»... in poln sem medu, kakor žametna drobna čebela, rumene so roke od prahu, nazaj ga bom stresel med rože«

Letos Ambrož Čopi slavi petdesetletnico in obenem na zborovskem področju beleži nekaj več kot tri ustvarjalna desetletja. Za svoje dosežke je v študentskem obdobju (leta 1995) prejel nagrado mladi glasbenik, dve leti pozneje pa Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani in priznanje Občine Bovec. Sledila so priznanja Univerze na Primorskem, Škrjančevo priznanje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, zlata plaketa ZKD Mestne občine Koper, priznanje z veliko plaketo MOK in Gallusova plaketa, najvišje priznanje za izjemne umetniške dosežke na glasbenem področju Javnega sklada republike Slovenije za kulturne dejavnosti, leta 2016 pa je kot skladatelj in zborovski dirigent prejel še prestižno nagrado Prešernovega sklada za dosežke zadnjih dveh let. Ob vsem tem se lahko pohvali tudi s petnajstimi zlatimi priznanji z domačega tekmovanja Naša pesem in revije iz Zagorja ob Savi ter šestindvajsetimi prvimi nagradami na različnih mednarodnih tekmovanjih. Največjo nagrado pa mu vsako leto znova predstavljajo zavzeti obrazi znanih in novih pevcev, ki z veseljem in navdušenjem sodelujejo v trenutno treh njegovih pevskih zborih. S hvaležnostjo spremlja tudi dosežke tistih zborov, tako domačih kot tujih, ki se navdušujejo nad njegovimi partiturami. »Vsa področja mojega glasbenega udejstvovanja so enakovredno zastopana v mojem srcu, le tako lahko celovito oblikujejo mojo umetniško osebnost. Eno služi drugemu, in tako se vedno znova sklene ta krog, ki ga nenazadnje brez poslušalcev ne bi bilo. Čisto praktično to pomeni, da ko se posvečam enemu področju, ostala čakajo, da pridejo na vrsto. V veliko veselje mi je, da ta krog ni namenjen samo poslušalcem, temveč tudi mladim nadobudnim ustvarjalcem, ki jih brez moje spodbude morda ne bi bilo, vsaj ne na zborovskem področju. Zato je moj moto vedno in povsod prelepi verz Franceta Balantiča: '… poln sem medu, kakor žametna drobna čebela, rumene so roke od prahu, nazaj ga bom stresel med rože'.«

Ambrož Čopi – skladatelj

Kot pravi, je svoje prve klavirske skladbice začel ustvarjati že v osnovnošolskih letih, in nekatere od teh se občasno znajdejo v programih šolskih produkcij. Igranja na klavir sta ga učila Tatjana Cimprič ter skladatelj in pedagog Pavle Kalan, ki je nadobudnemu pianistu razjasnil tudi marsikatero teoretično zadrego. Kot pravi Čopi, je bil prava zakladnica znanja in dobrih zamisli. V srednji šoli ga je k ustvarjanju spodbujala profesorica klavirja Nada Jurjevec, pri kateri so učenci na nastopih poleg rednega programa izvajali tudi svoja dela. 

V tretjem letniku srednje šole se je navduševal nad Gershwinom in jazzom in resno razmišljal o nadaljevanju šolanja v tej smeri, vendar takrat za to ni bilo ustreznega programa v Sloveniji. Tako se je vpisal na ljubljansko Akademijo za glasbo, odločen, da postane skladatelj inštrumentalne glasbe. Srečanje s skladateljem Danetom Škerlom je na nadobudnega študenta naredilo velik vtis. Očarali so ga njegova izredna širina in znanje, odprtost in neposrednost. Veliko je zahajal k njemu v Trento, se od njega učil in poglabljal znanje. »Takrat je bila moja glasba polna bolečine in trpljenja,« se z nekaj samoironije spominja Čopi, »polna zmanjšanih akordov, ki sem jih razvezoval na samosvoj način, intuitivno. Še v svojem diplomskem delu se jim nisem mogel odreči. Ko padeš v svet te zvočnosti, te posrka, ne moreš ven.«

Študijski program od mladih skladateljev zahteva ne le inštrumentalna, temveč tudi vokalna dela, in tako so nastale Čopijeve prve tri vokalne kompozicije, ki pa so pristale v predalu, češ, vokalne glasbe pa že ne bom pisal. Prihod dirigenta Stojana Kureta v vrste Akademskega zbora Tone Tomšič v Ljubljani je mlademu Čopiju postavil svet na glavo. Vokalna glasba ga je namreč prevzela do te mere, da je postal Kuretov asistent pri zboru, odprla so se mu nova obzorja. APZ Tone Tomšič je izvedel njegovo prvo vokalno delo, Ne najdem domov, na stihe Franceta Balantiča, eno tistih, ki jih je nekaj let prej jezno vrgel v predal. Skladba je za zbor izredno zahtevna. Ko je spremljal priprave na izvedbo tega dela, si je sam pri sebi zastavljal vprašanje, ali je res nujno, da so linije tako zahtevne ali pa je mogoče isti učinek doseči z enostavnejšimi izraznimi sredstvi. To je bila prva lekcija njegovega vokalnega zborovskega ustvarjanja in »druga glasbena akademija«, tista, ki je pustila trajne posledice.

