Zgodovinski moment slovenske zvočne poezije

Širše zanimanje za zvočno poezijo na Slovenskem se, kakor je videti, pojavlja v valovih. Po neoavantgardnih pristopih v sedemdesetih, vzniku sodelovanj med Ano Pepelnik, Primožem Čučnikom in Tomažem Gromom na prelomu stoletja, seriji dogodkov ter albumu v režiji založbe LUD Literatura desetletje kasneje je letos izšla nova zbirka zvočnih posnetkov, in sicer v režiji Jake Bergerja ter desetih slovenskih pesnikov in pesnic: Tiborja Hrsa Pandurja, Vesne Liponik, Blaža Božiča, Andreje Štepec, Dejana Kobana, Nine Dragičević, Matjaža Zorca, Ane Pepelnik, Toneta Škrjanca in Gregorja Kosija. Imenuje se Poetrix. Poetrix je projekt, ki ga v prvi vrsti lahko razumemo kot nov korak v raziskovanju Jake Bergerja, neutrudnega zvočnega rudarja, potapljača in kartografa, čigar delovanje obsega neverjeten razpon med rockom, jazzovsko improvizacijo, nojzem in elektroniko znotraj trenutno precej bogatega ljubljanskega podtalja. Kot že običajno, se besedi posveti s pozornim prisluhom in izostrenim posluhom, da lahko meandrira okrog nje, naseljuje njene vrzeli ali jo preoblikuje kot glino, vsakič brez rezerve na sledi določeni intuiciji. V okviru zgodovine slovenskega zvočne poezije gre brez dvoma za enega najbolj dodelanih zvočnih dokumentov, ki bo, za razliko od neoavantgardnih podvigov iz sedemdesetih, dostopen tudi morebitnim prihodnjim generacijam.

Predstavitev projekta, katerega albumski del je izšel pri založbi ZARŠ, finančno pa so ga v nenavadni solidarnostni spregi podprli Ministrstvo za kulturo, NUZ Ignor in Literarno društvo IA, je potekala konec oktobra v klubu Gromka, na dogodku festivala IGNOR. Kar smo lahko slišali takrat, se precej razlikuje od tistega, kar je na zvočnem delu USB ključa. Šlo je za (pretežno) akustično izvedbo, branje avtorjev je Berger spremljal z bobnarskimi improvizacijami. Do izraza je prišla njegova dobro znana bobnarska širina, ki se odraža predvsem v izjemnem posluhu za zvočni kontekst. Vsako branje je pospremila ustrezna, povsem drugačna tekstura, drug ritem. Na drugi strani album zaznamuje izrazito drugačen pristop.

Tu Berger namreč zvočno obdeluje že posneta branja. Tudi to počne s precej različnimi pristopi, še bistveno bolj raznovrstni pa so učinki v odnosu na celostno zvočno-vsebinsko podobo pesmi. Včasih imamo občutek, da Berger pesem in njen pomen ter glas odtuji do skrajne meja, kjer preidemo v sfero komičnega. Pri Tiborju Hrsu Pandurju in Vesni Liponik, denimo, gre zgolj za krajši odlomek iz pesmi. Vesna Liponik, najbrž z nečim zagozdenim v ustih, bere odlomek pesmi o glasu in grlu. Obdelava na nekaterih mestih z zazankanjem, da se izluščijo lastnosti pesničinega glasu in naglasa, prispe do absurdnosti, v kateri se mešajo aluzije na etnološke, antropološke in pogrošno popkulturne stereotipe, skupaj s psihoanalitičnimi. Pri omenjenih pesnikih je Bergerjeva vloga bolj režiserska, spominja na gledališčnika, ki iz dramskega teksta in igralskih vložkov zgradi kontraintuitivno figuro, v kateri se izvorni material najprej izgubi, da bi se potem vrnil skozi zadnja vrata.

