22.04.2023
Zdravilna moč glasbe
Tine Grgurevič, alias Bowrain, nas na svojem novem albumu Heal Me popelje v presunljivo zvočno okolje nepričakovano subtilnih klavirskih miniatur, ki pozdravijo telo in duha tistega, ki se mu prepusti.

Bowrain
Heal Me
NIKA
2023
Bowrain nas od leta 2014, ko izšel njegov prvenec Far Out, obdarja z nekonvencionalnimi zvočnimi bravurami, ki se na njegovi pianistični, skladateljski, didžejski in producentski premici razprostirajo od klasike in jazza do ambientalne godbe, elektronike, etna in indie popa. Če je bil debitantski album nekakšno posvetilo inštrumentalnemu crossoverju podtalnega triphopa (Think Twice, Now) in nadobudno progresivne elektronike (Breathe, Fresh), je bil album Distracted iz leta 2017 njegovo skoraj diametralno nasprotje, a še vedno zelo bowrainski. Gre za vsebinsko angažirano glasbeno delo, ki se skozi klavirsko osrčje avtorjeve intime odziva na izzive aktualnega političnega (Saudade, Asil, Refugee) in družbenega trenutka (Time, Continuum, Home). Januarja 2020 smo bili priča grandioznemu glasbenemu projektu, ki si ga je Bowrain zamislil kot potovanje skozi življenjske in glasbene postojanke svoje ustvarjalne poti, s poudarkom na nepričakovanem sodelovanju z južnoafriško zasedbo Brothers Moves On na Drugi godbi in enomesečno rezidenco v Johannesburgu. Na odru Kina Šiška je trinajst glasbenikov predstavilo bowrainovsko simfonijo 2020 Seconds Alive, ki je z ozirom na pandemijo mesec pozneje zvenela kot vizionarska prerokba (The Clock, Silenzio, Back To [the] Nature). Celotni koncert je bil kasneje predvajan na RTV Slovenija in je izšel pri založbi Nika. Zato je ta prečudoviti album zdravilne narave in ne preseneča, da ga zaključuje skladba Heal Me. Kot da bi počasi vstopili v prostor, ki ga odpira klavirska pastorala, kot enostaven izraz krepitve duha in neomajnega optimizma, ko gre za ljudi, naravo, žive žareče barve, modro nebo, hribe in doline, ptičje petje in radostni otroški živžav. Pa vse do ljubezni.
In zdaj je pred nami njegov novi album, Heal Me, če seveda ob tem ne odmislimo projekta Not Exactly Lost in albuma BLOOM, ki ga je Bowrain snoval skupaj z Lukom Uršičem – KALU-jem in multimedijskim umetnikom JAŠO. Album Heal Me že uvodoma (Ballad for The Lost Souls) razsvetljuje z Bowrainovim klavirskim monologom, ki je prežet s skoraj slišnim ambientalnim odmevom. Skladba Freedom je točno takšna, kot bi pričakovali: nevsiljivo svobodna, stopnjujoča se v večglasnem vložku, ki celotni formi daje pridih vsakdanjega občutja svobodnega duha, ki ni ne slavnosten ne junaški, temveč zgolj človeški. Za razliko od te skladbe se Resistance sliši kot kronologija dogodkov, ki se dvigujejo iz poguma upora kot gibljive slike, rahlo zamegljene, a na trenutke lesketajoče, kot da bi jih Bowrain postavil na piedestal časa in trenutka, v katerem so nastajale. V nadaljevanju ob poslušanju Please Wait for a Minute poskušamo ustaviti čas, vsaj za trenutek, tisti majhen košček časa iztrgati iz kolesja poteka, iz nenehnega dirjanja, iz tedenskega brisanja spominov, in ob tem dati prednost bitju srca. Bowrain kot da s svojim virtuoznim preigravanjem klavirja uravnava naš krvni obtok in sporoča, da samoumevno ni vedno umevno. Tudi ko si predstavljaš padanje, te v skladbi Falling žene predvsem mehkobnost melanholije, ki samoto prekraja kot univerzalni modus, da čutiš bližino in globino življenja.
Zato je ta prečudoviti album zdravilne narave in ne preseneča, da ga zaključuje skladba Heal Me. Kot da bi počasi vstopili v prostor, ki ga odpira klavirska pastorala, kot enostaven izraz krepitve duha in neomajnega optimizma, ko gre za ljudi, naravo, žive žareče barve, modro nebo, hribe in doline, ptičje petje in radostni otroški živžav. Pa vse do ljubezni.