#Ostanidoma in pretakaj koncerte!

V marsičem je kriza, ki jo je prinesla bolezen koronavirusa, izrazito razkrivajoča. Tako postaja jasno, da sta vsaj v slovenski družbi nekje povsem na repu zanimanja univerza in kultura. Prva sicer opravlja svojo dejavnost »nemoteno«, a na daljavo, druga pa še vedno životari v popolni temi. Medtem ko se ljudje ponovno drenjajo v velikih nakupovalnih središčih, popivajo na terasah, razvajajo brbončice v picerijah, koncertne, gledališke in filmske dvorane še vedno samevajo. Vprašati se torej kaže, ali je koncertna situacija v resnici epidemiološko bolj rizična kot prerivanje ob policah s sadjem in zelenjavo. Odgovor družbenih vodij je sicer kot na dlani: brez hrane nam živeti ni, kultura pa je vendarle samo …; stavek je mogoče dokončati poljubno. Morda pa ga je treba brati tudi bolj zavezujoče, v smislu maksime, ki jo je ta teden zapisala evropska poslanka Romana Tomc, da bi se namreč morali »tudi kulturniki […] potruditi, da ustvarjajo takšno kulturo, ki jo ljudje sprejemajo«. Iz njenega nadaljnjega pisanja je razvidno, da gre predvsem za glasbo skupine Modrijani in pisanje Jožeta Možine (mislim, da je sicer pozabila še na Noriško kraljestvo). Priznam, da imam sam raje zaprto dvorano kot »estetski« trend, o katerem namiguje poslanka. V takšnem iskanju hitrega stika z občinstvom so naše ustanove (pre)dolgo cincale in ostajale brez vsakršnega glasu, kar je gotovo slabo. Po eni strani odraža takšna slaba odzivnost inertno prepričanje o lastni visoki vrednosti in družbeni relevantnosti (upam, da jim je evroposlanka zdaj jasno razložila, kako je s to stvarjo, saj »tujih sanj, posebej zamorjenih, ne razume veliko ljudi«), po drugi pa tudi slabe infrastrukturne pogoje in finančno izčrpanost domačih ustanov, ki pač ne morejo čez noč iz analogne preklopiti v digitalno fazo. Dovolj zgovorna je primerjava video produkcije predstavitvenega, reklamnega filma Berlinskih filharmonikov, s katerim vabijo na svoj digitalni koncert, in kakovostjo slike, ki jo s svojega v živo streamanega koncerta pošilja Slovenska filharmonija. Razlika ni razlika v znanju, temveč v tehničnih pogojih.

Seveda je takšna odsotnost kulture najprej boleča za same kulturnike, še posebno tiste, ki so samozaposleni. Toda nič boljše ni za tiste tradicionalne ustanove, ki si morajo svoje mesto v sodobni družbi šele izboriti. To prav gotovo velja za operne ustanove in velike institucije klasične glasbe, kot je Slovenska filharmonija. Odmaknjenost od občinstva lahko namreč samo poglobi občutek, da je mogoče živeti tudi brez zvokov simfoničnega orkestra, kot univerza dokazuje, da lahko deluje brez prostorov in stikov s študenti. Prav zato so se zlasti podobne inštitucije v tujini zelo hitro odzvale na novo krizo in poskušale vzpostaviti stik s svojim občinstvom – kakršnega se je v dani situaciji pač dalo, večinoma medmrežnega. Takšni stiki so bili razpeti med naivno banalnim in zanimivim, med tehnično amaterskim in strogo profesionalnim. Tako so se javljali glasbeniki s filmčki, posnetimi z lastnimi telefoni, na katerih so glasbenemu občinstvu predstavljali svoj koronavsakdan, ki je bil, recimo, napolnjen s kuharskimi recepti, drugi so odpirali svoje prastare video arhive, tretji so pripravljali večkanalne posnetke, narejene v domačih izbah in nato elektronsko zlepljene.

