03.07.2020

Zbor Slovenske filharmonije z aktualno ameriško in slovensko glasbo

V Slovenski filharmoniji so pripravili še en zborovski koncert. Zbore Američana Mortena Lauridsena in našega Andreja Missona je Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom aktualnega umetniškega vodje in dirigenta Gregorja Klančiča uokviril v Pesmi o vrtnicah. 

Franc Križnar

Zbor Slovenske filharmonije
Foto: © Slovenska filharmonija

Slovenska filharmonija se še vedno vrača – tako zaradi spleta kot zaradi vseh omejitev, ki še trajajo v tem času. Zaradi prisotnosti v javnosti kot pred sicer maloštevilnim in omejenim občinstvom so v Slovenski filharmoniji pripravili še en zborovski koncert. Zbore Američana Mortena Lauridsena (roj. 1943) in našega Andreja Missona (roj. 1960) je (komorni) Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom aktualnega umetniškega vodje in dirigenta Gregorja Klančiča uokviril v Pesmi o vrtnicah. Če je Američanovih pet pesmi samo opozarjalo na prisotnost rož, je Missonov »ciklus« cel dišal, vse od cvetov do (slovenske) zemlje. Missonova glasbena govorica je zlasti v vokalu izjemno domiselna, v kombinacijah z inštrumenti pa prav inovativna. Misson ima kot skladatelj izjemen smisel za simbiozo med vokalom in inštrumentalom in tudi izvajalci so bili soglasni. Njihove izvedbe, tu pa tam resda malo kontrastnih prispodob, so bile natančne, preverjene in dehteče.

Osemnajstčlanski (10 ženskih, 8 moških glasov) komorni sestav tega elitnega vokalnega ansambla se je najprej postavil na veliki filharmonični oder s ciklom petih Pesmi o vrtnicah na besedilo R. M. Rilkeja. V tem a cappella odseku svojega nastopa je ansambel zelo tenkočutno odpel ciklus v izvirni francoščini. Tako vokalne dikcije kot francoske interpretacije so dodobra obarvale raznolikost in podobnost podanih besedil in glasbe. Odlično razmerje glasov in s tem številčna zastopanost glasov so dali samosvoje komorne interpretacije pretanjene muzike. Glasovi komornega Zbora Slovenske filharmonije so zanesljivi in umetniški vodja Klančič z lahkoto posreduje tudi tako zahtevna besedila, kot je omenjeni splet petih francoskih pesmi M. Lauridsena. Delo iz leta 1993 je poskus še enega sodobno oblikovanega stavka, kjer so tako različne poslikave cvetja oziroma rož res samosvoje. Tako se, denimo, v zadnjih taktih predzadnje pesmi Vse rože priključi kot neke vrste spremljava dvogovor med zborom in klavirjem in se prek kratkega interludija nadaljuje v stalno klavirsko spremljavo pianistke Tatjane Kaučič v zadnji pesmi Dirait-on. Ta je v tem ciklusu edina vokalno inštrumentalna.

Vokalno inštrumentalen je bil potem še zadnji splet Missonovih štirih pesmi. Komornemu Zboru Slovenske filharmonije in Klančiču sta se pridružili pianistka T. Kaučič in violinistka Verena Rojc. Naslovi pesmi na besedila Franceta Balantiča, Anice Černejeve, Karla Široka in Karla Destovnika Kajuha so se glasili: Marjetica, Ciklame, Mak in Vrtnice – vse torej spet na temo rož, kljub temu pa krepak pendant predhodnemu kupletu pesmi o vrtnicah, saj je dišal po tipičnih slovenskih rožah. Ko sta se nam že takole postavila v neke vrste nevsiljivo primerjavo dva tako različna skladatelja z dvema tako različnima »ciklusoma«, bi lahko še dodal, da je bil Misson svojim petjem precej pred ameriškim kolegom. Če je Američanovih pet pesmi samo opozarjalo na prisotnost rož, je Missonov »ciklus« cel dišal, vse od cvetov do (slovenske) zemlje. Missonova glasbena govorica je zlasti v vokalu izjemno domiselna, v kombinacijah z inštrumenti pa prav inovativna. Misson ima kot skladatelj izjemen smisel za simbiozo med vokalom in inštrumentalom in tudi izvajalci so bili soglasni. Njihove izvedbe, tu pa tam resda malo kontrastnih prispodob, so bile natančne, preverjene in dehteče. V Ciklamah in Vrtnicah se je iz zborovih vrst odlično izkazala pevska solistka-sopranistka Renata Vereš Klančič. Bravo ansamblu in dirigentu še za to!

Taka, konkretna je bila vsa glasba, ki smo jo tokrat slišali z velikega filharmoničnega odra v Ljubljani. Vse to je bilo samo eden od novih in poustvarjalnih fragmentov trenutno omejenega delovanja naše osrednje državne glasbene ustanove. Četudi le fragment, pa vseeno umetniško povsem sprejemljiv primerek naše trenutne glasbene bere.