19.02.2018

Živeti pomeni delati

Glasbenici Nina Hudej in Nina Kodrič sta kot Warrego Valles po EP-ju pri založbi Kamizdat povili dolgometražec. Obe sta dolgoletni rezidentki ljubljanske klubske scene, aktivistki, soustvarjalki programa v Pritličju in še marsikaj.

Nina Dragičević

Warrego Valles
Foto: Luka Volk

V Ljubljani, ki ima en sam center in še ta se širi na celih šestih kvadratnih metrih, srečanje treh umetnic skorajda ni mogoče. Resnično. Glasbenici Nino Hudej in Nino Kodrič je mogoče v centru videti predvsem, kako prihajata in odhajata iz Pritličja, ki ga soupravljata in narekujeta izrazito bogat kulturni, koncertni in didžej program; včasih sta za šankom, še pogosteje pa mestnim oblastem pojasnjujeta, da morda niso glasbeni koncerti v mestnem jedru tisti, ki ogrožajo. Ni težko prepoznati, da se jima mudi, to sta hiper produktivni avtorici, čas pa se na to požvižga. Obe sta dolgoletni rezidentki ljubljanske klubske scene. Vanjo vnašata svežino, poleg tega lahko rečemo, da sta pomembno prispevali k temu, da podoba ženske za mešalko ne predstavlja več (tolikšne in vsakokratne) senzacije, ki bi zasenčila njun glasbeni izraz. Nina Kodrič je študij zaključila na ljubljanski Akademiji za glasbo. Nina Hudej je študij zaključila na londonski University of Westminster. Prva Nina je sodelavka Radia Ars, druga Nina je programski vodja Kluba Monokel. Vmes nekako najdeta čas za avtorsko ustvarjanje. Takrat postaneta Warrego Valles. In pred nami je njun prvi album, Botox, ki je izšel februarja letos pri Emanatovi založbi Kamizdat. Jasno, ni se nam uspelo srečati, a srečanje kljub temu ni izostalo.

Ženske umetnice so še vedno lahka tarča, njihova dela so zlahka razvrednotena, njihova telesa obravnavana kot narodova lastnina in njihova dela največkrat priznana za umetniška šele takrat, ko jih nagradi ali prizna kakšna tuja institucija. Sami že dlje časa zagovarjava stališče, da si morajo ženske ustvarjati svoje platforme, svoje prostore delovanja, svoja kvalitativna merila, postati odločevalke, recenzentke, ocenjevalke, kuratorke, promotorke in ustvarjalke. Združevanje vseh teh funkcij je seveda izjemno naporno in posledično živeti pomeni delati.

Nina in Nina, kako se soočata s kroničnim pomanjkanjem časa? 

Večinoma sva v konstantnem boju z idejami, kaj vse bi lahko, in realnostjo, kaj vse zmoreva. Na koncu dneva najbolj trpi spanje.

Kako (pre)živita? 

Dober oris razmer, v katerih danes živijo umetnice in s čim vse se morajo soočati, je zadnji pljusk gnojnice, ki se je izlil na dobitnici letošnjih nagrad Prešernovega sklada, Majo Smrekar in Simono Semenič. Ženske umetnice so še vedno lahka tarča, njihova dela so zlahka razvrednotena, njihova telesa obravnavana kot narodova lastnina in njihova dela največkrat priznana za umetniška šele takrat, ko jih nagradi ali prizna kakšna tuja institucija. Sami že dlje časa zagovarjava stališče, da si morajo ženske ustvarjati svoje platforme, svoje prostore delovanja, svoja kvalitativna merila, postati odločevalke, recenzentke, ocenjevalke, kuratorke, promotorke in ustvarjalke. Združevanje vseh teh funkcij je seveda izjemno naporno in posledično živeti pomeni delati.

Zdi pa se, da je vajina želja po ustvarjanju močnejša od imperativov vsakdana. Od kod črpata pogon za umetniško ustvarjanje?

