30.09.2024

»Domače scene v širšem smislu ni. So le butične.«

Ob začeku mini festivala domačega jazza in sorodnih godb Steps Across The Border: Slovenia v dunajskem Porgy & Bess, smo se pogovarjali s programskim vodjem Bogdanom Benigarjem.

Luka Zagoričnik

Bogdan Benigar
Foto: © Bogdan Benigar

Bogdan Benigar že več desetletij pomembno zaznamuje domačo glasbeno krajino, bodisi v preteklosti kot glasbeni novinar in urednik na Radiu Študent in v revijah Glasbena mladina in Muska ter kot promotor, občasni agent in založnik (založba DruGod) bodisi danes kot vodja festivala Druga godba, programski vodja in snovalec programov Cankarjevih torkov, Glasb sveta in festivala za prodorni mladi slovenski jazz in sorodne godbe Zvončki in trobentice ter programski vodja Jazz festivala Ljubljana. Letos je zapustil mesto v Cankarjevem domu, da bi se še bolj neumorno posvetil mednarodnemu festivalu Druga godba, ki s svojo sodobno in eklektično zasnovo presega lokalno okolje. Benigar je promotor domače glasbe v mednarodnem okolju, tvorec mednarodnih povezav in mreženj (Europe Jazz Nework, Evropska Jazz konferenca v Ljubljani 2017, …). Njegov aktualni podvig je prihajajoči mini festival domačega jazza in sorodnih godb Steps Across The Border: Slovenia, ki bo med 4. in 9. oktobrom potekal v prestižnem dunajskem jazzovskem klubu Porgy & Bess. Nastopili bodo Rdeča raketa z Ireno Z. Tomažin & Dieb13, Lilamors, Miha Gantar Trio, Igor Lumpert & Innertextures, Rebeka Zajc Rusjan, Home Run Lenarta Krečiča, Jure Pukl, Marko Churnchetz Concordia kvartet, Czajka & Puchacz, Resnik & Šalamon & Ber Trio ter Rok Zalokar Zhlehtet, Teo Collori & Momento Cigano in Sašo Vollmaier. (Več o programu TUKAJ.) Če radikaliziram pogled, je delovanje mnogih javnih zavodov muzejsko, nevladnega sektorja pa pankovsko. Oboje je narobe. To je tudi posledica (ne)možnosti pridobivanja sponzorskih in donatorskih sredstev, ki je a priori elitizirano, torej v prid inštitucijam in ne vsebinam, ki so odsev aktualnega umetniškega ustvarjanja, usmerjenega v prihodnost.

Letos si po dolgih letih zapustil delovno mesto vodje programa za jazz in glasbe sveta ter vodje Jazz festivala Ljubljana v naši največji javni inštituciji, Cankarjevem domu. Vanjo si prišel po dolgoletnem sokrojenju glasbene scene v neodvisnem polju in v glasbenomedijski krajini. Ves čas si bil dejaven na obeh polih. Ko pogledaš v vzvratno ogledalo, kaj so prednosti in pomanjkljivosti enega in drugega in koliko se dopolnjujeta oziroma bi se še lahko?

To je vprašanje za dolg esej. Na kratko lahko rečem, da so prednosti delovanja v nevladni organizaciji efektivnost, prožnost pri sprotnem reševanju problemov, idejnem dopolnjevanju in uporabljanju novih tehnologij ter odziv na spremembe v načinu delovanja, ki ga narekujejo zunanje okoliščine, tako poslovne kot družbene. Prednost delovanja v javnem zavodu je varnost tako zaposlenih kot izvedbe programa, če se ta izvaja v skladu s finančnim načrtom. Povedano narekuje čim večje sobivanje obojega. V trenutnem načinu sofinanciranja vsebin sta polji enakovredno soodvisni, čeprav je odnos javnih zavodov mnogokrat pokroviteljski do nevladnega sektorja in njegovega inputa. Če radikaliziram pogled, je delovanje mnogih javnih zavodov muzejsko, nevladnega sektorja pa pankovsko. Oboje je narobe. To je tudi posledica (ne)možnosti pridobivanja sponzorskih in donatorskih sredstev, ki je a priori elitizirano, torej v prid inštitucijam in ne vsebinam, ki so odsev aktualnega umetniškega ustvarjanja, usmerjenega v prihodnost. 