V takšnem iskanju hitrega stika z občinstvom so naše ustanove (pre)dolgo cincale in ostajale brez vsakršnega glasu, kar je gotovo slabo. Po eni strani odraža takšna slaba odzivnost inertno prepričanje o lastni visoki vrednosti in družbeni relevantnosti (upam, da jim je evroposlanka zdaj jasno razložila, kako je s to stvarjo, saj »tujih sanj, posebej zamorjenih, ne razume veliko ljudi«), po drugi pa tudi slabe infrastrukturne pogoje in finančno izčrpanost domačih ustanov, ki pač ne morejo čez noč iz analogne preklopiti v digitalno fazo. Dovolj zgovorna je primerjava video produkcije predstavitvenega, reklamnega filma Berlinskih filharmonikov, s katerim vabijo na svoj digitalni koncert, in kakovostjo slike, ki jo s svojega v živo streamanega koncerta pošilja Slovenska filharmonija. Razlika ni razlika v znanju, temveč v tehničnih pogojih.

Prav Slovenska filharmonija se je morda najbolj aktivno odzvala na virusno krizo, in sicer s serijo koncertov #Ostanidoma oziroma Filharmoničnim spletnim abonmajem (med 14. majem in 10. julijem se bo zvrstilo kar 22 koncertov). Gre za kratke koncerte, v katerih v različnih komornih sestavih sodelujejo člani orkestra, ki upoštevajo vse epidemiološke standarde, od telesne razdalje do obveznih mask. Koncerti se prenašajo v živo prek platforme Facebook, kjer se nalagajo tudi v arhiv in si jih je mogoče ogledati kasneje. Koncerti so razmeroma kratki, programsko pa napolnjeni s številnimi precej komunikativnimi komadi ter tudi kakšnim bolj temeljnim delom iz zakladnice komorne literature. V delo je očitno vpeta dobršna mera članov orkestra, ki tako ostajajo aktivni in obenem svoje poslušalce opozarjajo, da glasba ne umira.

Pričujoči zapis je nastal kot nekakšna kritika takšnega internetnega koncerta v živo, in to četrtega koncerta iz serije, poimenovanega po znani Gershwinovi skladbi I’ve got Rhythm, ki je sicer ni bilo na sporedu. Seveda je spremljanje takšnega koncerta precej drugačno od obiska standardnega koncerta, zato velja temu prilagoditi kritiški zapis. Sam si tako nisem ogledal le živega prenosa, temveč sem pobrskal tudi po arhivu in nekako »diagonalno« poslušal še preostale koncerte. Takšno fragmentirano poslušanja je pač internetna realnost, pa čeprav nas Filharmoniki zelo smiselno vabijo, naj si njihov prenos ogledamo na velikem televizijskem ekranu, kot to omogoča programska oprema sodobnih avdiovizualnih naprav. Toda skoraj bi rekel, da je večina poslušalstva gledala koncert prek računalnika ali morda celo tablice/telefona, kjer vzporedna okna kar ne nehajo pritegovati. A z nakazanim se dotikamo preširoke problematike.

Kratek koncert tolkalcev Slovenske filharmonije (22. 5.) je za uvod prinesel znamenito skladbo Glasba dnevne sobe Johna Cagea, Chamade hrvaškega skladatelja Igorja Lešnika, dve priredbi iz Hačaturjanovega baleta Gajane in za konec še Mozaike I člana filharmonične zasedbe, Francija Krevha. Slednji je koncert tudi komentiral, kar se zdi posrečena poteza. Internetni prenos je namreč slab prav pri vzpostavljanju stika, zato je toliko pomembnejše neposredno nagovarjanje poslušalcev, ki lahko obenem opravi tudi pomembno izobraževalno funkcijo. Krevhovi komentarji so bili smiselno kratki, informativne narave, a je treba priznati, da tehnično slabše izpeljani (besedilo bi potrebovalo tudi lektorja). Vse prečitno je bilo, da je komentator bral z lista, zato je umanjkal občutek pristnega stika. Tehnično se je Slovenska filharmonija, ki je bila doslej povsem brez multimedijskih izkušenj, gotovo izredno potrudila, saj je bilo pretakanje v živo realizirano celo z več kamerami. Ob tem je vendarle treba priznati, da je kvaliteta slike dokaj slaba (zrnata, nejasna), toliko bolj osupljiva pa je zvočna kvaliteta. Na pluse in minuse na tem mestu samo opozarjam in jih ne jemljem za sestavni del kritike, zlasti zato ne, ker je odjavna špica pokazala, da so tehniko v svoje roke vzeli kar glasbeniki sami, pri čemer morem najbrž zaključiti, da je bila tudi tehnična oprema njihova lastna.