Ravno zahteven vsakdan je tisti, ki naju poganja in nama obenem omogoča umetniško ustvarjanje. Motivacijo črpava predvsem v opazovanju in preizpraševanju družbenih struktur, sistemov ter odločitev, ki potekajo na več nivojih in bodo zaznamovali našo prihodnost. Nisva imuni na dogajanje v družbi, ne v globalnem aspektu ne v mikro sferah, v katerih morava preživeti. Posledično naju veliko stvari razjezi in delo oz. umetniško ustvarjanje vidiva kot najboljše sredstvo upora. Morda bolje rečeno: poganja naju pizdenje in poskušava ga uglasbiti.

Če prav razumem, je Warrego Valles starodavna reka na Marsu, katere ostanki implicirajo, da je bilo nekoč na Marsu topleje in bolj vlažno. Ali od tod izvira ime vajinega tandema? Sta v tem smislu z Marsa in spomin na nekoč toplejše čase? Ali pa sem šla čisto predaleč z asociativnostjo?

Na začetku je bila želja predvsem najti pretežno neobremenjeno ime za projekt, saj si takrat nisva želeli, da bi se ljudje zatikali že ob imenu, ampak sva želeli vsebino za imenom šele ustvariti. Res pa je, da ime ni naključje; izhaja iz neoprijemljive fascinacije nad relativnostjo časa, nad človeško, planetarno, galaktično oz. časovno in prostorsko minljivostjo virov, elementov, živih bitij in zavesti. 

V svojem osnovnem opisu zapišeta, da gre v vajinem zvoku za upanje na boljši svet, za upanje, ki nikdar ne umre. Kaj vzdržuje vajino upanje? 

Ta opis je ob izidu najinega prvega EP-ja podal Luka Prinčič, ki vsakič izjemno dobro zajame razpoloženje in sporočilo glasbe, ki jo ustvarjava. Tudi tokrat, ob izidu albuma Botox, sva mu zelo hvaležni za odličen spremni tekst. Misliva pa, da bo iz celostne vsebine novega albuma razvidno, da imava upanja v boljši svet vse manj. S sodobnim suženjstvom, človekovim uničevanjem planeta, razvrednotenjem dosežkov znanosti in prirejanjem zgodovinskih dejstev se zdi, da bo človeška vrsta samo kratek trenutek v življenju našega planeta.

Kako se potem upanje prenese v vajino glasbo? V skladbi Botox, recimo, se izmenjujeta verza »freedom of speech« oziroma »svoboda govora« in »I don’t know« oziroma »kaj pa vem«. Botox zveni kot feministična satira uveljavljenih razmer: zvok ženske, ki predlaga spremembo, svobodo govora, in birokratski moški glas, glas oblasti, ki ni ravno prepričan, da je to dobra ideja. Si lahko predstavljamo, da bo vedno tako?

Skladba Botox je kritika današnje postfaktične družbe, kjer je svoboda govora (»freedom of speech«) postala pravica do javnega izrekanja laži, žalitev in širjenje sovraštva (»freedom to bitch«); pravica ne samo do lastnega mnenja, temveč do lastnih dejstev. Mediji in novinarji so zaradi nagona po preživetju v hiper kapitalističnem svetu izgubili vso etiko in moralo ter novinarski kodeks razvrednotili do obisti, medijski prostor pa nekritično prepustili širjenju praznoverij, teorij zarot, lažnih informacij, žalitev, sovražnosti ter drugih oblik prilivanja gnojnice. Kaj se bo v poplavi vseh teh informacij zgodilo, ali bo čas prinesel boljše sisteme filtriranja, kdo bo z njimi upravljal, ali bo šolski sistem kdaj zmožen dohajati napredek informacijske družbe – to bo pokazal čas, vendar trenutno tehnologija brezbrižno prehiteva naše kapacitete, obenem pa se leta 2018 s »pro et contra« in »vsako mnenje šteje« modelom ponovno prerekamo o tem, ali je Zemlja ravna.