Kako vidiš svojo dediščino v Cankarjevem domu, kaj vse si osebno uspel realizirati in kaj je ostalo nedokončano? Oziroma še drugače, kje vidiš danes potencial inštitucije, kot je Cankarjev dom?

Menim, da sem krepko presegel lastna pričakovanja, to je v smislu, da sem lahko v takšni inštituciji prodrl z vsebinami, s katerimi v kakšnem kulturnem centru v tuji prestolnici ne bi mogel. Ampak to ne zaradi narave inštitucije same. Vse je odvisno od ljudi in njihovih idej in poznavanja umetnosti in kulture v širšem smislu. Imel sem srečo, da sem lahko zasnoval in vodil programe v času Mitje Rotovnika in Uršule Cetinski. Oba sta razumela poslanstvo in prevzemala odgovornost za tvegane odločitve. Znala sta tudi brzdati mojo strast in sta podpirala mojo hkratno zavezanost Drugi godbi, ki sta ji s tem posredno omogočila preživetje. Največji potencial Cankarjevega doma pa je, da resnično postane osrednji nacionalni kulturni center, kar je mnogo več kot vrhunski kulturno-umetniški program. 

Kot promotor verjetno deluješ v več modusih naenkrat. Biti promotor za festival ali za koncertno serijo je precej drugačno delo kot promovirati posamične koncerte. Kako se ti modusi razlikujejo med seboj in kakšne zakonitosti prinašajo?

Ne bi preveč konkretno razkrival, kako sem prišel do prave formule, ker si mora vsak sam vzpostaviti sistem, ki mu osebno odgovarja in je prilagojen organizaciji, v kateri deluje. Glede programa druge glasbe v Cankarjevem domu je bilo predvsem pomembno najti pravo razmerje med rednim programom in jazzovskim festivalom, tako programsko kot finančno. Menim, da sem znal dobro oceniti, kaj je bolje predstaviti v sezonski ponudbi in kaj na festivalu. Je pa hkratno delo na obeh energijsko izjemno zahtevno in terja ogromno časa. Le redki promotorji na svetu delajo oboje. Če primerjam s kolesarstvom: samo en kolesar na svetu je enako uspešen tako na grand tourih kot enodnevnih dirkah. 

Ko sestavljaš program za lokalno občinstvo, kakšno vlogo v njem vidiš za domačo sceno, domačo ustvarjalnost, s kakšnim namenom jo inkorporiraš v program in kaj ta vključitev, denimo na uveljavljen mednarodni festival, lahko pomeni za domače glasbenike?

Bom nekoliko provokativen: domače scene v širšem smislu ni. So le butične. O sceni namreč lahko govorimo, ko ustvarjalci in občinstvo tvorijo skupnost, ko se zavedajo, da je treba izraziti solidarnost in podporo tudi izven območja lastnega udobja in odmisliti omejitve med lokalnim in globalnim. Lokalne scene po Evropi so danes mednarodne oziroma je sploh težko govoriti o lokalnih scenah. Enako velja za občinstvo. Ko torej v programe vključujem domačo ustvarjalnost, jo hkrati miselno projiciram na prizorišče na Dunaju ali v New Yorku. Merilo mora biti enako za domačega ali tujega ustvarjalca in domačega ali tujega obiskovalca, seveda z določenimi odstopanji, ko gre za t. i. emerging artists. Govorim o programih, ki jih ne pri nas ne v tujini ni mogoče izvesti brez podpore javnih sredstev.  

V program Cankarjevega doma si uspešno vnesel festival Zvončki in trobentice, namenjen predstavljanju mladega slovenskega jazza, ki si je v vsej svoji širini v zadnjih dveh desetletjih že izboril tudi mednarodni odmev. Kakšna se ti zdi doma infrastruktura, ki omogoča razvoj, obstoj in nadaljevanje mladega ustvarjanja pri nas?

