27.09.2020
25. Festival Jazz Cerkno: jazz v mlaju
Prostodušni ali jazzovski festival, ki ni le še ena glasbeno-prireditvena stalnica v našem prostoru, temveč predvsem lokalna in scenska legenda. Petindvajsetič.

Jazz Cerkno ni le še ena glasbeno-prireditvena stalnica v našem prostoru, je predvsem lokalna in scenska legenda, in na obeh ravneh pravzaprav deluje podobno. Po eni strani legendo cerkljanskega jazza zaznamuje simbiotska narava zvezanosti s svojim kulturnim okoljem, lokalno in scensko torej, po drugi strani pa ima kot gost s širšimi organizmi svojih gostiteljev kompleksne, v danih okoliščinah tudi nerazvozljive, večplastne odnose, ki jih v relacijah navzven zaznamuje karakter posebneža in tujca, kozmopolita. Vendar v tem golažu ni kake posebne cake; razgledani jazz, kakršnega gosti cerkljanski oder, mora biti vselej v vlogi spremljevalca in mora plavati v etru znanja, dolgoročna ambicija, nagib na svojo stran ter seveda delo pa zagotavljajo prst, nad katero vsako pomlad brsti z novimi poganjki, voljo v skupnosti, prirastkom mladega in radovednega, voljnega za sodelovanje, pomoč in podporo.
Kot se festival s svojimi koreninami v vse strani prepleta s cerkljansko skupnostjo in kot se široko dopolnjuje z dolgo zgodbo jazzovskih in svobodno mislečih godb oziroma pobud na teh tleh, tako je tudi njegov vsakoletni program že kar enigmatično pisan, širok, namenjen več obrazom naših nišnih glasbeno-umetniških struktur in je v takšnem vzpodbujanju oplajanja zelo uspešen. Programska ekipa festivala s Simonom Kendo, Miho Zadnikarjem in Mariem Batelićem vedno izkaže širino oziroma nenadejano odprtost, skupnost ustvarjalcev kulture tega miljeja pa se ob tem rade volje odziva in razpira, v Cerknem kar najplemeniteje razmahne mehanizme delovanja glasbene kulture v javnem interesu. Festivalski program je natrosil vsega živega pod jazzovskim nebom, bil je resnično širok, razgledan, iz nekaterih nastopov je kar vrela motivacija po igranju v živo. Seveda je v celotni zgodbi prisotna tudi tesnoba, ki zazeva s svojo brezkrajno luknjo sem in tja, pa se je nihče ne drzne resno prikrivati, niti o njej klicati z balkonov.
Ni dvoma, da Cerkno v določeni meri živi s festivalom, že vsakdanji karakter pohajkovanja in posedanja po kraju oziroma okolici je priča temu, pa ne le v domačijskem Baru Gabrijel ki je ob letošnji ediciji gostil tudi razstavo koncertnih fotografij Slišim, vidim: Jazz Cerkno Nade Žgank (ta bo sicer v lokalu na voljo za ogled do konca letošnjega leta)*, ali na festivalskih dogodkih namenjenih otrokom, delavnicah divje hrane ali okoljskega snemanja. Sploh pa ne letos, ko je festival poleg časovnega doletel še lokacijski premik na obrobje, na razsežnejše dimenzije, ko se je dobesedno raztegnil. Od znotraj navzven. Dnevna festivalska lokacija pred Hotelom Cerkno ga je nekako bolj ljudsko prestavila v središče kraja, neposredno med Mercator, bazen in mašo. Pa ob lokalca, ki z nekakšno naklonjeno srčno vnemo pove, kako se je svoj čas odpravil na festival in tam ugotovil, da morda pa le ni zanj, čeprav je lokalni, za nekaj vaj in koncert obujeni Kar Češ Brass Band v petek pred Hotelom Cerkno takšno situacijo morda celo postavil v šah ... Lokacija glavnega festivalskega prizorišča na obronku, dobrih pet minut hoje od standardnih lokacij, pa nas je večkrat, da le ne bi pozabili ulice in delavskega življenja med hribi, sprehodila gor in dol tudi mimo cerkljanskega skylina, tipičnih spalnih blokov, vzidanih ob vznožju v nebo bežečih vzpetin, nad katerimi nas je spremljalo vedro nebo, s katerega je večino dni grelo najprijetnejše predjesensko sonce, morda zadnje takšno letos. Glavna koncertna lokacija se je morala seliti, da je omogočila vsaj približno dostojno prisotnost poslušalcev, med katerimi so morala zevati dvometrska prostranstva, ki bi lahko tudi ovirala težnost komunikacije in s tem znanega festivalskega vzdušja, če že zamaskiranost prijateljev pred samimi seboj ne bi bila dovolj.
