11 postaj do pogube

Znani brežiški death(grind) metal trio Dickless Tracy je pred kratkim izdal peti avtorski album z enajstimi pesmimi. Tri četrt ure trajajoči Grave New World je bojda nastajal od leta 2015, s tedaj še novim članom Jernejem Rejcem pa so ga fantje ob pomoči par ljudi posneli v (še ne)koronskem letu 2019. Kar glasbeno novost razločuje od prejšnjih izdelkov, je še boljša oprema in zvok produkcije, še več počasnejših, a še težjih delov, kljub temu pa se še zmeraj čuti tradicijo naspidiranega grindovskega obdobja. Material so med marcem in julijem omenjenega leta posneli in sproducirali z Alešem Čukom v Negligence Studiu in Defenders of The Riff Studiu. Za inženiring v živo odigranih bobnov je bil zadolžen Žiga Zmazek. Ovitek v slogu metalske ikonografije in fotografije benda so delo Tine Ahačič, Alena Grijakoviča, Jurija Mikuletiča in Ane Tepeš. Poleg ustanovnih članov, bratov Cepanec, bobnarja Ivana ter kitarista in vokalista Tomislava, je za tega zaslužen metalski sceni znani basist Rejc, ki v svojem igranju ne izstopa preveč, skrbi za trden, kovinski spoj ritemskega tandema. Posebno užitni so ciklični konci, tako pesemski (Deathless, Grave New World) kot albumski. Album se lahko posluša tudi kot zvočno zgodbo temačnega žanra, inštrumentalni deli so lahko zvočna spremljava grozljivke ali srhljivke, odvisno od načina mračnosti zvočnega izraza.

Že v začetnih pesmih slišimo brezkompromisnost v značilnem slogu na visokih obratih tempa (Deathless, Dawn of the Living Dead, Pathetic Descendant of Apes). Blastanje in konjeniško hitri ritmi Ivana Cepanca so bendovska stalnica, poudarek pa kasneje v razvoju dodaja še počasnejšim, a nič manj težkim udarcem. Rifi zvočno delujejo v maniri »manj je več«, niso prenasičeni, njihova variabilnost pa jim daje avtorski pečat. Kri po žilah že steče hitreje, srce nabija močneje, dvignjene kocine po telesu odražajo sprelet srha, ko skupinski refren naznanja obdobje nove surovosti, zore živih mrtvecev. Poleg ustanovnih članov, bratov Cepanec, bobnarja Ivana ter kitarista in vokalista Tomislava, je za tega zaslužen metalski sceni znani basist Rejc, ki v svojem igranju ne izstopa preveč, skrbi za trden, kovinski spoj ritemskega tandema. Posebno užitni so ciklični konci, tako pesemski (Deathless, Grave New World) kot albumski. Album se lahko posluša tudi kot zvočno zgodbo temačnega žanra, inštrumentalni deli so lahko zvočna spremljava grozljivke ali srhljivke, odvisno od načina mračnosti zvočnega izraza. 

Vokalist Tomislav Cepanec kot lirični pripovedovalec te grozne zgodbe pripoveduje malce drugače: vseskozi, ko bruha lastne ideje (preuredil je nekatera bratova besedila iz davnega leta 2006), zdaj kriči, potem malce rjovi in se zopet dere. Njegova in žanrska specialiteta so na tisoč in en način izraženi medmeti, ki dodatno plemenitijo novo glasbo Dickless Tracyja. Genialnost izražanja je tudi v sami odsotnosti vokala, da se dobi še več manevrskega prostora za »mrtvo« inštrumentalnost. Ne vem, zakaj bi tu ambientalno ustrezalo območje psihiatričnih bolnic, tistih odprto-zaprtega tipa.

Če je izmenjava hitrejših in še hitrejših ritmov bistvo žanra, pa se s počasnejšim uvodom ponaša najdaljša skladba, The Apostles of Terror. Tudi tu še slišimo zapuščino podzvrsti grinda, ki nepreklicno drvi v prepad razkroja in pogube. Vse do čakajočega groba razpadajočega slehernika ga spremljajo krampajoči rifi z rohnenjem dvojne pedalke bas bobna in temne kovinske basovske podlage. Vmesni groteskno uglašeni klavir naznanja par postaj do končnega razkroja, v njem pa starošolsko konjeniško bobnanje tradiciji navkljub deluje sveže, sodobno in nikoli patetično (GNW). V drugo polovico albuma in drugo najdaljšo pesem groze, Morphing Into Maelstorm, nam pomaga osebno najljubši bridževski del albuma, a šele požrti od znotraj lahko ležemo v lastni grob, ki že čaka v temoti gozda. Disharmonija v poudarkih, brzeča kosa smrti torej ne izostaja, prav tako kot ne cvileči zvoki za atmosfero mrtvaškega plesa. Enostavno fantastičen je tovrstni razkroj (Devoured From The Inside, Faydark Forest). Počasno, a neizbežno bližanje h koncu je prisotno tudi v deveti pesmi, Dissection Of The Mind, kjer je končna postaja že za ovinkom, zombizacija človeka pa ravna vse pred seboj in ne prizanaša nikomur. 

Ob tovrstnem muziciranju ni prekletstvo Mika Myersa v predzadnji pesmi (The Curse Of Michael Myers) nobeno presenečenje, da pa bend svojih nazorov ne vsiljuje, daje vedeti v končni The Darkside, ko pravega vernika preprosto napoti v cerkev. Občutek ob koncu albuma je neverjeten, kot da bi nekaj v nas zares umrlo. In večna luč naj jim sveti, na veke vekov. Amen!