Zrel camp DRAGX̶FUNK

Luka Prinčič je po obsegu in kakovosti eden najpomembnejših praktikantov in mislecev na slovenski elektronski in širši kreativni sceni. Ta ambasador svobodnejših in pravičnejših praks kibernetskega sveta pušča pečat z lastno založbo Kamizdat, kjer kontinuirano podpira najzanimivejšo elektroniko na domačih tleh. Kot producent in DJ presega žanre, sodeluje pri dogodkih livecodinga pa pri klubski serialki Major Arcana v klubu Monokel in v teatru, predvsem v kolektivu The Feminalz, v okviru katerega od leta 2013 organizirajo tehnoburlesko Tatovi podob. Skratka, Prinčič je s svojim delovanjem in z vrsto aliasov zapolnil že par umetniških življenj. Izdelek je zelo zrelo camp, izpopolnjen v več kot desetletju raziskovanja kabareta umetniškega življenja, zato album nima močnega elementa presenečenja. Po drugi strani je DRAGX̶FUNK osebna, vsakdanja drama, ki gradi velike ideje. Tudi če na nas ne vpliva globoko, se bo težko znebiti popevanja refrenov te drame.

Glasbo za najnovejši album DRAGX̶FUNK je ustvaril za predstavo Tatovi podob: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli in tokrat se prvič podpisuje kot Prince Lucija. Izdaja je iskreča in spotakljiva, občasno prizemljena in večkrat lebdeča. Občuti se kot ljubezenski album, če ljubimo vse in karkoli, hkrati pa ne priznavamo hotenja in zanikamo zmožnost konkretizacije ljubezni. Iz besedil veje ambivalentnost, ki izhaja iz zmesi originalnih skladb in predelav že obstoječih. Tekste za slednje so prispevali sodelujoči akterji iz The Feminalz ter s prisvajanjem tvorili nove pomene in predrli koncepte avtorstva. Čeprav je Prinčič kot Nova deViator (2014) in kolektivno kot The Feminalz (2018, 2022) že izdajal skladbe, predstavljene na tehnoburleskah, so bile te zapakirane v predstavitve humorno-normno kritičnih (glasbenih) pogruntavščin, in čeprav so odlični arhivi stališč in umetniških intervencij, jim manjka kohezivnost. To pa zdaj zagotavlja DRAGX̶FUNK, ki oblikuje skupnost režečih se resničnosti. Prvenstveno je to muzika za ljudi, ki pustijo, da jih beat zapelje in pofuka, kot se izrazi McKenzie Wark. Za tiste, ki se razvajajo, hkrati ko so aktivisti, in katerih um lahko elektronski tok zapelje na potovanje neresničnega, ki morda z imaginacijo vzbudi realnost. Izdaja je glasbeno manj eksperimentalna in avantgardna kot druge Prinčičeve stvaritve, saj sodi v performativni kontekst, a je prav zato unikatno ne nezabavna. Tako tematsko kot glasbeno ima veseljačenje Dragxfunka temačno protiutež. Basovska, zagličana, predvsem pa funkovsko gibčna muzika poplesuje po podtalju, na katero ne posije vedno sonce.

Ko The Feminalz odstira normativne maske, Prinčič s pomočjo glasbe intimno poistoveti z odkritimi sloji. Če je ljubezen zares osnova življenja, potem so njen del tudi občudovanje telesnih orodij občevanja (Handy One), sanjarjenje o utopiji statusa quo (Heaven), obsedenost z egoističnim kopičenjem ljubezni (Hočem več), kar se vse lahko konča le v zlomu ob soočenju idealov in resničnosti (Tossing Lawrence). Rdeča nit albuma DRAGX̶FUNK je tako kontradikcija med izgubljenostjo in najdenjem. Z ušesnimi črvički in prehajanjem dvoumnosti v večumnost si prisvaja Non-Stop Erotic Cabaret za leto 2024, in to z manj pocukranimi sinti in enako mero norčave afektiranosti. Izdelek je zelo zrelo camp, izpopolnjen v več kot desetletju raziskovanja kabareta umetniškega življenja, zato album nima močnega elementa presenečenja. Po drugi strani je DRAGX̶FUNK osebna, vsakdanja drama, ki gradi velike ideje. Tudi če na nas ne vpliva globoko, se bo težko znebiti popevanja refrenov te drame.

* Na izdaji DRAGX̶FUNK so sodelovali Mad Jakale (Maja Delak), Tristan Bargeld (Nataša Živković), Pendehita de Havana (Veronika Valdés), Dee Dee Void (Daniel Petković), GlitterAid (Leon Marič), Musée-Cunt (Jan Rozman) in H.P.D. (Loup Abramovici).