Dokaj pozno je na ljubljanski Akademiji za glasbo opravil še specializacijo pri prof. Urošu Rojku. Takrat je bil Čopi že formiran skladatelj, s precej obsežnim opusom in zavedanjem o pomenu in smiselnosti ustvarjanja, a je še iskal lastni izraz in svojska izrazna sredstva. »Iz srečanj z Rojkom sem odnesel predvsem spoznanje, da ideja sama po sebi ni bistvo ustvarjanja, pomembno je, kako to idejo razviješ« – ta misel iz tistega obdobja se mu je najbolj vtisnila v spomin. Kot pianist je v času študija rad izvajal dela sodobnih avtorjev, Ramovša, Hindemitha, Šostakoviča …, kot skladatelj je poskušal vstopiti v svet Pendereckega in njegovih sodobnikov, a je kmalu spoznal, da to ni njegova zvočnost, da mu ta gostota zvoka ni blizu, da mu veliko bolj kot ta odgovarja lirizem, mehkoba in izpovednost. »Danes je moja zvočnost prepoznana tako pri nas v Sloveniji kot v tujini. Kljub občasnim odklonom izven okvira ostajam samosvoj. Škerla še vedno globoko cenim kot skladatelja in profesorja, ker me je vodil tako, da sem samosvoj lahko tudi ostal, Rojko pa me je spodbujal, da pogledam preko svojih meja in raziskujem, do kod še lahko razširim svoj zvočni svet.«

Ena ključnih osebnosti na glasbeni poti Ambroža Čopija je dirigent Stojan Kuret, ki ga je prepričal s svojim odnosom in predanostjo glasbi. Je temeljit in zavzet iskalec biserov minulih stoletij, z neverjetno sposobnostjo odkrivanja talentov, z globokim prepričanjem, da je treba spodbujati mlade k ustvarjanju in jih voditi na tej poti. »Med temi izbranci sem bil tudi sam, za kar sem mu globoko hvaležen. Ponudil mi je možnost izvedbe slehernega novega dela, tako da sem v pičlih treh letih sodelovanja z njim in Akademskim zborom Tone Tomšič že leta 1996 izdal svoj prvi avtorski CD.« Stojan Kuret in Ambrož Čopi sta svojevrsten tandem, prijatelja, močni glasbeni osebnosti, v izmenjavi mnenj in sodb pa vselej pripravljena v pravem trenutku popustiti ali vztrajati v dobro glasbe. Drug od drugega se še vedno učita in oplajata. Prav Kuret je Čopiju predstavil Kogoja in Merkuja ter nekatere druge mejnike slovenske zborovske tvornosti, Čopi pa Kuretu odkriva svoje glasbene svetove, ki ne presahnejo. Že dolgo sta v enakovredni poziciji, njuni pogovori so sočni, včasih glasni, a vselej konstruktivni.   

Vokal je v devetdesetih letih torej iz opusa Ambroža Čopija dodobra izrinil inštrumental. Kot pravi, preprosto ne čuti več potrebe, da bi se izrazil v inštrumentalni glasbi. Ta ostaja v njegovih delih le kot občasna sogovornica vokalnega parta, vendar nikoli zgolj kot spremljava. 

In zakaj najraje piše za visoko kakovostne amaterske zasedbe? Ključnega pomena je odnos amaterskega pevca do nove slovenske glasbe, ki je neprimerljiv s profesionalnimi glasbeniki. »Pevci-amaterji so vselej navdušeni nad novimi deli, veselijo se izzivov, novih zvočnih svetov, novih zvočnih barv, še zlasti ko gre za nova slovenska dela. Med profesionalnimi glasbeniki tega zanosa ni. Novih slovenskih del se lotevajo nekako neprizadeto, če že ne z odporom ali vsaj nejevoljo.« To je večkrat doživel in to mu zbuja nelagodje in odpor: »Nisem še zaznal, da bi kak zbor moje delo sprejel na ta način. Skladba Popotnica, denimo, je ena mojih najtežjih skladb, kar sem jih napisal za APZ Tone Tomšič, veliko vztrajnosti je bilo potrebne in požrtvovalnosti na poti do cilja, a je uspela, morda prav po zaslugi tega amaterskega navdušenja nad izzivom.« 

Njegovi otroški in mladinski zbori običajno vključujejo klavirski part kot ritmično osnovo, ostale inštrumente, komorne zasedbe ali orkester pa vključi avtor, kadar to željo izrazi naročnik. Tako je, recimo, nastala Missa pro pace, ki jo je Vokalna akademija Ljubljana v sodelovanju z vokalnimi solisti in komornim orkestrom pod vodstvom Stojana Kureta leta 2014 izvedla poleg del Kurta Weilla in Bohuslava Martinůja ob stoletnici začetka prve svetovne vojne na gradu Kromberk.

