»RanDom« album kot izhodišče za širša glasbeno-umetnostna prevpraševanja

Akordeonist Luka Juhart se je v zadnjih dveh desetletjih dokazal najprej kot izjemen poustvarjalec na svojem glasbilu in nato še kot poživljevalec in promotor sodobne glasbe tako na Akademiji za glasbo kot nasploh v slovenskem glasbenem in širšem kulturnem prostoru. Uspeh je požel tudi kot skladatelj, pri čemer se je tako kot drugi izstopajoči glasbeniki najprej kompozicijsko spopadel z lastnim glasbilom, nato pa pričel vzpostavljati povezave, in sicer najprej v duu s skladateljem in inštrumentalistom Urošem Rojkom. Na novi plošči (izšla je LP plošča, album pa si je mogoče v razširjeni verziji tudi pretočiti) je nabor sodelovanj, nekakšnih glasbeno kompozicijskih diskurzov, še razširil. Pri tem ne bode v oči toliko širok ter po žanrski in izobrazbeni strukturi izrazito pester nabor sodelavcev, partnerjev, sogovorcev, pač pa predvsem aktivno spoprijemanje z elektronskimi pripomočki in vmesniki. Juhart rešitev, idej in navdiha ne išče le v sodelovanju z glasbeniki različnih žanrskih provenienc, temveč je nenehoma tudi v dialogu s sodobno tehnologijo. Takšen pristop nas pripelje do plošče, na kateri so jasno razvidna tako kontrastna kompozicijska in izrazna izhodišča kot tudi skupni konceptualni imenovalec. Album še ne more imeti statusa antološkega, saj se za nekatere skladbe zdi, da so še v delu, posnetek izdaja kot da nekakšen work in progress, toda na ravni konceptualnega razmisleka se Juhart nekako izravnava z osrednjimi razmišljanji sodobnih umetnikov, predvsem tistih s področja likovne umetnosti in gledališča. To pa pomeni, da se je Juhart z novo ploščo lotil še ene vloge, in sicer premišljevalca sodobne vloge glasbe in njenih družbenih okvirov. Album s te perspektive deluje kot resen glasbeniško kompozicijski esej o vlogi in stanju sodobne glasbe.

Z albuma kot celote razberemo neke vrste credo Juhartovega RanDoma: po tehnološki plati navdih črpa iz uporabe pedalov, s katerimi lahko kontrolira ponavljanje krajših enot, material pa išče v stranskih, odpadnih zvočnostih akordeona, ki jih nato v formalnem pogledu umešča v utripanje, nemir, ki s svojo vztrajnostjo postaja metafora za jek življenja. Izkaže se, da gre za precej sugestivno metaforiko, saj se skladba navezuje na poezijo Gregorja Podlogarja, v kateri lahko med drugim beremo o tem, kako »svet utripa v umazanem perilu« – stalne enote, ki se ponavljajo, razraščajo in upadajo, lahko razumemo kot utrip, »umazanost« pa povežemo z uporabljenim materialom.

V razpenjanju daljših oblikovnih lokov je Juhartovi skladbi soroden Staticotion Tilna Lebarja, še enega skladatelja, ki izhaja iz glasbeniške prakse. Naslov dela namiguje na prehajanje med statičnostjo in gibanjem, hkrati pa je mogoče zaznati jasne prehode med zvokom akustične harmonike in elektronskim zvokom, ki večinoma ustvarja razpotegnjene meditativne zvočnosti. Lebar je subtilen predvsem v harmonskem izrisu, v drugem delu skladbe, ko uvaja vedno več gibajočega se materiala, pa ob bok uvodni meditativnosti postavlja tudi dovolj atmosferskega kontrasta.

Bolj svojska v gradnji je skladba Couperona, ki jo je Juhart domislil v sodelovanju s skladateljem in mojstrom elektronske glasbe Mauriciem Valdésom San Emeteriem. Teksture so bolj raznolike – skladba se pričenja v temnih odtenkih, potopljenih v gosto elektronsko tvarino in se šele kasneje odpira bolj meditativnemu, dokler kakor skozi gosto kopreno elektronske meglice ne zasije tudi nekaj diatoničnih akordov, ki se spet umaknejo trzanjem in padanjem. Šele proti koncu avtorja za hip razkrijeta svoje izhodišče, skladbo Les Baricades Mistérieuses baročnega mojstra Couperina. Tako se delo razkriva kot živopisna freska raznolikega, ki ne želi biti v vseh pogledih izbrušena, nasprotno, njeni odliki sta prav hrapavost in hripavost.

Če Couperona v središče postavlja postopke elektroakustične glasbe, ki jih je mogoče jasno ločiti od zvoka akordeona, kar pomeni, da avtorja namenoma izpostavljata raznolikost, celo nezdružljivost, potem je v skladbi ThesiSyn, ki jo je Juhart pripravil v sodelovanju z bobnarjem in elektronskim glasbenikom Elvisom Homanom, še najbolj jasno ohranjen značilni zvok akordeona, sicer pogosto vpet v enostavne postopke ponavljanja. Elektronika je v tem primeru bolj vmesnik, ki razširja formalne zmožnosti inštrumenta, manj pa poskuša z njim vzpostavljati dialog ali ga dekonstruirati v nerazpoznavno zvočno entiteto.

V primerjavi s preostalimi skladbami je skladba One-man Band II Mateja Bonina najbolj klasično kompozicijsko delo, ki pa se v izrabljanju enega samega glasbenika skuša približati performansu. Odmerjanja med dviganji in padanji so bolj uravnotežena, pripravljena, kar pa Bonina vendarle ne omejuje pri tem, da ne bi izrabljal kar najširšega nabora materialov, ki ga dopolnjuje še z govorom (tako kot v prvi Gimnastiki ne/smisla si tudi tu pomaga s poezijo Karla Hmeljaka iz zbirke Krčrk). V takšni kompozicijsko uravnoteženi shemi Bonin doseže izrazit klimaks in največji razpon uporabljanih tekstur, v katerih je na eni skrajni strani mogoče razpoznati klasični zvok harmonike, na drugi pa prek zvočnega raztapljanja in cefranja tudi v odmik v nepričakovane zvočne sfere.

Album RanDom na nepričakovan način odpira precej široko polje sodobne glasbe in zastavlja številna tehtna, če ne središčna vprašanja. Gre najprej za vprašanja kolektivnega ustvarjanja, avtorstva dela, vloge izvajalca, vloge vmesnika, razmerja med akustičnim/živim in digitalnim/elektronskim ter šele nato za klasične dileme materiala in forme. Juhart težišče prenaša k tematikam, za katere se pogosto zdi, da skladateljev v akademskem pogonu klasične glasbe ne zanimajo ali pa se zdijo njihovi odgovori dani vnaprej, zabetonirani. Album še ne more imeti statusa antološkega, saj se za nekatere skladbe zdi, da so še v delu, posnetek izdaja kot da nekakšen work in progress, toda na ravni konceptualnega razmisleka se Juhart nekako izravnava z osrednjimi razmišljanji sodobnih umetnikov, predvsem tistih s področja likovne umetnosti in gledališča. To pa pomeni, da se je Juhart z novo ploščo lotil še ene vloge, in sicer premišljevalca sodobne vloge glasbe in njenih družbenih okvirov. Album s te perspektive deluje kot resen glasbeniško kompozicijski esej o vlogi in stanju sodobne glasbe.