Zvončki, trobentice, jazz in svežina

Osma izdaja enodnevnega festivala slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice, s katerim Cankarjev dom že leta naznanja pomlad, se je v polnosti vrnila k svojim koreninam. Medtem ko so bila v preteklih letih tudi tuja glasbena imena del pestrega dogajanja, resda v okviru projektov slovenskih avtorjev, so se tokrat na oder Kluba Cankarjevega doma povzpeli izključno domači glasbeniki. Ker je festival sovpadel s kulturnim praznikom, so se dogodki vrstili praktično ves dan. Nova edicija festivala Zvončki in trobentice z žanrsko raznoliko in interdisciplinarno zasnovanim programom nakazuje pestrost ter svežino domače jazzovske produkcije.

V pozno dopoldne nas je povedel kitarist Samo Šalamon, ki je v pogovoru Dolphy (in naš čas) z Miho Zadnikarjem predstavil solistični projekt Dolphyology. V času izolacije se je namreč posvetil sprva poslušanju, kasneje transkripciji in nazadnje aranžiranju kompozicij Erica Dolphyja, prezgodaj preminulega ameriškega jazz saksofonista, klarinetista in flavtista. To početje enemu najproduktivnejših in tudi v svetu cenjenih slovenskih glasbenikov ni tuje. V preteklosti se je na ta način že seznanil z glasbo Ornetta Colemana, ki pa mu je bila le v navdih, medtem ko si je ob spodbudi Milesa Okazakija za tokratni izziv zadal premagovanje strahu pred (Dolphyjevimi) solističnimi linijami, ki jih je ponekod harmoniziral. Poleg tega da je osvetlil nastajanje omenjenega projekta, se je dotaknil še pedagoškega dela in poezije, s čimer je najavil popoldanski performans pesnice Kristine Kočan. Žal sta v tem kontekstu tako Šalamon kot Zadnikar neprimerno in morda nenamerno potencirala misel, da je poezija, vsaj če gre za golo deklamiranje, dolgočasna.

Pogovoru je sledil koncert ambicioznih mladih raziskovalcev pod vodstvom saksofonista Maja Brinovca. Zasedba je del sodelovanja med Cankarjevim domom in Inštitutom .abeceda, dogodek pa je nosil naslov Mladi raziskovalci V. Brinovcu so se pridružili klarinetistka Nina Pavšek, violist Abel Modic, kitarist Žan Berložnik in pianist Izak Ban, da bi se skupaj posvetili vprašanju razkola med absolutno in programsko glasbo. Repertoar je bil premišljen, medtem ko je izvajanje razkrivalo malce pretirano željo po utemeljevanju slehernega odigranega tona. V tej strogosti je dominirala klavirska igra, znotraj katere so se umeščali daljši dialogi posameznih dvojic: Brinovca in Pavškove ter Berložnika in Modica. Tandema sta se posvetila obdelovanju izbrane teme, kar je bilo med drugim zanimivo zaradi prehajanja med sodobno resno in improvizirano glasbo. Kljub temu bi ne bilo odveč, če bi v slabi uri, kolikor je trajal koncert, vsaj kdo izmed nastopajočih občinstvu in glasbenim kolegom nakazal karkoli podobnega nasmešku ter s tem svoje početje še notranje osmislil.

Za razliko od tega dobre volje ni manjkalo v večernem delu programa, v katerega je povedla že omenjena pesnica Kristina Kočan, katere projekt im/pro s/prehod smo pred časom že imeli pod drobnogledom. K sodelovanju je povabila Sama Šalamona, tokrat v vlogi basista, pa saksofonista Ceneta Resnika in bobnarja Denisa Jančiča. Mednje so se prikradli številni elektronski učinki, ki so poezijo večslojno prepletali z improvizirano glasbo, tako da sta bili ti v stalni medsebojni interakciji. Kontrapunktične linije so razbijali samostojni recitativni vložki, med katere je Resnik občasno vnašal dialoške poudarke. V navezavi z dopoldanskim pogovorom Šalamona in Zadnikarja ta performans zagotovo ni bil dolgočasen. Nedvomno gre za edinstveno izkušanje poezije, ki pa v tako zgoščenem toku v ospredje ne postavlja ne posamičnih linij ne besed, zato te izgubijo dobršno mero teže in pomena. Artikulacija bi prav tako lahko bila boljša. Na podlagi besednih leitmotivov, posameznih krikov in žanrsko raznolikih vplivov, na katere se opirata Resnik in Šalamon, je bilo razbrati vsaj vzdušje, s  tem pa se je ta pesniški performans bolj približal igri kakor poeziji.

Sledil je koncert pianistke Rebeke Rusjan Zajc, ki se je zgodaj podala na solistično pot in smo jo že imeli priložnost slišati na lanskoletnem Jazz festivalu Ljubljana. Njen nastop je deloval skromno – takšen vtis je dajala že v preteklosti, kot članica drugih zasedb, vendar pa je glasba izpod njenih prstov izražala veličastnost, kar je bržkone posledica glasbene zrelosti, h kateri se v zadnjih letih bliskovito pomika. Čeprav zvočno precej izčiščen, je bil njen nastop poglobljen in je v ospredje postavil glasbeničino duhovno vez z inštrumentom. Ta je v osnovi nežno jedro neprestano dopolnjevala in nadgrajevala, se vračala k njemu ter okoli njega tkala zvočne strukture, ki so prej kot dinamičnost poudarjale barvno širino. Svetlost so dodatno izpostavile občasne harmonske rešitve, s katerimi je presenetila poslušalstvo in ga na ta način popeljala v temelje (in templje) glasbenega izvira.

Podobno bi lahko dejali za svežo zasedbo Birds of Unknown, ki jo tvorijo pevka Patricija Škof, kitarist Tilen Beigot in saksofonist Tibor Pernarčič. Njihov subtilni, melodični izraz posega v različne žanre in z osredotočenostjo na vokal ostaja nekoliko mističen, napaja se tako v glasbenih začetkih Andreye Triana kot (nasnetem) večglasju Youn Sun Nah. Patricija Škof z menjavo registrov, barvnimi niansami in prostim vokalnim improviziranjem v celoti izkorišča svoje »glasbilo«, medtem ko jo inštrumentalista mestoma dopolnjujeta, občasno sledita, kdaj pa tudi prevzameta vodstvo. Ta glasba nima kompaktne ritmične osnove, ki bi določala igro, namesto tega ritem narekujejo brezbesedni vokalni vložki in (angleška) besedila. Ta ves čas valovijo in trojici omogočajo prepoznaven avtorski izraz, katerega temelj sega v tradicionalne jazzovske oblike in v ljubezen tako do občutenja kot izvajanja glasbe.

Večerna koncerta sta bila hkrati najavi prihajajočih albumov, nova edicija festivala Zvončki in trobentice pa je z žanrsko raznoliko in interdisciplinarno zasnovanim programom poskrbela za presečišče mladih, a večinoma že uveljavljenih umetnikov. Festival izdaja pestrost in svežino domače jazzovske produkcije ter v ospredje postavlja glasbenike, ki s svojim delovanjem ohranjajo tradicionalne glasbene oblike ali pa iz teh izhajajo in stremijo k novim razvojnim smernicam. V obeh primerih gre za pomembno spodbudo, na osnovi katere jazzovska glasba še kako živi tudi tukaj in zdaj.