Največ Čopijevih del je namenjenih mešanemu zboru, saj je to »zasedba z največjim obsegom in največjimi izraznimi možnostmi«, poleg tega pa zasedba, ki številčno v slovenskem prostoru nima primere, tudi v tujini ne. Tudi skladb za ženski zbor je v njegovem opusu veliko, saj imamo Slovenci po srečnem naključju kar precej kakovostnih ženskih oziroma dekliških zborov. Za to zasedbo je, denimo, napisal številne priredbe slovenskih ljudskih pesmi. Sakralno glasbo Čopi ustvarja večinoma za mešane zbore, v zadnjem času pa so nastale kar tri maše (40 minut glasbe) za ženski zbor. Moških zborov je v Čopijevem opusu dokaj malo, zadnja so nastala za Vokalno akademijo Ljubljana in Stojana Kureta. Prvi moški zbor Totus tuus, ki je eno njegovih najpogosteje izvajanih del, tudi v tujini, je nastal po naročilu Komornega zbora Celje, ki ga je izvedel leta 1995 na mariborski Naši pesmi. Naslednje leto je nastal Sub tuum praesidium. Oba je zbor izvedel ob obisku papeža Janeza Pavla II. in srečanju kulturnikov v Mariboru. »Obe sta relativno preprosti skladbi v primerjavi z ostalimi deli, ki sem jih napisal v tem obdobju, ker sem se zavedal, da bi moj slog pevcem lahko povzročil težave. Ohranil pa sem ritmično in harmonsko pestrost. Tik pred koncem delovanja Vokalne akademije Ljubljana sem se lotil komponiranja Sedmih O-antifon, ki jih zaradi razhoda pevcev nisem dokončal, morda pa jih bom zdaj, ko je Vokalna akademija Ljubljana spet tu.«

Vsa dela, ki nastanejo izpod peresa Ambroža Čopija, praviloma še topla izidejo pri založbi Astrum in so takoj dostopna vsem slovenskim in tujim zborom. Včasih so si nove partiture pred študijem dirigenti preigravali na klavirju, Astrum pa zdaj ponudi poleg partiture tudi posnetek, tako da do zadreg o ustreznosti in točnosti izvedbe ne more več priti. »Založba Astrum se od velikih tujih založb razlikuje po tem, da izda vsa zborovska dela, ki so potrjeno kakovostna, ne glede na to, koliko zanimanja bodo zbudila. Izhodišče Vita Primožiča je torej promocija slovenske glasbe. To cenim in zato svoja dela objavljam predvsem tam.«

V dobrih treh ustvarjalnih desetletjih Ambroža Čopija so izšli štirje avtorski CD-ji, dva pa sta pravkar v pripravi. Prvi, Lirični akvareli, je izšel v povezavi z nagrado mladi glasbenik leta 1995. Na njem najdemo dela za mladinski in ženski zbor, dela za moški zbor in mašo za mešano zasedbo, vse v izvedbi APZ Tone Tomšič s Stojanom Kuretom, in to v vseh treh formacijah, ženski, moški in mešani. So ptičice še snivale je zbirka devetindvajsetih priredb ljudskih pesmi različnih slovenskih pokrajin – od Rezije na zahodu do Prekmurja na vzhodu, Istre na jugu in Gorenjske na severu. Zbirka je nastala v sodelovanju z Zvezo pevskih zborov Primorske, posnel pa jih je leta 2007 Ženski zbor Čarnice s Stojanom Kuretom. Tretji CD je oblikoval Komorni zbor Ave, ki ga je projektno vodil sam avtor in ga opremil s pomenljivim naslovom Preparate corda vestra (Pripravite svoja srca); nastal je leta 2013 ob skladateljevi štiridesetletnici. Njegova vsebina je izključno sakralna, izbor del pa je zajel dvajsetletno obdobje Čopijevega skladateljevanja, ki je bilo stilno raznoliko in pestro, za pevske zbore pa vse prej kot lahek zalogaj. Leta 2014 je nastal Čopijev četrti avtorski CD, ki nosi naslov Sanjam in ga je oblikovala dirigentka Martina Batič s profesionalnim Slovenskim komornim zborom, predhodnikom zbora Slovenske filharmonije. Izbor del med drugim obsega zbirko Angeli na stihe Toneta Pavčka, ki je nastala prav tistega leta. Gre za cikel šestih skladb, ki ga sestavljajo Moj prvi angel, Angel za bolne, Angel za mame, Angel z mečem, Angel ljubezni in Smešni angel. »Najatraktivnejši med njimi je morda Angel za bolne, ki ga je navdahnil film Zdravnik s srcem, v katerem Robin Williams v vlogi zdravnika pokaže, kako blagodejen je lahko humor, včasih bolj kot sama zdravila. Ko sem s svojim zborom izvajal to skladbo, so si pevci nadeli rdeče noske in s tem simbolno pokazali pomen sporočila. Pesem se začne kot klasična zborovska skladba, ki se v nekem trenutku prelevi v razgibani swing, kjer uporabim tudi za zborovsko glasbo neobičajen način vokalnega izražanja – beatbox.«

Pred nekaj dnevi je izšel že peti CD, in sicer z naslovom I Believe (Musica sacra II – Ad aequales). Oblikovalo ga bo več skupin: Dekliški zbor Glasbene šole Koper in Maja Cilenšek s petimi a cappella skladbami in avtorjevo prvo mašo Missa brevis, ki je po naročilu koprske Glasbene šole nastala leta 2008 in si kmalu utrla pot tudi v tujino. Druga je Dekliška vokalna zasedba Vikra s Petro Grassi, ki prinaša Magnificat in I believe, ki je posvetna skladba, a nekako sakralno usmerjena. Omenjene bo dopolnil Stojan Kuret s starejšim posnetkom moške zasedbe Vokalne akademije Ljubljana s ciklom De Maria virgine a cappella ter Misso pro pace v varianti za sopran in tenor solo, moški zbor in harmoniko. Posnetek je nastal pred štirimi leti, ko je bil zbor gost uglednega zborovskega tekmovanja v Tolosi v Baskiji. Na harmoniki se je izkazala odlična mlada glasbenica Teja Udovič Kovačič (letošnja prvonagrajenka državnega tekmovanja TEMSIG), pevska solista pa sta bila Martina Burger in Tine Bec.

