Zveneči načrti za beg

Glasbena podoba plošče je intimna in minimalistična. Kitara ponekod, denimo v pesmi Koraki, dobi bluesovske podtone, medtem ko je v Zametih tiha, ubirajoča, vokal pa povsod ambientalen, melodičen in umirjen, skoraj melanholičen, a suveren (»ko val zabriše načrte za beg«). Lirična pokrajina Mihe Peterliča je izrazito bivanjska, tako pastoralna kot (mestoma) panteistična, vendar sta ontologija in dvojina v središču: »sledi, ki jih za nama puščajo stekli volkovi«. V Načrtih za beg Peterlič poje tudi: »in zeblo je, ko sva zašla, / skrenila iz smeri nekje na poti, / in pri tem vztrajala, / da misliva, da sva tu po pomoti ...« Njegovi vokalni poudarki so posebno zanimivi, sledijo lastnemu notranjemu ritmu in melodiji, kar pomeni, da na sceno vstopa svojstven interpret, ki mu ni dovolj zgolj ponavljati že znane interpretativne obrazce. Kar je seveda ena poglavitnih lastnosti samospevstva: beseda najde svoj tok, svoje poudarke zunaj ustaljenega mainstreama. Ni nujno, da se to zgodi povsod, v tem pa je bistvena razlika med kantavtorji vobče in samospevci posebej. Lirična pokrajina Mihe Peterliča je izrazito bivanjska, tako pastoralna kot (mestoma) panteistična, vendar sta ontologija in dvojina v središču. Njegovi vokalni poudarki so posebno zanimivi, sledijo lastnemu notranjemu ritmu in melodiji, kar pomeni, da na sceno vstopa svojstven interpret, ki mu ni dovolj zgolj ponavljati že znane interpretativne obrazce. Kar je seveda ena poglavitnih lastnosti samospevstva: beseda najde svoj tok, svoje poudarke zunaj ustaljenega mainstreama.

Ko sem ploščo Nizke vode poslušal prvič, mi je v glavi nezadržno donelo westcoastovsko izročilo singerjev-songwriterjev: James Taylor, Joni Mitchell, ponekod akustični Young. Na pamet pridejo tudi kakšna druga imena, kot Tim Hardin in Nick Drake, in sicer zlasti po intimni štimungi. Če bi jih iskali, bi našli stične točke z nekaterimi odlomki Odpotovanj. Na pamet prideta še Andrej Trobentar in Andrej Guček, tudi po štimungi. Pa Mihael Lajlar. A to so zgolj hitri prebliski, ki se utrnejo recenzentu in niso vedno nujno potrebni za popotnico novim ploščam. Ostanejo naj kot obrobni paberek v imenu glasbene zgodovine, sicer pa boste naredili največ, če boste ploščo enostavno poslušali in se ne obremenjevali s primerjavami. 

»Premikanje« je ena od rdečih niti plošče, tako empirično kot poetično. Peroni, denimo, so na videz zelo neposredna pesem, razpoloženjska balada, ki evocira tako intimo v dvoje kot popolno osamljenost nekega popotnika, naključnega ali namernega. Ali zgolj potnika. Ali opazovalca potnikov. Ali nekoga, ki gre nekam še z nekom drugim. Ali sam, pa tistega drugega poosebi. Peterlič je dober opazovalec in pripovedovalec pretresljivih zgodb, kar s Peroni še posebno dobro pokaže, čeprav ni nujno, da je vse tako na dlani, kot je videti. Sipine, ki sledijo, imajo spet bluesovsko-rockovski ritem in besedilo opazovalca, ki empirično spaja z bivanjskim, ob tem pa se vedno znova spogleduje z variabilnostjo sveta. Tehnika kitare je v tej pesmi tudi drsna, pogovarja se z ritmično, ki brenka, slišimo tudi vokalne premike v dvogovor vokala kot dopolnitev k sporočilu; zelo ambientalno in aranžersko ustrezno za tovrstno pesem. Kitarski aranžmaji sploh vedno znova vstopajo v dialog z vokalom. 

Seveda pa je ključna beseda »voda«. Plošča se začne z naslovno pesmijo in konča z Zalivi, v drugih pesmih (na plošči jih je osem) so še mnoge druge aluzije na vodo, takšno ali drugačno. Iz vode pride življenje, se spomnimo, in to je bržčas bivanjska podstat za pričujočo poetiko Mihe Peterliča. Naslovnica nakazuje tudi druge tozadevne opcije, deluje jesensko, ne morsko ali zalivsko, a saj so sipine tudi rjavkaste, prav tako mivka ob vodi. Interpretacije pustimo ob strani, naj si vsak poslušalec/ka ustvari svojo podobo bivanjskih in drugih razsežnosti Peterličevih besed in glasbe. Zanimivo bo spremljati naslednje postaje. Ploščo je produciral Vlado Lešnjak, oblikoval pa Jaka Rozman.