Vendar se občinstvo ni vdalo, nikakor ne, nihče se ni vdal. Na način, ki bi ga bil izziv razgrniti, je letošnji, z maja na jesen zamaknjeni festival v mlaju celo uspel izžareti zadržano mero optimizma, kazal je, da zna, čeprav je res težko, a nikakor ni tarnal. Neverjetno je pravzaprav, kako gladko, nevtralno, običajno je naposled izpadla realnost dogodka v teh aktualnih posebnih okoliščinah, ki so se celo iz dneva v dan spreminjale, kako brez trenja in globoko spoštljivo je tudi tokrat deloval odnos s festivalskim osebjem, kako dobro je deloval koncertni oder in nenazadnje, kako domače, čeprav hkrati kot zamaknjeni spomin, so čez prizorišče dišali Gabrijelovi kalamari na žaru. Izvedba je bila gotovo velik izziv v vseh pogledih, takšen, ki ga mnogi ne zmorejo, in vendar je šlo. Dobili smo velik zgled in imeli še večjo čast. Festival Jazz Cerkno je bil s svojimi petindvajsetimi s koncentričnimi linijami letnic utrjen in še dalje zazrt v prihodnost. Ob sklepnih besedah Simona Kende, vodje festivala, smo lahko precej gotovi, da Jazz Cerkno bo tudi naslednje leto, in to maja, verjamemo!
Kot se festival s svojimi koreninami v vse strani prepleta s cerkljansko skupnostjo in kot se široko dopolnjuje z dolgo zgodbo jazzovskih in svobodno mislečih godb oziroma pobud na teh tleh, tako je tudi njegov vsakoletni program že kar enigmatično pisan, širok, namenjen več obrazom naših nišnih glasbeno-umetniških struktur in je v takšnem vzpodbujanju oplajanja zelo uspešen. Programska ekipa festivala s Simonom Kendo, Miho Zadnikarjem in Mariem Batelićem vedno izkaže širino oziroma nenadejano odprtost, skupnost ustvarjalcev kulture tega miljeja pa se ob tem rade volje odziva in razpira, v Cerknem kar najplemeniteje razmahne mehanizme delovanja glasbene kulture v javnem interesu.
Festivalski program je natrosil vsega živega pod jazzovskim nebom, bil je resnično širok, razgledan, iz nekaterih nastopov je kar vrela motivacija po igranju v živo. Seveda je v celotni zgodbi prisotna tudi tesnoba, ki zazeva s svojo brezkrajno luknjo sem in tja, pa se je nihče ne drzne resno prikrivati, niti o njej klicati z balkonov. Na okrogli mizi spletne revije Nova muska z moderatorjem Bigorjem, domačimi producenti glasbenih dogodkov in festivalov ter ključnima gostoma z NIJZ in Ministrstva za kulturo je najmočneje razpihalo ta zgoščeni in negostoljubni eter nelagodja, izpod katerega seveda štrlijo bodice aktualnih težav in številnih velikih nesmislov, s katerimi se v tem času sooča scena. V večini so izmikajoči se odgovori na vprašanja dali zdaj že pričakovane vtise o tem, kako slabo državne odločevalske in strokovne institucije, ki v času krize odrejajo delovanje, poznajo specifično polje glasbene kulture in dogodkov, pa o tem, kako se zavlačuje, prelaga odgovornost, o neverjetni neučinkovitosti birokratskih organov, o tem, kako se v teh časih razkrinkava prevarante, ki so vžrti v sistem javne kulture, ter hkrati površno premetava subjekte s te na ono stran trga. Pa kako smo se znašli v situaciji brez pravega smisla ter vsekakor brez prave taktike za prihodnost, le kake nenadejane drobtinice informacij padejo sem ter tja. In delovni ljudje naj bodo veseli; ampak seveda niso.