Velika večina Čopijevih skladb nastane po naročilu oziroma, kot pravi sam, na prošnjo tega ali onega prijatelja, in teh del je seveda veliko, na kar je ponosen. Nekateri pri tem izrazijo svoje želje ali predloge, ki jih upošteva, če je le mogoče; v primeru izbire poezije to običajno ni mogoče. Leta 2009 je na pobudo dirigentke Helene Fojkar Zupančič nastala skladba Otrok s sončnico na besedilo Srečka Kosovela. Dekliški zbor sv. Stanislava je takrat zmagal na uglednem mednarodnem Euroradijskem tekmovanju Let the People sing v Oslu na Norveškem, na nagradnem koncertu po zmagi pa se je želel predstaviti z zanimivo slovensko noviteto, polno tematskih kontrastov in vzdušij ter zvočnega barvanja. Tako se je rodil Otrok s sončnico, zelo zahtevna, učinkovita in uspešna mojstrovina in eden redkih Čopijevih stilnih odmikov od njegove kar jasno začrtane smeri. »To je moj hommage dragemu prijatelju Lojzetu Lebiču. Njegova glasba me je vselej zelo navduševala, v tistem času pa sem se v mnogočem pri njem tudi zgledoval.« 

Za Stojana Kureta in njegove zbore je Čopi napisal največ del, tako za mešano zborovsko Zasedbo (APZ Tone Tomšič), za moško (Vokalna akademija Ljubljana) in za žensko (Čarnice). Tri duhovna hora (Bogorodice djevo, Gospodi Iisuse in Otče naš) so nastali ob priliki Kuretovega gostovanja v Latviji, ko je nastopil z Latvijskim državnim zborom, predstavljajo pa hommage Alfredu Šnitkeju, ki ima prav tako v svojem opusu Tri duhovna hora; Čopi si je pri njem izposodil besedilo za svoj cikel. Dve leti pozneje je nastal cikel Two sacred hymns. Prvo, Sing joyfully to God, je posvetil Heleni Fojkar Zupančič in Mešanemu pevskemu zboru sv. Nikolaja iz Litije; na irskem tekmovanju v Derryju so si pevci z njo prislužili prvo nagrado. Zgrajena je po motivu iz istoimenske skladbe Williama Byrda, druga, Cantate Domino … omnes gentes, pa je hommage Claudiu Monteverdiju.

»Za konec leta pripravljam še CD s tremi mašami. Te so nastale po mojem nekajletnem skladateljskem premoru, ko sem se več kot s svojimi ubadal s tujimi skladbami. Leto 2022 predstavlja moj 'come back' na ustvarjalnem področju. Mass of Hope je naročil zbor Taipei Ladies Singers in je bila oktobra 2022 v Taipeju krstno izvedena, Mass of Joy je naročil in februarja 2023 izvedel Dekliški zbor Aglaja iz Radelj ob Dravi, ki ga vodi Kerstin Pori, Mass of Love pa pripravlja Dekliški pevski zbor Glasbene šole Koper, ki bo delo pod vodstvom Maje Cilenšek izvedel na mojem avtorskem večeru 25. marca letos.« 

Ta in mnoga druga dela so nastala po naročilu ali na prošnjo nekaterih zborov oziroma zborovodij. »Ko pišem za točno določeno zasedbo, je pomembno, da jo poznam, da poznam njene sposobnosti in specifike, potem se znotraj teh okvirov lahko sproščeno gibljem.«
Kako pa nastaja delo po lastnem vzgibu? »Če lastnega vzgiba ni, potem ti tudi naročilo ne pomaga, to ne more spodbuditi invencije, ta prihaja iz drugih sfer. Trenutno ustvarjam za Garyja Gradna, priznanega ameriškega dirigenta, ki vodi vrhunski zbor Katedrale sv. Jakoba v Stockholmu. Na njegovo željo naj bi napisal tri 'resna' sakralna dela za ta zbor, a sem kaj kmalu spoznal, da je moje trenutno razpoloženje naravnano radostno, veselo, igrivo, zato sem se odločil, da mu raje ponudim razigrani gospel Sing unto God, bless his name, ostali dve pa dobi pozneje, ko bo pravi čas zanju. Lani sem napisal Arise my love, my beautiful one (Visoka pesem) ob 60. letnici priznanega japonskega zborovskega dirigenta in skladatelja Kodža Macušite. Skladba je bila izdana na zgoščenki pri založbi ICOT. Lani je vokalna zasedba The ROS Singers iz Singapurja pod vodstvom dirigenta Toh Ben Šenga naročila in izvedla skladbo See the birds of the sky. Eno svojih tehtnejših del, He wishes fort he cloths of Heaven (W. B. Yeats) za zbor in steklene sklede, sem napisal za Američana Bradyja Allreda, ki jo je izvedel na Simpoziju za zborovsko glasbo v Barceloni. V Sloveniji večkrat izvajana Ave Marija je nastala za Matthewa Berryja in zbor Commotio iz Velike Britanije. Veliko skladb je nastalo tudi za ženske sestave, kot je I belive, ki sem jo napisal za prijatelja Javierja Busta in njegov ženski zbor, za Tove Ramlo – Ysted in norveški zbor Cantus skladbo Lauda Sion, za Melody Tang in zbor Good hope school choir iz Hong Konga skladbo Tota pulchra est, za izvedbo na ACDA v Ameriki sem pripravil različico Angela za bolne za ženski zbor za Kathleen Rodde in zbor Cantamus ter za zbor Bodra pesen in festival v Šumnu (Bolgarija) obsežno vokalno-inštrumentalno kantato Od sanj modro nebo v bolgarskem jeziku in Until we meet again, ki je kasneje dobila mešano različico za Američana Andrewa Crana in BYU Singers. Za festival Černomorski zvoki v Balčiku je nastala najbolj izvajana Alleluia, Laudate Domino, omnes gentes, ki jo je kasneje v ženski različici izvedel Američan Phillip Swan z zborom Cantala. Ob petdesetletnici Tajpejskega filharmoničnega zbora je nastalo novo delo Make a joyful noise unto the Lord, ki jo bo zbor izvedel pod vodstvom YC Johnnyja Kuja na Svetovnem zborovskem simpoziju v Istanbulu; itd. Načrtov je še veliko, žal pa se bodo morali prilagoditi mojim ostalim dejavnostim, nekatere od njih imajo včasih prednost.«

