera od dveh tvarin je lastna umetnikovemu izrazu in katera vpada vanj. Morda je zvok le podlaga za tišino, ki poslušalčevo pozornost vleče na trenutne in neponovljive okoljske zvoke onkraj zvočnikov ali slušalk. Umetnikova harmonska domiselnost govori nasprotno; sam v njegovih akordih čutim nostalgijo, čutim, kot da skuša Gnezda ustvariti dovršen komentar k izginjanju estetske vrednosti vsakdanjega življenja. Če je slednje vtkano v slušno predstavo o kitaristovi glasbi kot zvočnosti ustaljenega delovanja (harmoničnost distorzirane kitare) in »sintetiziranih motenj«, potem Misnomer prinaša razcep med Gnezdovo ritmično upodobitvijo vsakdanjika (navidezno neurejena ritmičnost glitchev) in dejanski vsakdanjik, poln simbolizma trgovskih znamk, ne pa tudi sublimnega. Vprašanje, ali je za Misnomer III. bolj prvinski zvok ali tišina, tako postane nesmiselno, a ne zaradi navidezne enakovrednosti ali nasprotnosti obeh polov, temveč zavoljo nastavka obsežne zvočnosti med njima. 

Ponekod na albumu so toni razmetani po slušnem prostoru. Akordi, razsekani na kratke drobce, se razpršijo po zvočnem polju. Tako nasekljani koščki se pojavljajo kot nekakšno nihanje med levo in desno in prednjo in zadnjo stranjo našega slušnega prostora ter vpijejo eksistencialno dezorientiranost (shigin). Pojavi se celo izhodišče za melodijo iz popularnejših plesnih vod, bržkone napihnjeno z močnim sintetiziranim zvokom in jasno pulzirajočim ritmom, toda do tega nikoli ne pride.

Prostorska razpršenost, glitchi, kitarski soli in eterični akordi presežejo vlogo komentarja. Skladno z »vesoljskimi« naslovi skladb (interstellar sun-powered video stream, neuron star) se je Gnezda posvetil lastni opredelitvi glasbene prihodnosti. Prevladujoča silnica njegove glasbe je svojstveni nastavek zvočnega izraza, ki zajema uveljavljeno kitarsko izraznost in dodobra prebujeno gibanje glasbene retro elektronike. Njegova nostalgija cilja le na tiste minule glasbene trenutke, ki so spolzeli skozi prste našega posluha za prihodnost.