»Ko se še veter pri tleh zatika ...«

Smo v času spomina na Tomaža Pengova – Pigla, na njegova Odpotovanja, ko je bil svet še linearen, poln (za)gona po spremembah in revoluciji, nabit z upanjem, da bodo časi prinesli nove čase. V etru so bile sanje, poezija in glasba sta z roko v roki gradili katedralo svobode, čas je imel prihodnost. Pengov je stopil na pot (cesto) brez pomislekov, spontano, po svoje, nemara tako kot Matej Krajnc, ki se tudi nič kaj ne ozira na skupno rabo, na interes trga. Glasba pri njem vedno kali od znotraj navzven. Če se včasih pokrije s tistim zunaj, je to prejkone slučaj in sr(e)čno naključje, sicer pa je osebna zadeva, introvertna reč, vez z jazom. Bolj kot poje, Krajnc recitira na baladno poetičen način, nekako vmes med melodijo in govorom, kot bi nas istočasno nagovarjal bard in rapsod v sodobni preobleki. Njegov pristop je iskreno samosvoj: Lainščkovi poeziji nadeva zvočni okvir, poezijo pa poosebi in interpretira samemu sebi.

S Piglom se je rodil generalni modus za podlago sledečim, tudi Mateju Krajncu, ki kantavtorsko špuro ohranja na zavidljivi ravni. Za razliko od Pigla pa na plati Stišja, ki je nedavno izšla pri Akord Records in Kulturnem centru Maribor, ne demonstrira svoje poezije, pač pa se besedilno naslaja s Ferijem Lainščkom. Kar se besede tiče, gre torej za klasiko, Slovencem ljubo poezijo, ki je brez ostanka vedno kredibilna podlaga za zvočno nadgradnjo. Vzeti Lainščka v fokus pomeni ponikniti v intimo, sestopiti med subtilne nitke hrepenenja po Njej na način, ki zagotavlja sprejetost v demosu. Nekdaj je kantavtorstvo risalo skupnost, sedaj skupnost riše kantavtorja, ki se najde v pesnikovem intimnem svetu. 

Vse skladbe, razen znane Mary Ann, ki jo podpisuje Oto Pestner, so Kranjčevo delo. Diskurz o poeziji tako odpade. Feri je samonikel, prepoznaven, očiščen dvoma, tako nam za premišljevanje ostane le še ozvočenje, uglasbitev poezije. Kranjc se besedila loti z občutkom, to je več kot očitno. Išče tone, melodične poti in akordiko, da bi iz poezije potegnil višji pomen, ali še bolje, vzporedni pomen. Pogosto za učinek uporabi eho, morda majhno mimikrijo, da je vokalna konsistentnost bolj pronicljiva. Lahko pa ta dodatek razumemo tudi kot povzdig zvoka v oblačne višave. Največkrat je razlitost zvoka všečna, pravi zapik in kras cele plate pa je akustična izvedba skladbe Mary Ann, kjer je zvok bližje naravnemu. Ker kantavtor izhaja iz rokerske družine, se drži enostavnih harmonij, kjer je triakordnost nekaj takega kot pesniška rima – red in sinhronizirani občutek za cirkular, za cirkus od tonike preko subdominante in dominante nazaj k toniki, z vsemi priročnimi averzijami in odmiki od pravil, ki so opcija iste svobode. Točno tista formula, ki je ljudskemu geniju prišepnila, da je glasba pravzaprav urejeni kaos, skulptura, ki sega do neba, a trdno stoji na tleh. 

Vseh devet pesmi je spisanih na predvidljiv način, kar ni kritika, saj klasike skoraj nima smisla razbijati na prafaktorje, no, tudi to, a je več možnosti za stik poezije in glasbe v formalni strukturi. Obema je treba (do)pustiti avtonomijo. Poezija se mora tako in tako (iz)povedati jasno in artikulirano, kar je pogosto problem. In ker je Krajnc zadevo dobro premislil, je zato tu veliko recitativa, glasba pa v podrejeni vlogi podčrtuje in plemeniti vsebinski fokus besed. Njegov pristop je iskreno samosvoj: Lainščkovi poeziji nadeva zvočni okvir, poezijo pa poosebi in interpretira samemu sebi. 

Kitarski del celotne podobe je zavit v efekt, ki daje kolorit, odmevi so na trenutke pretirani in nimajo kake strašne vloge, pevsko pa, kot rečeno, zmaguje poezija, ki do nas prihaja skozi žametni vokal. Bolj kot poje, Krajnc recitira na baladno poetičen način, nekako vmes med melodijo in govorom, kot bi nas istočasno nagovarjal bard in rapsod v sodobni preobleki. Verjetno se tu skriva poanta plošče: poezija stremi navzgor, glasbeni part pa je podporni del tega vnebovzetja. Vsekakor odlično delo, svetel poklon Feriju Lainščku in njegovi poetični subtilnosti, popolna radost v volčjih časih, ko se »še veter pri tleh zatika, / namesto da bi dvigal krila ...«