Zvočnost Warrego Valles je izrazito elektronska. Sestavljajo jo raznoliki ritmični vzorci, ki jih pogosto lomita in/ali slojita, in prav to jo napravi polno. Ampak kaj pomeni vajina glasba? Po avantgardi 20. stoletja in močni liniji t. i. eksperimentalne glasbe bi se sicer lahko izognili iskanju pomena, pa vendar, vajino ustvarjanje je od nekdaj zaznamovano s političnim delovanjem. In eksperimentalna in elektronska glasba se prav tako ne moreta izogniti interpretaciji in političnim konotacijam. Pa tudi če ne bi želela biti nosilka pomena, kaj bi potem bila? Skratka, kaj vse tvori koncept vajinega ustvarjanja?

Najino delovanje je vedno politično, odkrito politično. Ne izogibava se tej konotaciji, saj je za naju umetniško ustvarjanje neposredno povezano z vsakdanjim (političnim) delovanjem. Vsakodnevno se spopadava na kateri izmed front. Ravno nekaj dni nazaj je Nina H. v Pritličju (spet) popravljala pomivalni stroj s pomočjo serviserja po telefonu, ki jo je uspel med tem večkrat vprašati, če ima ob sebi kakega fanta, ki bi lahko prevzel to tehnično izjemno zahtevno šraufncigar opravilo. Zabrusila mu je, da je ona tukaj največji dec. V prostorih, kjer delujemo, se moramo zaradi narave javnega prostora in dejstva, da vanje lahko vstopa kdorkoli, pogosto konfrontirati z odkritimi ter prikritimi seksizmi, homofobijo, nacionalizmi in maskiranimi fašizmi. Še bolj zaskrbljujoče je, da se podobne prakse, a na bolj prefinjen in subtilen način dogajajo znotraj umetniških sfer. Najino glasbeno ustvarjanje je tako ves čas pod vplivom življenja na tej fronti, neposredno je povezano z vsemi temi vprašanji. Obenem pa omogoča, da greva v tem še korak dlje, da lahko ustvarjava glasbo, ki razmišlja širše: o izgubi človečnosti, o posledicah (ne)človeškega delovanja z naravo, ljudmi, živalmi in o neobetavni prihodnosti.

V spremljevalnem tekstu albuma Botox je zapisano, da vajino ustvarjanje rezultira v »temnem minimalističnem abstraktnem post-žanrskem electru«. V tem kratkem izseku je navedenih mnogo označevalcev, a se njihov skupni pomen morda prav zato hitro izmuzne. Lahko pojasnita, kaj je z zapisanim mišljeno, kaj to pravzaprav pomeni? 

Nekako je mišljeno, da je glasbo, ki jo ustvarjava, težko žanrsko popredalčkati, da ima minimalistične ter abstraktne elemente ter da je temačna. Temačna predvsem v svoji mračni vizija sveta, ki ga vodijo psihopati z željo po dominaciji in prevladi, sveta, ki ga zaznamujejo pohlep, neobčutljivost, poželenje po profitu in oblasti, sveta, na katerem ni več znakov človeštva. Botoks je sicer komercialno dostopna vrsta botulinskega toksina tipa A – nevrotoksinski protein, ki je najbolj akuten smrtonosni strup, katerega vrsta H velja za najsmrtonosnejšo snov na svetu. Injekcija le 2ng je za odraslo osebo že smrtna.

Na vajini prejšnji mali plošči Location Off iz leta 2017 ter tudi na skladbi Cipher, ki se nahaja na kompilaciji Chilli Space Vol. 13, sta izraziti intenzivnejša melodičnost in raba vokala. Skladba Hande Kader, denimo, spomni na dela berlinskega kolektiva Moderat ali pa kar na elektrificirano različico dvojca Blind Divine. Bi lahko rekli, da je v vajinem delu prišlo v enem letu do pomembnega konceptualnega zasuka? Do zaostritve morda?