Na drugih mestih, denimo ob posnetkih branja Blaža Božiča in Toneta Škrjanca, je odnos bolj dialoški. To nas ne čuditi, saj sta njuni poetiki vsaka zase precej atmosferični in že sami usmerjeni k takšnemu dialogu. O tem pričata Božičev nojzersko elektronski projekt SsmKoSK, v katerem se redno loteva povezovanja svojih verzov z zvočnimi kolaži narodnjakov, ter Škrjančevi pesniško-dubovski izleti pred več kot desetletjem in reference na muziko v njegovi poeziji sami. V teh primerih se Berger posluži globokega prostorskega šuma, ujetega v lastni odmev, kakršnega na primer slišimo pri Burialu, in preostale postopke z albuma zaokroži v povsem drugačen končni izdelek. 

Spet nekaj drugega srečamo pri Dejanu Kobanu, Andreji Štepec in Nini Dragičević. Vsi imajo v okviru svojega pesniškega delovanja tudi bogate izkušnje s performansom. Pri Andreji Štepec, katere zaščitni znak v okviru performansa na družabnih omrežjih je nož, slišimo intenziven zvok brušenja rezila, ki, v skladu z omenjeno podobo, preide v histerizirano seksualno vzdihovanje in stokanje. Nina Dragičević večino besed nadomesti z zvokom pisanja svinčnika in s tem v posnetek vpiše pisavo kot znak za glas. Koban, sicer tudi vokalist in poet skupine Nevemnevem, izkušeno razstavlja besede na zloge znotraj ludističnega (anti)diskurza. V teh primerih je videti, da je režija v rokah pesnic in pesnika, Berger pa je v prvi vrsti eksekutor njihove vizije. 

Zvočna prevoda pesmi Ane Pepelnik in Gregorja Kosija sta nekje vmes. V primeru prve Berger predvsem gradi na toku pesničinega izurjenega špikerskega in bralskega glasu, ki ga razrezuje in ritmizira, s čimer še dodatno krepi njegovo radiofoničnost. Pri Gregorju Kosiju se srečamo z naborom eklektičnih pristopov, fino zlikanih v malce kafkovski nadih, ki avtorja spremlja pri besedilih za Nino Bulatovix in pri književnem pisanju in nekdaj aktivističnem boju z birokratskimi mlini na veter. Matjaž Zorec je dodobra nasekljan, njegova beseda je stanjšana na brezpomensko rezino, v njen fiziološki zametek, prežet s tišinami in minimalističnimi bobnarskimi vsadki. Pesnikov glas je dekonstruiran do skrajne intenzivnosti, pesem pa v njej tako izničena, da se v intenziteti javlja kot duh.

Če govorimo o njegovem prostorskem utelešenju, je album v kartico vkomponirani USB ključ, ki ga najdemo prilepljenega v lično oblikovani črno-beli knjižici s trdimi kartonskimi platnicami. Notri je krajši, zelo dobrodošel uvod muzikologa Primoža Trdana in izvorne pesmi, tako da gre za mini pesniško zbirko oziroma antologijo, ki dopolnjuje potujitveno razrezanost tekstov znotraj zvočne slike. 

Poetrix je projekt, ki ga v prvi vrsti lahko razumemo kot nov korak v raziskovanju Jake Bergerja, neutrudnega zvočnega rudarja, potapljača in kartografa, čigar delovanje obsega neverjeten razpon med rockom, jazzovsko improvizacijo, nojzem in elektroniko znotraj trenutno precej bogatega ljubljanskega podtalja. Kot že običajno, se besedi posveti s pozornim prisluhom in izostrenim posluhom, da lahko meandrira okrog nje, naseljuje njene vrzeli ali jo preoblikuje kot glino, vsakič brez rezerve na sledi določeni intuiciji. V okviru zgodovine slovenskega zvočne poezije gre brez dvoma za enega najbolj dodelanih zvočnih dokumentov, ki bo, za razliko od neoavantgardnih podvigov iz sedemdesetih, dostopen tudi morebitnim prihodnjim generacijam. Trud, vložen vanj na vseh ravneh, od avtorske do financiranja, oblikovanja, selekcije reprezentativnih avtorjev in celostne prezentacije, je za dano področje neprecenljiv in gre lahko že v tem trenutku na privilegirano arhivsko mesto.