Dobro je porazdeljena med javni in nevladni sektor in solidno sofinancirana. Bolje kot v mnogih državah Evropske unije. A še bolj se bo treba potruditi, da bodo povsod, kjer aktivno predstavljajo domačo jazzovsko sceno, ustrezno podprti. Recimo na Koroškem. Tam si zaslužijo spomenik glede na to, kaj vse so v vseh teh letih naredili tudi iz lastnih žepov.

V svojih dolgih letih delovanja si izpeljal številne mednarodne projekte, iniciative, vključitve v mednarodne mreže, izmenjave in projekte, ki jih je sofinancirala Evropska unija. Obenem že vrsto let zagovarjaš udeležbo na mednarodnih glasbenih sejmih in showcase festivalih. Kaj tovrstna dejavnost konkretno prinaša domači sceni in njeni prepoznavnosti v tujini? Kako konkurenčni smo sploh lahko v teh okoljih?

Skupnost je uspešna, ko vzpostavi prave kanale komuniciranja. Ne gre se slepiti, da so v umetnosti in kulturi drugačni modeli poslovanja kot v katerikoli drugi panogi, lahko celo rečemo industriji. Ker če kaj poganja storitvene dejavnosti in določene industrijske panoge, je to kultura in še zdaleč ne samo popularna kultura. Velika škoda je, da v Sloveniji, za razliko od Avstrije in celo Hrvaške, tega še nismo doumeli. Dokaz za to so nerazumne obdavčitve, ki onemogočajo večje število večjih koncertov, ki bi lahko dodatno hranili storitveno dejavnost, davčna mošnja pa bi se polnila, namesto da se prazni. Tudi to seveda vpliva na prepoznavnost domače ustvarjalnosti v tujini, še bolj pa državni glasbeni model, v katerem do zdaj ni bil predviden sistem načrtne podpore pri t. i. izvozu slovenske glasbene dejavnosti. A to naj bi se v kratkem spremenilo. Vendar niti to ne bo nič pomagalo, če ustvarjalci ne bodo doumeli, da morajo najprej sami vzpostaviti poslovni model, ki ga je mogoče plasirati v tujino. Če parafraziram: tudi mleko, ki ga je kmet pomolzel od ljube mu krave, je treba zapakirati na način, da ga lahko potrošnik uporabi, še bolje pa je, če se ve, da je mleko bolj zdravo brez laktoze. Nobenega razloga torej ni, da lokalna kulturna ponudba ne bi bila globalna. Slediti pa je treba pravilom konkurenčnosti. Najbrž je zdravo razmišljati, da tam, kjer je trg že nasičen, ne bo mogoče uspeti, če tvoj produkt ni inovativen, originalen itn. Dobro je, da smo slovenski promotorji, agenti in drugi udeleženci pri promociji (tudi s podporo javnih sredstev) s svojo dejavnostjo doma in v tujini vzpostavili komunikacijo, ki je za ustvarjalce že zabila kline v gore, ki jih je zdaj treba preplezati. Slednjega pa ne moremo storiti namesto njih. 

Večkrat si predstavljal domače glasbenike in glasbenice v tujini, jim neredko organiziral špile in se iz vloge promotorja prelevil v svojskega agenta. Bojda te zdaj delno bolj intenzivno mika tovrstna dejavnost. Je pri nas dovolj zanimivega ustvarjanja, ki bi lahko zvenelo v tujini? Kakšni so po tvojem mnenju trenutni potenciali naše scene, je ta potencial tak, da se je pri nas sploh vredno resno ukvarjati s tovrstnim poklicem?