Kar se tehničnih pripomb tiče, velja omeniti, da sem sam zamudil prve pol minute prenosa, in to zato, ker se je ta začel z nekajsekundno zamudo (predlagam, da se video zveza vzpostavi že pet minut pred napovedano uro). Prenos bi veljalo opremiti tudi z napisi naslovov skladb, stavkov ter z imeni izvajalcev, kar tehnično najbrž ni preveč težko. Takšno nadpisovanje je še toliko pomembnejše zaradi že omenjenega fragmentiranega poslušanja – števec prisotnih poslušalcev/gledalcev dotičnega koncerta nam je lepo ponazoril to dinamiko, saj se je številka stalno spreminjala (internetnega prenosa se je veliko lažje naveličati, ga prekiniti s kakšnim drugim YouTube insertom, odgovarjanjem na pošto, mirno je mogoče srkniti požirek pijače, obiskati toaleto ali nahruliti otroke), svoj vrhunec pa je dosegla ob številki 67 (kar ni slabo; po drugi strani se zdi, da bi takšen kvorum lahko zasedel tudi sedeže v dvorani, pa bi lahko še vedno upoštevali vse nove varnostne standarde).

Poleg komentarjev je bila za začetek smiselna že izbira skladbe Johna Cagea, ki naj bi jo igrali na predmete, ki jih najdemo v dnevni sobi. Ta moment so glasbeniki lahko izkoristili scensko/vizualno, kar pomeni, da so v izvedbo vložili tudi nekaj teatralike, ki je zapolnjevala internetno »akuzmatičnost«. Toda prav slednje – odsotnost poslušalstva, povratne informacije – je morda izvedbi jemalo nekaj ognja, energije. Vendar bi nekaj podobnega lahko trdil tudi o prenosih komornih izvedb iz Berlinske filharmonije, pa čeprav pred glasbeniki stoji dirigent takšnega kova, kot je Kiril Petrenko. Te posebne situacije se bodo glasbeniki, ki ne morejo v živo spremljati odzivov in všečkov na Facebooku, morali še navaditi. Po Cageu je bil spored manj ambiciozen, Lešnikova skladba je tipičen rezultat avtorja, ki dobro razume specifiko tolkal, manj pa grebe po glasbeni strukturi, Hačaturjan je bil zabavno komunikativen in seveda povsem neidiomatski. Zanimivejša se je zdela Krevhova skladba; gre za delo izkušenega glasbenika, ki dobro pozna lastnosti in možnosti svojih glasbil. Mozaiki I črpajo iz zaporedja spremenljivih tolkalnih tekstur, med katerimi srečamo tako značilne ostinatno bobnajoče kot tudi lirično zvočno impresionistične, celotna dramaturgija pa je usmerjena h komunikativnemu, fulminantnemu zaključku. Kratek koncert je minil brez presežkov, a tudi brez nesmislov, tako da je brez dvoma opravil svojo najpomembnejšo funkcijo – ohranjal je stik, dokazoval živost, preizkušal novi medij, v katerem se še vsi lovimo, tako glasbeniki kot poslušalci in kritiki.

Ciklus #Ostanidoma Slovenske filharmonije je zato mogoče izpostaviti in pohvaliti, čeprav še potrebuje pilo in dleto, in to zlasti v primeru, da bo ta oziroma podobna forma postala pravilo in ne izjema. Pri tem se ni toliko bati, da bo takšno spremembo krojil nepredvidljivi virus, temveč da je slednji veliko bolj kot glasbo razgalil nekaj, kar je z vsakim dnem večja realnost.