Ambrož Čopi – dirigent in promotor slovenske zborovske ustvarjalnosti

Pri devetnajstih letih je v domačem kraju ustanovil ženski zbor Boka (po slapu v dolini Soče), ki se je v pičlih petih letih pod imenom Ženski pevski zbor Iskra Bovec povzpel med najboljše na Naši pesmi, leto pozneje pa je na mednarodnem tekmovanju Gallus v Mariboru prejel 94 točk. Takrat je bil Čopi študent Akademije za glasbo in asistent dirigenta pri APZ Tone Tomšič, konce tedna pa je preživljal v Bovcu, se posvečal vodenju zbora in poučevanju. V desetih letih je zbor izvedel nekatera zanimiva in tehtna dela sodobnih avtorjev Uroša Rojka, Pavleta Merkuja, Marijana Gabrijelčiča ter novitete Alda Kumarja, Sama Vremšaka, Pavleta Kalana, Urške Pompe in drugih. »Organizirali smo tudi seminar za zborovodje, ki je bil izredno dobro obiskan. Dirigent Andraž  Hauptman nas je navdušil s svojim bogatim znanjem o vokalni glasbi. Zbor sem vodil deset let, na to obdobje me spominjata kaseta Sončnice in zgoščenka Slovenski skladatelji, ki vključuje že omenjena dela.«

Leta 1996 se je preselil v Ljubljano, še vedno sodeloval z APZ Tone Tomšič, vodil zbor na Fakulteti za arhitekturo ter hkrati poučeval na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje Ljubljana, predhodniku Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Čez dve leti je odšel na Primorsko, se zaposlil na Gimnaziji Koper ter prevzel vodenje dveh zborov, Komornega zbora Nova Gorica in Mešanega zbora Obala iz Kopra, ki se jima je kmalu pridružil še Mešani mladinski zbor Gimnazije Koper. To je bilo zelo intenzivno obdobje, ko je Čopi komponiranju lahko namenil le nočne ure. Leta 1999 je s koprskim zborom nastopil na Naši pesmi v Mariboru, z goriškim pa leta 2001. Z obema je osvojil zlato priznanje. Leta 2003 je šel na tekmovanje z obema po zlato. »Obala je osvojila 0,7 točke več od Nove Gorice, oba sta prejela tudi posebni priznanji in oba sta nastopila na zaključnem koncertu.« Oba, še zlasti pa Obala, sta pozneje zabeležila vrsto lepih tekmovalnih uspehov doma in v tujini ter izdala več zgoščenk.