Seveda je mogoče resno ukvarjanje s tem poklicem tudi pri nas. A tako kot je dober promotor vpet v svet in predstavlja lokalno globalno, in obratno, tako velja tudi za agenta. Lažje bo našel snubca za slovenskega izvajalca v tujini, če bo njegov roster mednaroden. To mu daje kredibilnost in možnost dolgoročnega sodelovanja. Veliko lažje pa mu bo, če bo za slovenskega izvajalca imel možnost finančne podpore slovenske izvozne pisarne. Njegova dejavnost bo s tem lahko rasla in posledično pozitivno vplivala na domačo ustvarjalnost. Mene ta dejavnost mika kot dopolnilo k promocijski dejavnosti in predvsem v smislu bilateralnih povezav, evropskih projektov in iskanja možnosti za fokuse na slovensko glasbo, tako kot bo to v primeru festivala na Dunaju.

No, pa se dotakniva tega tvojega zadnjega mednarodnega projekta, programskega vodenja mini festivala Step Across The Border: Slovenia, v okviru katerega bodo med 4. in 9. oktobrom domači ustvarjalci s področja sodobnega jazza in sorodnih praks nastopili v znamenitem dunajskem jazzovskem klubu Porgy & Bess. Kako si zasnoval program, s kakšnim namenom? Kaj torej pričakuješ od njega? 

Ta festival je posledica prej omenjenih bilateralnih aktivnosti, predvsem pa dejstva, da v klubu Porgy & Bess na Dunaju pod blagovno znamko Step Across The Border še niso predstavili Slovenije. Tako smo povezali pobudo Aljaža Ariha iz SKICE, da bi imeli v klubu slovenski festival, že obstoječo blagovno znamko in Zvončke in trobentice, ki so bili v letošnji izdaji tudi showcase festival, na katerega je prek Europe Jazz Network prišlo 40 tujih promotorjev. Med njimi je bil vodja kluba Porgy & Bess, Christoph Huber, ki je prišel, da bi preveril slovenske izvajalce, ki jih še ne pozna. Povabil me je, da skupaj sestaviva program, in zelo hitro sva se uskladila pri naboru ustvarjalcev, ki bodo predstavljeni na omenjenem festivalu. Večino finančnih sredstev bo prispeval Porgy & Bess, pomemben finančni vložek pa je prispevala tudi SKICA. Tu moram omeniti, da bodo vsi nastopajoči prejeli mednarodno primerljive honorarje in bodo imeli pokrite vse stroške. Tako kot vedno, ko gre za tovrstne predstavitve v tujini, je namen promocija slovenske glasbene ustvarjalnosti in posameznih ustvarjalcev na Dunaju in v Avstriji, dvigovanje mednarodnega ugleda vseh vpletenih pa tudi sporočilo domači strokovni in laični javnosti, ustvarjalcem in sofinancerjem, da obstaja uspešna lestvica povezovanja, ki gre po vrsti takole: doma, sosedi, Evropa, svet. Nič drugače kot v življenju nasploh. Bi pa poudaril, da so kulturni odnosi z Avstrijo, sploh na glasbenem področju, vrhunski in da so vrata na obeh straneh vedno bolj odprta. 

Festivalska glasbena krajina je v zadnjih letih izrazito mednarodna, odmevnejši festivali, med njimi Druga godba, še zdaleč niso več festivali, vezani samo na lokalno občinstvo. V vseh letih svojega delovanja si prisostvoval razvoju festivalske scene pri nas – v kakšni kondiciji je ta po tvojem mnenju, kje so njene dobre prakse in česa nam manjka?

Potrebovali bomo višinske priprave, ki si jih do sedaj nismo mogli privoščiti. Brez ustrezne kondicijske priprave bomo še manj konkurenčni večjim igralcem, kot smo bili doslej. Na koncertnem področju se bližamo usodi klubskega športa, ki si lahko privošči samo še drugorazredne igralce iz mednarodne ponudbe. Honorarji tujih umetnikov gredo v nebo, storitve in splošni stroški tudi. Kako bomo reševali stroške plač v nevladnem sektorju v prihodnje, v primerjavi z višjimi plačami v javnem sektorju na istem področju, še ne vemo, a če ne bo hitrih ukrepov, se zna zgoditi, da bo podporno osebje zamenjala zalutana žuželka, ki je pisarno nevladne organizacije pomotoma zamenjala za deblo bližnjega drevesa.