In nenazadnje glasba, ki za večino obiskovalcev še enkrat poveže in razveže vse ostalo v legendo ... Kar težko je razpršiti ideje o tokratnih koncertnih izkušnjah, ki so bile razpete med več različnih bežiščnic. Te so se ponekod prepletale, drugje manj, slišali in videli smo več vozlišč in ekstremov, kot vselej v Cerknem. Prvi koncertni večer so festivalski vodje odprli z bigbendovsko evforijo na podlage kompozicij Kristijana Krajnčana za lastni projekt DrummingCellist. Big Band RTV Slovenija pod vodstvom Kristjanovega očeta Lojzeta je s pridruženimi gosti zaigral serijo dinamičnih, stilsko raznolikih aranžmajev, ki so stali v smiselnem kontrastu nasproti konstruktom s plošče Abraxas v ozadju, razlili so barve kozmičnega rocka in vtisov karnevalskih inštrumentalov ter nametali vrsto solističnih točk, med katerimi je morda najglobje v čutno srčiko festivalske štorije vrezal pozavnist Emil Spruk s svojim resnobno lenobnim regimentom klovna in opitega miličnika, ki je do konca svojega izpada izvriskal in raztrobil vse, kar mora ven iz šotora v šumo. Mednarodni Ombak Trio v postavi Resnik, Maier, Giust je s svojim slovenskim koncertnim debijem predstavil vrhunec večera godbe odprtejših koncev. Igrali so pretanjeno, bistro glasbo, ki je resnično ne bi bilo mogoče pregnati v negotovost. Taktni so v kromatičnosti, prikrito humorni v frazah in referencah, prostor zvena ukleščajo v mojstrsko eleganco in so hkrati organizem ter posameznosti, sploh Meier na čelu pa v takem okolju deluje kot neverjetna diskretna enota, okoli katere se lahko pretaka vse življenje. Majhen večerni krog tegale pisca je žal nekoliko razočaral zadnji koncert, s katerim je znanka Silvia Bolognesi predstavila svoje vzpodbudno mlade Young Shouts ter z njimi svojo avtorsko glasbo ter predelave muzike Bessie Jones. Zasedba kljub nekaterim drugačnim vzklikom ni dajala vtisa suverene uigranosti in znane skladbe Smith, denimo Shoo Turkey ter I'm A Rolling Through This Unfriendly World, so iz nastavkov predvsem mladih Marsica in Sepeja na vokalih, trobenti oziroma saksofonu zvenele preveč nestabilno. Morda pa je bil oder za optimistično zastavljeno predstavitev le še nekoliko prevelik.
Drugi večer festivala je z odra zjala najbolj ekscentrična godba teh dni. Stran od najbolj vkopanih kolesnic je kolovratil že prvi bend večera, Ground Rituals, v katerem tokrat ni bilo ključnega Zlatka Kaučiča, nadomestil ga je Marko Lasič. Morda se je tudi zato godba precej odprtega formata močneje naslonila na zanimive izpeljave Jošta Drašlerja na kontrabasu, s katerimi je ta podlagal včasih brenčečo in vrtinčasto, a vseeno pretežno baladno, lirično atmosferiko, tipično za Igorja Matkoviča in Janija Modra na trobenti oziroma kitari. Ground Rituals glasovi so odzveneli in nasledil jih je verjetno mednarodni vrhunec festivala, dvojec Falling z Matsom Gustafssonom in Christofom Kurzmannom. Godba večera je z njima naredila zelo oster ovinek, a je African Clandestino prav po bargeldovsko zapel I got no home to return to, nobody waits for me, nihče se ni počutil zgolj v gosteh. Posegi živega programiranja in elektroakustike so delovali zvezno in skrivnostno poetično, Matsovi saksofoni so opismenjevali brutalnega velikana, skupni hrup dua pa je v spremstvu neurja, ki je predramilo deželo, tudi kdaj zdrl čez bregove izmišljenih abstrakcij dvojčevih skladb. A čeprav so se večeri že shladili, je bližnji cerkljanski potoček Zapoška tudi v glasbenem neurju ostal miren in njegova struga neprezapolnjena za asimetrične balvane, ki se jih je v svojem glasbeno bizarnem jecljavem sikanju namenila razmetavati še ena mednarodna postava, Mopcut. Audrey Chen je v svojem glasu kot v rudniškem obratu z elektronskimi pomagali kopičila in drobila zvene grla in jezične ustne votline, pela ni besed, vokalizirala je sičnike in jahala polne balone sape, delovala je kot nora, vendar modra kraljica nad svojim kraljestvom cehovskih delavnic, v katerih dromljajo in preskakujejo in piskajo in grgrajo mašine, izdelane za sprevržene prihodnosti. Predvsem je vsakršni kitarizem popolnoma spreobrnil Francoz Desprez. Predstavil nam je sodobno hrupno rokovanje z inštrumentom, kakršnega nikakor ne slišimo na vsakem koraku, in že zgolj zato mora biti glasba Mopcuta dober zaznamek za vsakega radovedneža. Nekoliko bolj skrivnostno in neoprijemljivo je bilo v petek bobnanje in skoraj industrijsko zveneče sintovsko začrtovanje pulzov Avstrijca Königa, ki je nato v sklopu sobotnega večera kot del zasedbe Koma Saxo 4 v razponu izkazal izjemno tehniko in širino.