Leta 2004 je Komorni zbor Nova Gorica zaključil z delom, v Kopru pa se je pod okriljem Univerze na Primorskem na Čopijevo pobudo rodil Akademski pevski zbor, najprej kot dekliški, h kateremu pa so že naslednjo sezono pristopili še fantje. Danes je to vrhunska zborovska zasedba, ki se lahko pohvali z lepo bero koncertnih dosežkov, tekmovalnih uspehov, zgoščenk in z organizacijo zanimivih koncertov in zdaj že uveljavljenega zborovskega festivala. Čopi je pred dvema letoma oblikoval še projektni komorni orkester Camerata academica Koper, ki ga sestavljajo sedanji in nekdanji dijaki koprske Umetniške gimnazije. Ta pod vodstvom Slavena Kulenovića občasno dopolnjuje in bogati koncertno ponudbo Akademskega zbora Univerze na Primorskem. Danes  poleg APZ UP Čopi že trinajsto leto vodi dva pevska zbora, ki delujeta pod okriljem Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Prvotno je bil to en zbor, ki pa ga je Čopi zaradi njegove velikosti razdelil v Zbor KGBL, ki je del učnega procesa na šoli, in Komorni zbor KGBL, ki ga sestavljajo pevci, željni večjih izzivov. S slednjim se je predstavil na vseh koncih sveta, najprej v Zagorju in Mariboru, potem na Poljskem, Češkem, v Estoniji, Rusiji, Španiji, na Irskem, v Švici, Grčiji, na Tajvanu in Kitajskem. Največkrat je s tekmovanj odnesel prve nagrade ter si tako ustvaril poseben ugled ne le kot izvrsten dirigent, temveč tudi kot promotor sodobne slovenske zborovske ustvarjalnosti. Prav to šteje Čopi za eno svojih temeljnih poslanstev: spodbujati nastanek novih del pri najmlajši slovenski skladateljski generaciji in predstavljati sodobno slovensko zborovsko ustvarjalnost strokovni javnosti v svetu – kot dirigent (s svojimi zbori ali kot gost dirigent) in kot predavatelj. V teh vlogah so ga spoznali že v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem, v Izraelu, na Norveškem, v Španiji, Rusiji, Grčiji, na Tajvanu, Kitajskem idr. »Še vedno sledim prepričanju, da je treba izvajati novo slovensko glasbo in mlade spodbujati, da pišejo. Zdaj sem ponosen, ker svet spoznava in sprejema mlado generacijo slovenskih skladateljev. Spodbujal sem jih že v APZ UP, zdaj to počnem predvsem v Komornem zboru KGBL. Večina teh skladateljev v mojem zboru še vedno sodeluje in se oblikuje, vsako leto pa iz sence izbezamo kak nov skriti talent.«

Čopijevi programi zborov so vselej zahtevni, zanimivi, nenazadnje pa tudi sodobni in izvirni. Med njimi je koncertni sakralni program del mladih slovenskih avtorjev. »S koncertno sakralno glasbo smo odprli nova poglavja v slovenski zborovski tvornosti. V mladi samostojni Sloveniji sva dotlej tovrstna dela povečini ustvarjala samo Damijan Močnik in jaz. Na mojo spodbudo so se tega lotili Andrej Makor, Patrick Quaggiato, Tine Bec, Matej Kastelic in še mlajši od teh. Tako smo dobili veliko kakovostne koncertne sakralne glasbe, ki jo pojejo po vsem svetu. Podobno se je zgodilo na področju slovenske pravoslavne glasbe, razen dveh del Vasilija Mirka in Ivana Grbca takih skladb v Sloveniji skoraj ni bilo. Prav zdaj pripravljamo CD na to tematiko, na katerem bodo poleg del mladih avtorjev tudi skladbe Damijana Močnika, Črta Sojarja Voglarja in Tadeje Vulc, ki so nastale na mojo pobudo.«

Ambrož Čopi s svojimi zbori tekmuje vse manj, bolj kot tekmovanja ga zdaj privlačijo turneje in gostovanja, saj tam za razliko od tekmovanj lahko izvaja programe po lastnem navdihu, in to celovečerne. »V Tajpeju, recimo, smo s Komornim zborom KGBL tik pred pandemijo izvedli šest koncertov in zbudili zanimanje tajpejskih ljubiteljev in poznavalcev glasbe za našo literaturo. Kasneje sem nastopil tudi kot gostujoči dirigent s komornim zborom Tajpejske filharmonije. Njihovi zbori zdaj izvajajo naša dela celo na prestižnih tekmovanjih, kot član strokovnih žirij sem jih slišal kar nekaj. Letos smo ponovno dobili vabilo na Tajvan.« Lani je Komorni zbor KGBL nastopili na prestižnem festivalu MITO v Torinu v Italiji in v francoskem Toursu, kjer jih je slišal direktor Festivala laureatov iz francoske Provanse, kamor potujejo julija letos. Tudi tu bodo izvajali slovenski program, potem pa se bodo kot gostujoči zbor s celovečernim koncertom predstavili na mojstrskem tečaju za dirigente še na prestižnem tekmovanju Guido d'Arezzo v italijanskem Arezzu.

Ambrož Čopi kot cenjen skladatelj in dirigent že vrsto let sodeluje v strokovnih žirijah najprestižnejših mednarodnih zborovskih tekmovanj. Vabijo ga v Gdansk na Poljskem, v grško Prevezo, latvijsko Jurmalo, hrvaški Split, bolgarski Balčik in Šumen, v Derry na Irskem, v Kerkrade na Nizozemskem pa v Rim in Singapur. Že večkrat je bil član žirije na tekmovanjih za evropski Grand Prix (v Mariboru, Varni, Toursu, letos potuje v Arezzo), dvakrat pa je o zmagovalcu odločal tudi na tekmovanjih za svetovni Grand Prix, in sicer v Krakovu in Tajpeju. 

