»Pljuni istini u usta«

Pri Založbi ZARŠ je 31. maja izšel drugi album z intrigantskim naslovom Ta veseli dan ansambla Kavasutra, ki deluje v Kreativni coni Vrtojba. Gre za kvartet, ki ga sestavljajo Ajk Vremec (el. kitara, vokal), Timi Vremec (bas kitara, vokal), Anton Lorenzutti (el. kitara, vokal) in Robi Erzetič (bobni). Vsi prihajajo iz gnezda Zlatka Kaučiča, ki jih je v svoji šoli uvajal v moderno oblikovanje zvoka, naj bo jazzovske, rokerske, eksperimentalne ali progresivne narave. Kot gosta sodelujeta še David Križaj (klaviature) in Julija Lorenzutti (vokal). Bend se razteza v pretekle in preverjene glasbene prijeme, zelo všečno in vešče, predvsem pa z veliko mero kritičnosti do starih praks. Vse, kar starega vključijo, znajo člani mojstrsko predelati po svoje, naviti na lastne rokerske vatle, preseči. Pogoste menjave ritma in neprestano iskanje jazzovske imaginacije, tiste svobode, ki te odpihne v vesolje, albumu dodatno vdihujejo svetlo dušo. To potrjujejo besedila, katerih avtorji so vsi. In kar vidim njihov zagon v placu, ko so kovali skladbe – idej je za sto plat.

Kaučič je mlade glasbenike načrtovano in umno usmerjal proti njihovi lastni poti, k avtonomnosti, ki je ravno učiteljeva največja zmaga. Drugi album je torej tudi potrditev Kaučičeve širine, ki še zdaleč ne protežira samo jazzovskih vzgibov, saj tu vstopamo v pravo rokersko nevihto, polno sarkazma, nekakšne upornosti, podložene s cinizmom, zvočno pa se vse suče v objemu vseh mogočih praks, ki jih je ta zvrst ustvarila v svoji zgodovini: od klasičnih triakordnih rokenrolerjev preko psihedeličnih in meglenih vizij do plemenitih jazzovskih improvizacij, kjer je meja brezmejnost.

Če začnemo pri muziki. Na plošči je parada stilov, ki jih ponudi osem skladb. Seveda je namerno mešanje in miksanje utemeljeno, gre vendarle za »studijski« pregled rokerske scene vobče, kjer ne manjka trdih solaž, zafrkljivih besedil, ki se napajajo pri starih Buldožerjih, celo pri Marku Breclju, nekajkrat namignejo tudi na poetiko goriškega barda Iztoka Mlakarja, ki zna biti družbeno zajedljiv in kritičen do vseh ozkih ljudi. V klimaksu pa tako in tako vedno pridemo do goveje župe, ki ni samo kulinarični presežek, ampak duhovna podstat naše dežele, nirvana okusa in svetovni nazor. Pa, bog ne daj, nimam nič čez govejo župo, bolj čez živelj, ki jim ta mesni ekstrakt usmerja (raz)um in kreira kapitalni domet duha. In to je rokenrol: biti zoprn prav tam, kjer možiclja najbolj boli. Kavasutra je jutranji zvarek za poživitev sivega dne, vsakdanje praznine.

Tako je na neki točki razumljiv preskok v politiko, v kreaturnost šentflorjanske politično obscene scene. Ne čudi, da na tej točki v ospredje stopi Milan. Bližamo se novemu mitu slovenskega tipa, Milan in Janez sta slovenska Tom in Jerry, kjer je na koncu vse samo še freska za zabavo. Ni kaj, če že kdo, ima rokenrol šanso, da res pove nekaj na to temo; a treba bo preskočiti sarkazem in zajebancijo in pogledati, kako je Marko Brecelj pljunil v obraz takratne družbe in se ni šparal, nak, zastavil je svoj jaz, da je uresničil idejo in z njo odšel med atome. Brez šale, smrtno resno. Rokerska estetika zna razčistiti, neposredno pljuniti »istini u usta«, če karikiramo stare Buldožerje, a zna biti tudi površna, pavšalna. Tu z naslovno fotko, kjer v krasni porciji goveje župe plava ugasli čik. Slovenceljni smo v zavetju goveje župe in fobij pred drugačnostjo na nakovalu med poniglavo politiko in retardirano miselnostjo domoljuba, ki ga skrbi migrant iz drugega sveta, sovrag iz drugega vesolja. Grozobit tujca! Rad bi bil socialen, pravi Milan, ja, z veseljem bi bili vsi samo ljudje, za začetek, pravim jaz, a še prej bo treba prisluhniti rokenrolu, muzičistom, ki odpirajo čakre predsodkov, tabujev, pobožnjakarskih uzanc in zatohle samozadostnosti.

Muzikološko gledano, se bend razteza v pretekle in preverjene glasbene prijeme, zelo všečno in vešče, predvsem pa z veliko mero kritičnosti do starih praks. Vse, kar starega vključijo, znajo člani mojstrsko predelati po svoje, naviti na lastne rokerske vatle, preseči. Tehnično se vidi, da so vajeni špila v bendu, skupinskega dela, kjer je cilj celost komada, njegovo sporočilo, tako da so vse individualne intervencije in zametki solaž le kolorit, le poprh čez enost skladb. Pogoste menjave ritma in neprestano iskanje jazzovske imaginacije, tiste svobode, ki te odpihne v vesolje, albumu dodatno vdihujejo svetlo dušo. To potrjujejo besedila, katerih avtorji so vsi. In kar vidim njihov zagon v placu, ko so kovali skladbe – idej je za sto plat.

Ob poslušanju tega albuma lahko zatrdimo, gre za izkušeno klapo, ki se v glasbenem dogodku odlično znajde, predvsem pa ima obilje domišljije. Mogoče je zaradi tega album še preveč pisan, pa kaj bi to, mavrica je najlepši naravni pojav. Zato jim dobro pritiče vzdevek bio rock, kot sami namigujejo v podnaslovu, skratka nekaj, kar bo še dolgo zdravo živelo in se (re)kreiralo.