03.09.2023

Zvočni svetovi plodovitega Gašperja Piana

O aktualnem ustvarjanju strunarja Gašperja Piana ob njegovih štirih letošnjih izdajah.

Muanis Sinanović

Trashy Days/ Qper/ Cut-up/ Geschaafde knie - muziek voor eenzame zielen

Gašper Piano / Gašper Piano & / Piano, Jackson, Vanderstraeten

Trashy Days/ Qper/ Cut-up/ Geschaafde knie - muziek voor eenzame zielen

samozaložba
2023

Gašper Piano je leta 1981 rojeni celjski kitarist, ki že nekaj časa živi in deluje v Belgiji. Kot glasbenik soustvarja projekte na področju scenskih umetnosti, posebno performansa (mdr. z Meg Stuart, Julyenom Hamiltonom, Ivom Dimčevom idr., op. ured.), istočasno pa je plodovit samostojni izvajalec. Letos je na Bandcampu objavil že štiri krajše albume, od teh tri posnetke svojih nastopov na različnih lokacijah, četrti pa je sestavljen iz več posnetkov, nastalih v domačem studiu. Ob poslušanju vseh albumov lahko povlečemo nekaj zaključkov. Piano je tehnično zelo dober kitarist, ki se znajde v raznovrstnih kontekstih, obenem pa zna biti še kako liričen in čustveno pretanjen. Njegovo delovanje zaznamujeta sodobna kulturna industrija in prekarnost projektov, ki nas mečejo v vedno nove situacije. Za improvizatorja je to najbrž lahko odlična priložnost in izziv, ki ga hkrati stalno postavlja pred prevpraševanja zvočnih in socialnih kontekstov svojega početja.

Trashy Days je dobrih dvajset minut dolga in v enem kosu zaigrana improvizacija, posneta med nastopom v bruseljski kapeli. Postopni gradnji kitarskega materiala se pridruži subtilna elektronika, kar v zadnjem delu nastopa kulminira v pridušeni ekstazi, ki se kmalu izvije v vedno znova zadrževani zazankani pogon. 

Qper, objavljen v začetku marca, traja sedemindvajset minut in se bolj spogleduje z noisom, tudi ob pomoči generiranih zank in šumov. Pianu se pridružuje belgijski kitarist Quentin Stokart. Trzajoči poskusi v zgoščeni zvočni sliki se stalno združujejo v energični klobčič, ki nikoli ne uide vicam, stanju med eksplozijo in implozijo. 

Na slabih petnajst minut dolgi improvizaciji z naslovom Cut-Up, izvedeni v isti bruseljski kapelici, se Pianu v džezovsko obarvanem špilu pridružita klarinetist Tom Jackson in bobnar Kris Vanderstraeten. Znova je zanimiv tok intenzitete, ki spominja na Trashy Days: postopna barvita in igriva gradnja se razpleta do krajšega vrhunca. Teksturo bogati uigrano sodelovanje treh glasbenikov, ki poraja bogate dinamike, gibajoče se v valovih, ki se raztezajo v specifični akustiki prostora, tako da vse skupaj nekoliko spominja že na koncert klasične glasbe.

Kot smo rekli, je četrti obravnavani album, Geschaafde knie – muziek voor eenzame zielen (Odrgnjeno koleno – glasba za osamljene duše, če si za prevod iz nizozemščine pomagamo z Googlom), povsem drugačen. Že iz naslova je razvidno, da gre resnično za glasbo, ki jo zaznamuje samota. Posneta je bila doma, kar se lepo sklada z vzdušjem kontemplativnosti, zasanjanosti in čustvenosti, kakršnemu se navadno prepuščamo v samoti. Skladbe so sorodne, album kot celota pa se vzpostavlja skozi majhne variacije. Primerjamo ga lahko z manj avantgardnimi deli slovitega jazz kitarista Billa Frisella, zlasti z nekaterimi skladbami z albuma Americana, ki se v svoji nenavadni nežnosti bližajo izgubljenemu otroškemu notranjemu življenju.

Ob poslušanju vseh albumov lahko povlečemo nekaj zaključkov. Piano je tehnično zelo dober kitarist, ki se znajde v raznovrstnih kontekstih, obenem pa zna biti še kako liričen in čustveno pretanjen. Njegovo delovanje zaznamujeta sodobna kulturna industrija in prekarnost projektov, ki nas mečejo v vedno nove situacije. Za improvizatorja je to najbrž lahko odlična priložnost in izziv, ki ga hkrati stalno postavlja pred prevpraševanja zvočnih in socialnih kontekstov svojega početja. Ali pa se takšna vprašanja zastavljajo nam, redkim poslušalcem in spremljevalcem tovrstne godbe. Kako okoliščine, morebitni pritiski, pogostost izvajanja in podobno vplivajo na glasbenikovo naravnanost in končno zvočno podobo glasbe? Nedvomno se zdi, da je Piano strasten glasbenik, ki bi ga bilo zanimivo spremljati tudi v kontekstu slovenske improvizatorske scene, na kateri zaradi kraja bivanja ni preveč prisoten. Da je res posvečen svojemu delu, izkazuje tudi s tem, da ima vsak album privlačno umetniško naslovnico, ki jo ustvari vsakič drug umetnik z vizualnega področja. Med introspektivnimi melodijami, nevrotično živčno energijo ter barvitimi eksplozijami gibajoči se Piano, ustvarja zvočni svet, ki zna ljubitelje tovrstnih godb hitro potegniti v svoje hitro gibanje.