Ambrož Čopi – organizator koncertnega dogajanja in mednarodnega festivala

Njegove organizacijske sposobnosti so se pokazale že v rani mladosti v Bovcu, v Kopru pa je v letih, ko je vodil Mešani pevski zbor Obala, zastavil Mednarodni zborovski festival z vrsto koncertov, izobraževalnih seminarjev in mojstrskih tečajev, ki ga v okrnjeni obliki, bienalno, še vedno organizira MePZ Obala Koper. Bil je ustanovitelj Bienala sodobne glasbe v Kopru; tudi ta še živi, ga pa zdaj vodi klavirska pedagoginja Tatjana Jercog. Leta 2009 se je v organizaciji Ambroža Čopija in APZ UP pojavil nov koncertni cikel, Simfonic voices, ki v Koper vsako leto pripelje od deset do osemnajst vrhunskih pevskih zasedb iz Slovenije in tujine, da se predstavijo v akustični dvorani Sv. Frančiška v Kopru ali v koprski stolnici. Tako so doslej poleg domačih gostili zbore z Japonske, iz Amerike, Kanade, Velike Britanije, Nemčije, Avstrije, Italije, Filipinov … Ta cikel je danes na žalost edina kontinuirana koncertna ponudba v tem obalnem mestu. »Simfonic voices smo cikel poimenovali zato, ker se nismo želeli omejiti na zborovske zasedbe, temveč smo dopuščali tudi možnost sodelovanja vokalno-inštrumentalnih ali celo inštrumentalnih zasedb. V okviru Simfonic voices je nastal cikel Sancti Nazarii, ki se v času sv. Nazarija odvija v koprski stolnici in vključuje nove koprske orgle in niz komornih koncertov v Pokrajinskem muzeju. Organizacija koncertov temelji na prostovoljnem delu, vstopnine ni.«

Med posebno opaznimi projekti, ki žarčijo v celoten slovenski prostor oziroma še dlje, v tujino, sta dva tekmovalna. Zamisel za Regijsko tekmovanje pevskih zborov Primorske se je Čopiju porodila leta 2009. Po primorskem zgledu je JSKD naslednje leto organiziral tekmovanja še v ostalih slovenskih regijah, in tako imamo danes v Sloveniji šest regijskih tekmovanj, ki potekajo vsako drugo leto, in sicer alternativno z Našo pesmijo, ter ponujajo priložnost tistim zborom, ki iz različnih razlogov ne morejo ali ne želijo na zahtevno državno tekmovanje. Tako se pomerijo na nekoliko nižji ravni, a še vedno dovolj visoki, da zborom ponudi izzive in možnost napredovanja. Drugi in najzahtevnejši med projekti, ki se odvijajo v organizaciji APZ UP po zamisli Ambroža Čopija in pri katerem tvorno sodelujejo različne glasbene institucije (Glasbena šola, Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ljubljanska Akademija za glasbo in Slovenska filharmonija), je Mednarodni mladinski zborovski festival Aegis carminis (ščit pesmi), ki poteka bienalno v Kopru in združuje tekmovanje zborovskih dirigentov, tekmovanje mladinskih, dekliških zborov in mešanih zborov do tridesetega leta starosti, tekmovanje solopevcev in tekmovanje skladateljev. »Vedno je bila moja želja v Kopru postaviti nekaj, česar še nisem srečal ne doma ne v tujini, in to so tekmovanja izključno mladih glasbenikov, ki izvajajo slovensko zborovsko literaturo 20. in 21. stoletja.« 

Letošnja bo tretja izvedba tega festivala, potekala bo 23. in 24. marca v Kopru, 25. marca pa ga bo sklenil avtorski večer Ambroža Čopija ob njegovi petdesetletnici. Tekmovanja se bodo udeležili dirigenti iz Tajvana, Ukrajine, Južne Koreje, Latvije, Poljske, Italije in Slovenije. Zbori bodo tekmovali »on line«. Letošnji razpis za nova dela ponuja namig, naj skladatelji ustvarijo dela, ki bodo dosegljiva ne le vrhunskim zasedbam, temveč tudi tistim, ki si želijo novosti, a ne posegajo po najvišjih izvedbenih standardih. Z enostavnejšimi sredstvi naj bi prijavljeni skladatelji ustvarili sveže, prepričljive in hkrati kakovostne zborovske skladbe na posvetno, vendar ne ljudsko vsebino, ki govori o upanju, veselju, ljubezni ali miru. 

Pedagog z dušo in srcem

Čopi poučuje glasbo že več kot tri desetletja. Že ko je sam obiskoval glasbeno šolo Tolmin in se iz Bovca z avtobusom vozil k uram klavirja, je vedel, da bo nekoč učitelj. Zato ni čudno, da je prav on leta 1989, takrat dijak srednje glasbene šole v Ljubljani, v Bovcu ustanovil podružnični oddelek Glasbene šole Tolmin. Ob koncih tedna se je vračal domov in poučeval klavir in teorijo. Kmalu je k sodelovanju povabil še nekatere prijatelje glasbenike, da so bovški podružnični šoli dodali oddelke za kitaro, violino, rog, trobento, pozavno, solopetje in celo orgle, kar je pomenilo, da je bilo treba poiskati sredstva za nakup tega glasbila. To so bili torej Čopijevi prvi koraki k pedagoškemu poklicu, ki se je pozneje razmahnil na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet, predvsem pa na koprski Umetniški gimnaziji ter zdaj na ljubljanski glasbeni akademiji. Poleg teoretskih predmetov, ki so bili del učnega programa, je svojim dijakom, zlasti najbolj nadarjenim in zagnanim, ponudil tudi osnove kompozicije. Tako je v Ljubljani v sodelovanju s skladateljem Dušanom Bavdkom organiziral kompozicijski krožek, iz katerega je izšla Nana Forte, ki je pozneje doštudirala kompozicijo na ljubljanski Akademiji za glasbo, zatem pa še na univerzah v Dresdnu in Berlinu in je danes ena najbolj prepoznavnih skladateljic vokalne oziroma vokalno-inštrumentalne glasbe v Sloveniji, cenjena tudi v tujini, kjer njena dela izvajajo vrhunske zasedbe, kot je BBC Singers. Med Čopijevimi učenci je bila tudi Mojca Prus, ki jo poznamo predvsem po priredbi prekmurske ljudske Šürka je tisa. (Pozneje se je posvetila pravu.) Na Goriškem je imel Čopi nekaj nadarjenih dijakov, ki so se poizkušali v komponiranju, med njimi danes uveljavljenega pianista Danijela Breclja, ki je ustvarjal predvsem za svoj inštrument. V Novogoriškem komornem zboru je spoznal študenta tolkal Patricka Quaggiata, ki je pozneje na Čopijevo pobudo končal še študij kompozicije na tržaškem Konservatoriju Giuseppe Tartini. Danes ustvarja različne skladbe, njegov opus obsega že kakih 600 del.

