23.03.2015

Že samo dejstvo, da sta se SAZAS in IPF končno znašla na istem bregu, je neizpodbiten dokaz, da je novi ZASP v osnovi zgrešen

Situacija, ki jo je zasejal predlog novele Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), je paradoksna. Predlagatelj v »iskreni« želji, da bi pomagal slovenskim glasbenim ustvarjalcem, tem še dodatno jemlje vpliv na upravljanje s svojo lastnino.

Jernej Dirnbek

Jernej Dirnbek je kitarist, avtor besedil, pevec in soustanovitelj zasedbe Mi2 ter državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov. (Foto: www.mi2.si)
Foto: www.mi2.si

Situacija, ki jo je zasejal predlog novele Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), je paradoksna. Predlagatelj v »iskreni« želji, da bi pomagal slovenskim glasbenim ustvarjalcem, tem še dodatno jemlje vpliv na upravljanje s svojo lastnino. Za ilustracijo: to je približno tako, kot da bi se država odločila urediti trg pridelovalcev krompirja in bi v razpravo ter pripravo besedila zakona vključila potrošnike in trgovske verige, ne pa tudi samih pridelovalcev. Potem bi država, upoštevaje želje kupcev in trgovcev, določila ceno krompirja, postavila vodstvo zadruge pridelovalcev in določila, kako smejo (in ne smejo) pridelovalci porabiti denar, zaslužen s prodajo. Ter komu in v katerih primerih lahko krompir, če tako želijo, podarijo. S tem, ali lahko pridelovalci s postavljeno ceno sploh pokrijejo stroške in dolgoročno preživijo ter ali pogoji na trgu omogočajo in spodbujajo pridelavo kvalitetnega in raznovrstnega krompirja, pa se ne bi ukvarjala.

Pa je vse skupaj tako enostavno. Če bi pripravljavec zakona za mnenje vprašal pridelovalca (pardon: glasbenega ustvarjalca), bi mu ta povedal, da si želi predvsem naslednje:

– spodobno nadomestilo za svoje delo,
– skrb za to, da bodo uporabniki njegovih del nadomestila tudi dejansko plačevali,
– razumnejšo ureditev plačevanja nadomestil pri javnem izvajanju,
– učinkovit nadzor nad kolektivnimi organizacijami.

Začnimo lepo po vrsti. V Sloveniji se tarife za uporabo glasbenih del niso spremenile že vrsto let. In že ob sprejemu so se nekaterim zdele previsoke, drugim prenizke, vsem pa popolnoma neprimerljive s tistimi v podobnih evropskih državah. Slovenija ni izoliran otok sredi oceana, in kadar lastna pamet ne pomaga, si človek pomaga z zgledom od drugod. Danes je izmerljivo vse; enačba, s katero bi prišli do primerljive tarife, ni tako komplicirana, da je ne bi znali izračunati in preslikati v našo gospodarsko in družbeno danost. In bi pri tem upoštevali še rast življenjskih stroškov skozi čas. Če se je okrog tega uspelo dogovoriti Avstrijcem in Hrvatom, ni vrag, da se z malo volje ne bi uspelo nam, rojakom Petra Prevca in Tine Maze.

A slovenski nacionalni šport je drugačen. Kadar ti pri nas določena obveznost ne diši, jo enostavno ignoriraš ali jo prikrojiš po svojih preferencah. Veliki uporabniki slovenskim avtorjem dolgujejo večmilijonske zneske, nekateri že leta svojih obveznosti ne plačujejo ali pa namesto predpisanega zneska nakazujejo bistveno nižje vsote, pri čemer država takšno stanje mirno dopušča. Še več. Pripravljavec zakona, Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL), ki se diči z namero urejanja področja, že pet let zavlačuje s podelitvijo koncesije za pobiranje nadomestil za prazne nosilce podatkov, ki bi v avtorski bazen navrgla tako čez palec nekaj milijonov letno. Da povzamemo: če bi pripravljavec zakona res želel urediti področje, bi v prvi vrsti poskrbel za tarifo, sprejemljivo za obe strani, in za to, da bi bila uporaba avtorskih del možna le v primeru, ko uporabnik poravnava svoje obveznosti.
 

