»Gluho nasilje«

Od leta 2004 prekmurski dvojec Hexenbrutal raziskuje skrajnosti med industrial noise žanri, doomom, sludgeem in hardcorom. Njegov surov, hrupen izraz preči izigravanje mehanične natančnosti, zvočno brutalnost in sintetične atmosfere. Dvojec tvorita Matej Kolmanko (sintetizatorji, efekti, vokal) in Iztok Koren (bobni, kitara, sintetizator), ki sta oba dejavna še pri številnih drugih glasbenih in umetniških projektih. Po skoraj desetletju tišine se Dr. Hexen in Mr. Brutal zdaj vračata s svojo najbolj kompozicijsko konceptualno in obenem najbolj grobo ploščo doslej. Hexenbrutal IV v klavstrofobično stisnjeni zvočni govorici razširja glasbeni jezik dooma in sludgea, a ga obenem zvaja na njegovo temeljno obliko: vzorec. Plošča je izpeljana v funkciji kitarskega ali drugačnega sintetiziranega rifa, ki nastopa predvsem kot vzorec v najstrožjem pomenu. Ne kot ideja, ampak kot repetitivna gesta, ki se modulira v duhu minimalistične glasbe, izraziteje in bolj konceptualno učinkovito kot kadar koli prej. Hexenbrutal IV zaradi dominantne vloge rifa deluje kot heavymetalski album, posredovan v jeziku industrial hardcora, a skuša zanikati slog in nastopiti kot forma, ki nasilje izreka skozi njegovo brezizhodno ne-umnost. Ravno v tej zvočni aporiji se skriva tisto, kar album povzdigne nad deklarativno zvočno brutalnost – vztrajanje v strukturi, ki ne išče presežka, ampak njegovo odsotnost. Tematizira nasilje, ki ni heroično, ampak topo, prazno, neskončno, gluho. In prav v tem je njegov smisel: moralno vztrajanje v jeziku, ki ne obljublja, temveč razpira ničevost.

V tem kontekstu je rif operativna shema, ki s svojo intenziteto, barvo, zvenom in mikrodinamičnimi variacijami generira tok skladbe. Njegovo ponavljanje poganja strukturo, iz njega izhajajo tako razporeditve bobnanja kot prehodi k naslednjim zvočnim motivom. Zanimivo pa je, da se prav zaradi te primarne odvisnosti od rifa v žarišče pozornosti morda nepričakovano postavi okleščeno, a ravno iz te nuje toliko agresivnejše bobnanje – podrejeno, večkrat celo dobesedno vezano nanj. Na koncertu ob izidu plošče v klubu Gromka je Koren večji del odigral s palico v eni roki in z drugo nad strunami. Bobni ne uveljavljajo lastne hierarhije, temveč so orodje, ki rifu izgotovi maso in volumen.

Rifi ne iščejo virtuoznosti ali kakih izrazitih novih oblik. V prvi polovici plošče delujejo kot zgoščene zanke, skoraj brez dinamičnega loka. V drugi polovici se kompozicije nekoliko odprejo, več je aranžmajske napetosti, katere vrhunec nastopi z osrednjo epopejo Stutter. Tu in tam je na plošči raztresenih nekaj vtisov, ki so bolj stilsko igrivega ali barvitega izraza, podobno kot na starejših izdajah dvojca, vendar delujejo kot ostanki in ne kot nosilci razvoja. Vokal, preoblikovan, hreščeč, pogosto izravnan z ostalo zvočno maso, deluje predvsem kot dodatni sloj hrupa. Redko postane nosilec, kot denimo v skladbah Enduro, zaključni raztegnjeni Coat of Arms ali že omenjeni Stutter, kjer za hip nastopi izraziteje v vokalni artikulaciji, pa vseeno predvsem kot estetski zaznamek. Zdi se, da je ta rigidnost zavestna, njena vloga pa je, da v celotni dramaturgiji albuma ustvari dialektiko med brutalno fizikalnostjo in hermetično praznino. Sintovski ali kitarski intermezzi, raztreseni skozi ploščo, delujejo kot gluhe druge plati rifovskega materiala – so večinoma enobarvni, statični in drobno kromatični zvočni nanosi, ki na ravni izraza predstavljajo disfunkcijo. Tu ni kake aranžmajsko izdelane kontrapozicije, učinek ni ambientalnost, ampak odsotnost – gluhi protipol zasičeni agresiji. V loku album sicer dopusti, da se ti intermezzi bližajo žanrskim asociacijam, a se znova in znova vračajo v ničelno točko, v monokromatičnost in disonanco kot stanje.

V tem smislu je plošča skoraj moralistična, ne v sporočilnem smislu, temveč v svoji neprijaznosti, v neprodušnosti, s katero zavrača užitek. V rigidnem, skoraj asketskem hrupu, ki zavrača vsakršen estetski izhod, se zrcali bataillovska napetost med ekstazo in odpovedjo. Nasilje plošče ni eksplozivno, ampak ritualno, kot da bi bilo že onkraj smisla, podano kot forma preseganja. Hexenbrutal IV s tem ne išče vrhunca, prej njegovo suspendirano, mučno trajanje. Toda če album v nečem odstopa od popolne zamejenosti, je to prav čas, v katerega vstopa. Glasbena forma, ki jo raziskujeta Kolmanko in Koren, je relativno stara – tako sludge doom kot industrial noise nosita že desetletja zgodovine, prav tako logika rifa. V tej dobi so se forme pretežno že upočasnile na svojih mejah, zato Hexenbrutal IV ni radikalni formalizem v stilu številnih sodobnejših umetniških oblik, na primer v stilu radikalnega elektrofoničnega hrupa Russella Haswella, ampak radikalna relacija med znanim in izpraznjenim. 

Pod črto Hexenbrutal IV zaradi dominantne vloge rifa deluje kot heavymetalski album, posredovan v jeziku industrial hardcora, a skuša zanikati slog in nastopiti kot forma, ki nasilje izreka skozi njegovo brezizhodno ne-umnost. Ravno v tej zvočni aporiji se skriva tisto, kar album povzdigne nad deklarativno zvočno brutalnost – vztrajanje v strukturi, ki ne išče presežka, ampak njegovo odsotnost. Tematizira nasilje, ki ni heroično, ampak topo, prazno, neskončno, gluho. In prav v tem je njegov smisel: moralno vztrajanje v jeziku, ki ne obljublja, temveč razpira ničevost.