25.09.2024

.abeceda udari na polno: Recital VI. v Cankarjevem domu

Šesti recital Inštituta .abeceda v Cankarjevem domu z glasbo Lojzeta Lebiča, Urbana Megušarja, Oskarja Longyke, Mauricia Valdésa San Emeteria in drugih.

Marina B. Žlender

Mauricio Valdes San Emeterio & Urška Žnidaršič.
Foto: © .abeceda

Recital VI. v treh delih  .abecede  [ansambla za novo glasbo]  je potekal v sodelovanju z Mauriciem Valdésom San Emeteriem na elektroniki, Urško Rihtaršič na harfi, Nežo Zupanc na flavti in Urbanom Megušarjem na violončelu. V pestrem in angažiranem večeru smo slišali niz sodobnih del, nastalih v povezavi z .abecedo, v kombinaciji s skladatelji, kot so Luciano Berio, Kaija Saariaho in Lojze LebičOptimalno dolg koncert .abecede nam bo ostal v spominu kot pogumen pristop k sodobnemu, kot izjemna umetniška intenca treh glasbenikov in skladatelja, kateri se z veseljem pridružimo tudi na prihodnjih koncertih.

V prvem delu smo poslušali dela za harfo solo ob spremljavi elektronike. Urška Rihtaršič se je najprej posvetila skladbi Petal by Petal Darcy Copeland. Z glissandi navzgor in navzdol se je odzvala na elektroniko, ki je delovala kot njen odmev. Njeno izvajanje se je stopnjevalo v forte in v diminuendu spet v piano vse do ponavljanja istega tona v hitrem tempu in ponovnega glissanda v energični igri in izpevu v tihi zaključek. Znano delo Fall iz baleta MAA Kaije Saariacho je zvenelo kot tiho žuborenje harfe oziroma kot pritajena pripoved, katere značaj se giblje med zaupljivim šepetom in togotnim solom. Ta dinamični razpon ji daje notranjo napetost in bogato izraznost. Chronometry Oskarja Longyke izpostavlja ton, ki ostane kot podlaga ob drugem, ta pa se giblje za kvarto navzdol. Iz njiju vznikne resnobna melodija, ki jo omilijo tihi glissandi in sprehajanje po strunah ob potrkavanju na inštrument. Obsesivno ponavljanje istega tona se nadaljuje v posnetek, s katerega slišimo pripovedovati zgodbo o času in njegovem merjenju, kar harfistka ponazarja z izvajanjem. Sledi solo na harfi, kot nekakšno izštevanje časa po posameznih tonih, ki kapljajo proti vedno počasnejšemu koncu. Mauricio Valdés San Emeterio je Migrations V.b predvidel za harfo in elektroniko. Elektronski del deluje umirjeno, že kar meditativno, in je kot odgovor na harfo in obenem ambientalna podstat. Počasi prerašča v forte, dokler ne postane vedno bolj prezenten in samostojen, medtem ko harfa vztraja pri meditativnem vzdušju ob ponavljanju istega tona. Urška Rihtaršič se je pri izvajanju poslužila tudi paličice, s katero je igrala po strunah v frenetični naglici in ponavljala isti motiv. Skladba se izteče v presenetljivi konec, ki nas pusti odprtih ust. Izvajalca sta bila enkratna in sta nas motivirala za naslednji del, v katerem je nastopila flavtistka Neža Zupanc. 

Ta je takoj dokazala, da je izvrstna izvajalka, in je skladbo Pale Flower III Žusenga Džina odigrala res fascinantno, kot mešanico zvoka, pišča in pihanja oziroma kot eksplozivno mešanico navedenih prvin. Nežo Zupanc odlikujeta izjemna interpretativna moč in virtuoznost, saj absolutno obvlada tudi razširjene tehnike izvajanja. Delo je izvajala v hitrem tempu ter intenzivno, s številnimi drobnimi zvočnimi prigodami, ki smo se jim prepustili. Alastair White je za flavto napisal skladbo The Snake that eats the World, polno živahnih odtenkov, ki jih med drugim sestavljajo grozeči vzdihi, kateri delu dajejo groteskni značaj. Ta je v nasprotju s sicer klasično igro, ki vsake toliko eskalira v grozljive vzklike, na koncu pa v šepetanje in vznemirljivo poigravanje s toni in medklici. Lojze Lebič sodi med izstopajoče slovenske skladatelje. Njegove Aprilske vinjete (chalumeau III) iz leta 1997 so izrazno bolj bogate in bolj čustveno angažirane, manj energične, vendar bolj čuječe od predhodno izvedenega dela. Skladba zadobi ostri zvok šele v forte, neumorna pripoved pa se razvija v živahnem žuborenju in v umirjenih delih zveni kot razburkano ptičje petje. Trilčki ji dajo nov zagon, poženejo jo v gibanje med umirjeno melodiko in izrazito čustvenimi vzgibi, z nenehnim prisluškovanjem sami melodiji. Neža Zupanc se je izkazala kot mojstrica igre in nas držala v napetem pričakovanju z izrazito, energično in virtuozno igro. Proti koncu se Lebičeva skladba umiri in da prednost glasbenim drobcem, ki delujejo kot posamične misli. Ne preseneča naslov skladbe, saj so njeni deli oziroma vinjete polne sprememb in presenečenj. 

Kot zadnji je nastopil violončelist Urban Megušar, ki je o izvajanih skladbah zapisal, da »vsaka po svoje ustvarja vtis polifonega gibanja preko solističnega instrumenta«, obenem pa »kompozicije razširjajo možnosti igranja violončela, ne da bi spremenile naravo instrumenta«. V njegovi skladbi Possible études for impossible times: Stack at 0 smo bili priča kaotičnemu izzvenevanju tonov, ki deluje kot zvočno razmišljanje v času in prostoru oziroma lucidna razbranost. V raziskovanju lastnega ustvarjalnega monologa daje vtis improvizacije. Megušar je opozoril na raziskovanje igranja na način staccato, pri čemer so »štirje neodvisni glasovi vodeni tako, da je vsak dodeljen svoji struni«. Bolj kot posvečanje posameznim gestam, ki odražajo različne prijeme z razširjenimi tehnikami, deluje tudi WORK Alastairja Whita. Tako doseženi nabor raznolikih zvokov, pokov in škripanje se vrsti kot niz dogodkov, ki pa ostajajo v medsebojnem odnosu in sosledju. Ta odnos ni vedno očiten, pač pa deluje bolj kot raziskovanje naključij. Skladba Sequenza XIV Luciana Beria je znano delo. Urban Megušar jo je interpretiral na oseben način in ji dal svoj umetniški pečat. Začetno potrkavanje na instrument in pritiskanje na strune v istem ritmu je delovalo frenetično in je potekalo v neposrednem hitrem tempu z vmesnimi počasnimi vložki. Sledila je pretresljiva izpoved z lokom, z vmesnimi vzdihi, ki pa niso prekinili čustvenega in elegičnega toka melodije. V nadaljevanju je Megušar ponovno vzpostavil ritmizirano pripoved in navdušil z neposredno in sproščeno interpretacijo. Delo zahteva izjemno koncentracijo in niha med energičnimi impulzi in tihimi gestami.

Optimalno dolg koncert .abecede nam bo ostal v spominu kot pogumen pristop k sodobnemu, kot izjemna umetniška intenca treh glasbenikov in skladatelja, kateri se z veseljem pridružimo tudi na prihodnjih koncertih.