Ko se je Čopi ustalil v Kopru, je tudi tam na Glasbeni šoli vodil  kompozicijski krožek, ki so ga obiskovali mladi pevci gimnazijskega in mešanega zbora Obala iz Kopra. Iz tega nabora je izšel Matej Bonin, ki se je po študiju pri prof. Urošu Rojku izpopolnjeval v Gradcu in je danes uspešen ustvarjalec večjih vokalno-inštrumentalnih projektov in poučuje na ljubljanski glasbeni akademiji. Med vidnejšimi dijaki, ki so sledili Čopijevemu zgledu, smernicam in napotkom ter se razvili v odlične mlade ustvarjalce vokalne glasbe, je tudi Andrej Makor. Njegova zborovska dela so si z domačih že krepko utrla pot na tuje koncertne odre.

Na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana Čopi ne poučuje teoretskih predmetov, tudi kompozicijskega krožka tam ni oblikoval, ker »za to pač ni bilo ne priložnosti ne možnosti«. Kot dirigent vrhunskega Komornega zbora KGBL je sčasoma med pevci prepoznal nekatere mlade inteligentne ljudi, ki so kazali zanimanje za ustvarjanje. »Njih ne morem spodbujati konkretno z učenjem kompozicije, nanje vplivam v smislu: 'napiši, bomo izvedli, prediskutirali, izboljšali' in s pomočjo kakovostne vokalne literature, ki jo izvajamo v zboru.« V svoji prvi generaciji je najprej opazil Tineta Beca, odličnega pianista in skladatelja, študenta prof. Janija Goloba na ljubljanski glasbeni akademiji, ki se je kompozicijsko sprva posvečal svojemu glasbilu, pozneje pa je na Čopijevo pobudo izpod njegovega peresa nastajalo čedalje več vokalnih del. Danes se zborom posveča kot skladatelj, dirigent in pedagog. Leto mlajši od Beca je Matej Kastelic, ki je za Komorni zbor KGBL ustvaril nekatera vrhunska dela ter z njimi na zborovskih turnejah zbudil zanimanje tujih dirigentov. »V zboru imam tudi zdajle nekaj pevcev, ki veliko obetajo, to je recimo Klara Mlakar, njeni sadovi se že jasno izrisujejo, to je Jan Triler in tudi nekateri mlajši od teh, ki že kažejo, da jim idej ne manjka, manjka le še nekaj vaje. Kar me najbolj veseli, je, da ti mladi glasbeniki med seboj niso konkurenca, ampak lepo sodelujejo, se podpirajo, izmenjujejo zamisli in svoja dela prepojejo, da dobijo vtis, kaj je dobro in kaj ne. Če naštejem samo nekaj imen: Martin Vasle, Žiga Čopi, Blaž Pirnat, Lan Podlesnik Lašič in tudi Federica Lo Pinto, ki se nam je pridružila lani in je bila moja dijakinja na koprski gimnaziji, trenutno pa študira kompozicijo pri Urošu Rojku.«

Pedagoško Čopi vrsto let deluje tudi na področju dirigiranja. Svoje znanje redno predaja na delavnicah s slovenskimi zbori in zborovodji. Mojstrske tečaje dirigiranja je vodil v Luancu v Španiji, v Melu v Italiji, v Splitu, večkrat v Prevezi (Grčija), letos pa je povabljen v evropsko prestolnico   zborovske glasbe, italijanski Arezzo.

Če sklenemo z besedami samega Čopija: »Vsa področja mojega glasbenega udejstvovanja so enakovredno zastopana v mojem srcu, le tako lahko celovito oblikujejo mojo umetniško osebnost. Eno služi drugemu, in tako se vedno znova sklene ta krog, ki ga nenazadnje brez poslušalcev ne bi bilo. Čisto praktično to pomeni, da ko se posvečam enemu področju, ostala čakajo, da pridejo na vrsto. V veliko veselje mi je, da ta krog ni namenjen samo poslušalcem, temveč tudi mladim nadobudnim ustvarjalcem, ki jih brez moje spodbude morda ne bi bilo, vsaj ne na zborovskem področju. Zato je moj moto vedno in povsod prelepi verz Franceta Balantiča: '… poln sem medu, kakor žametna drobna čebela, rumene so roke od prahu, nazaj ga bom stresel med rože'.«