Vsekakor je v enem letu prišlo do kar precejšnje spremembe pri ustvarjanju glasbe, saj zdaj od prvotne zasedbe, ki smo jo sestavljale tri članice, nadaljujeva sami. Lahko bi rekli, da sva v tem času precej izostrili svojo smer ter ugotovili, kje se počutiva bolj suvereno, in tako opustili prejšnje poizkuse bolj vokalnih ter melodičnih skladb. Pri vokalu sva se tako začeli poigravati bolj z metodo semplanja in preizkušanja različnih efektov, vokal sva začeli integrirati tudi v ritmično strukturo ter skušali pri tem ohraniti sporočilnost z uporabo besed na manj klasičen način in brez uporabe (pre)dolgih besedil. Izostrila se je tako glasba kot njena vsebina. Veliko sva se ukvarjali s produkcijo ter z raziskovanjem novih zvočnih trendov in struktur, ki naju v tem trenutku najbolj zanimajo.

Producentk in producentov elektronske glasbe je ogromno. Gre za zelo dostopen prostor ustvarjanja, virtualni prostor pa pomeni skoraj neskončno javnost. Seveda prav ta obsežnost in relativna enostavnost pomenita, da je avtorje bolj ko ne pogosto težko ločiti med seboj. Prav tako sta distopija in upanje danes precej pogosti temi ustvarjanja. Kaj bi rekli, v čem je vajina specifika? Kaj je tisti Warrego Valles zvok?

Warrego Valles zvok ne obstaja. Danes je to, jutri je lahko že kaj drugega. Težko dlje časa ostaneva pri istem zvoku. Tudi zato sva izdali album v celoti, ne posameznih EP-jev, saj bi se med čakanjem na več izdaj verjetno že močno nasitili skladb. Morda se nama je nekoč zdelo, da je konsistenca pri zvoku nujna, danes se nama to ne zdi več pomembno. Misliva, da glasbenih okvirov in mej ustvarjalnosti ni. Je pa res, da lahko preskakovanja, eksperimenti in konstantne spremembe poslušalce/ke zmedejo, zahtevajo večjo pozornost in znajo biti naporni, vendar v resnici namen najinega ustvarjanja nikoli ni bila »poslušljivost«.

Pogosto se pojavljata v mednarodnem prostoru, ki pa je do tako imenovanih vzhodnih držav včasih (ali pač vedno) podcenjevalen, pokroviteljski. Kakšna je vajina izkušnja? 

Čeprav so danes meje precej bolj zabrisane kot v preteklosti, se vplive zahodnega imperializma in evropocentrizma še vedno čuti. Smernice in trende v alternativni elektronski glasbi narekujeta predvsem dva centra alternativne elektronike, to sta Berlin in London, ki sta rasno in nacionalno izredno mešana ter navidezno odprta in vključujoča, obenem pa močno zasidrana v svoji hegemonistični pozi. Premalo pozornosti dobivajo nove inovativne iniciative izven zahodnoevropskih prestolnic, npr. Tbilisi, Kijev, Moskva, Mexico City, Buenos Aires itd. Ljubljana je v tem kontekstu bolj vas kot prestolnica in nima veliko možnosti, da bi se uveljavila kot resen igralec na tem zemljevidu, čeprav je obseg lokalne umetniške produkcije precej presunljiv.

Kakšne možnosti ima vajino delo v Sloveniji? Verjetno ni slučaj, da tudi sami soustvarjata klubske prostore.

Album je s svojo izdajo v tujem jeziku realno bolj fokusiran na tujino, čeprav ga izdajava pri slovenski neodvisni založbi Kamizdat. Pomembno se nama zdi podpirati lokalno produkcijo in neodvisno založništvo ter obenem ostati vpet v sorodne globalne iniciative in platforme. Nišne glasbe ne vidiva brez globalnega konteksta, saj ima Slovenija izjemno majhen in razdrobljen trg, ki v zelo omejeni meri prenese tako »tečno« in specifično glasbo.

Res je tudi, da v Ljubljani sami soustvarjava prostore, kjer namenjamo veliko pozornosti lokalnim neuveljavljenim, eksperimentalnim projektom ter tudi izjemnim inovativnim ustvarjalkam in ustvarjalcem iz drugih držav. Gre za nenehno prepletanje ustvarjanja glasbe ter kreiranja vsebin prostorov, v katerih delujeva.