Tako je žal edina res omembe vredna pridobitev predlagane novele ta, da ji je uspelo vsaj za trenutek poenotiti stališča obeh kolektivnih organizacij in večnih nasprotnikov, združenja SAZAS in zavoda IPF. Zato jo v tem smislu pozdravljam. Vodstvu obeh organizacij pa svetujem, da iz zgodbe potegneta nauk, da je sodelovanje edina pot do celostne ureditve tega področja.

Naslednja rak rana so nadomestila, ki jih je treba plačevati pri javnem izvajanju glasbe (koncertih, nastopih, revijah …). Ta tepejo tako izvajalce kot uporabnike oziroma organizatorje. Stanje na glasbenem trgu je (žal) katastrofalno, honorarji večine izvajalcev mizerni, obiskanost koncertov slaba. Strošek za uporabo del, ki ga mora organizator (ali izvajalec, odvisno od dogovora) plačati za uporabo del, lahko predstavlja ključni razlog, da do določenega nastopa niti ne pride. Ali da pred in po nastopu na prizorišču zeva tišina. Pri čemer so zneski, ki jih avtorji in izvajalci na koncu prejmejo iz tega naslova, zanemarljivi. A bi bilo tako težko poiskati rešitev, ki bi višino nadomestila postavila sorazmerno vrednosti, to je izkupičku prireditve? Da bi se v primeru, ko nihče ne zasluži več kot za sendvič in pivo (ali celo sploh nič), nadomestilo sploh ne obračunalo? Ali da bi se nadomestila, če se avtorji strinjajo, plačala samo za tisti del izvedenega programa, ki se mu avtorji niso odpovedali? Tudi tega novela ZASP, žal, ne omogoča.

Zadnje področje, ki se ga bom tu dotaknil, je nadzor nad kolektivnimi organizacijami. Po noveli ZASP naj bi imel URSIL kar možnost odstavljanja (in nastavljanja) vodstev kolektivnih organizacij. Lepo vas prosim. URSIL je imel že doslej vse pristojnosti za učinkovit nadzor, a vloge nadzornega organa ni upravičil. Nekajkrat je dokazal, da zaščite avtorske in sorodnih pravic nikoli ni resnično razumel oziroma mu je bilo v poplavi pristojnosti, ki jih ima, za to področje precej vseeno. In zdaj naj mu zaupamo, da bo zmožen postaviti sposobno vodstvo kolektivke? Vsakokratna politična garnitura je nedvomno velik »garant« za to … Vloga URSIL je lahko kvečjemu v tem, da deluje kot učinkovit nadzorni organ, ki vskoči takrat, ko avtor (ali izvajalec) sam ne uspe uveljaviti svojih pravic. Da pomaga priti do informacij, sankcionira kršitve in zagotavlja spoštovanje zakonskih določb. In se že končno iz zavetja gospodarskega ministrstva, vsaj v delu, ki zadeva glasbeno ustvarjalnost, preseli pod okrilje kulture.

Tako je žal edina res omembe vredna pridobitev predlagane novele ta, da ji je uspelo vsaj za trenutek poenotiti stališča obeh kolektivnih organizacij in večnih nasprotnikov, združenja SAZAS in zavoda IPF. Zato jo v tem smislu pozdravljam. Vodstvu obeh organizacij pa svetujem, da iz zgodbe potegneta nauk, da je sodelovanje edina pot do celostne ureditve tega področja. In da trenutek, ki je združil nezdružljivo, izkoristita tudi za to, da trajno zakopljeta bojno sekiro, počistita svoje vrste in v ospredje postavita razumne ljudi, ki bodo zmogli preseči delitve.