Sobotni, zadnji večer festivala je najbolj skakal skozi svetove in preteklosti, gibko in prožno, preudarno vzneseno. Mladi Raziskovalci III. Tobije Hudnika so v Cerknem bivali na rezidenci in ustvarjali, videli in slišali pa smo jih v video prenosu koncerta, v zadnji uri finega dnevnega sonca, kar s trate nad Cerknim, z razgledom, ob katerem so v drobljene improvizacije že ciljali tudi zveni tonskih vaj iz doline. Radostni kaos resnih mladih glasbenikov je to bil! In v takem prebijanju ustaljenih postopkov koncertnih dogodkov se je tudi nadaljevalo, namreč z nekoliko zgodnejšim prvim koncertom na glavnem odru, ki bi mu kar težko rekli koncert, saj sta se predvajali predvsem animacija in vnaprej nasneta muzika projekta Container Doxa Dréja A. Hočevarja. Prijetno Doxovsko globoko računalniško procesirano lirično saksofonsko muziko je pospremil filigransko detajlirani scenosled pravilnih belih oblik, črnih podlag, razlitih črt in vsega obratnega, kar je sprogramirala domača Stella Ivšek. Prijetnost je s trajanjem čez dvajset minut začela plahneti in celotna stvar je dala vtis prisiljenega tiščanja v dolžino bolj ali manj klasičnega koncerta. Vsekakor pa ne more kot kak suh list odpasti vtis, da Hočevar in razrast okoli njegove dejavnosti generira zaželene družbene konsekvence, da povezuje in nagovarja, da vključuje predvsem mlade, kar je izredno pomembno tudi za ta svet, ki se je letos zbral ob mlaju v Cerknem.
Nadaljevalo in zaključilo se je s tremi starimi dobrimi odrskimi koncerti. Avstrijska pianistka in vokalistka Ingrid Schmoliner ter ameriški tolkalec Hamid Drake sta predstavila trk svetov zvena minimalistične repeticije, odmevov duhovnih glasb, tradicije in jazza, z najbolj filigrantskimi detajli v bliskovito hitrih frazah ter ritmično eleganco brez vsake muje. Njun koncert ni terjal besed, temveč dejanja, vabil je mojstrstvo in slogo. Zasedba Koma Saxo 4 je nato eterični komorni efekt predhodnega nastopa skoz turbulenco spustila v prizemljene nižave. Pretežno švedska zasedba pod vodstvom Petra Eldha je pravzaprav odigrala klubski koncert za neki drug čas. Njihov obraz se je najbolj brezskrbno izmaknil krempljastim pastem virusnih dni ter v klasični postavi dveh saksofonov, bobna in basa dostavil, kar je obljubljal, torej sodoben, igriv, zagruvan jazz brez eksotičnih vzporednih dimenzij, naravnost k osnovi, ritmu in razgibani, zviti melodični kompoziciji, ki se v tem primeru res raje drži nekaj korakov pred glavnino kot pa kje drugje. Festival je nato prav žlahtno banalno zaključila kolektivna organizacija Oholo!, domači septet navzkrižij in koreninskega prosto-jazzovskega izrazja, ki prej kot naoljena mašina zveni kot zamotani mavrični klobčič za igračo, a bo pri tem izkoristil vsako zanko in vsak vozel ter presegel samega sebe, dal vtis nečesa novega, četudi že prestarega za naprednost, radovednega, čeprav že načitanega.
In tako se je končalo. Nedelja je bila še lepa, a je spet vabila nikoli izgnani vsakdan. Jazz Cerkno je šel, da bi se spet vrnil, muzičisti so se odpeljali, da bi videli nov oder. Scena se je razkropila, razkropila se je v nove izzive, na ponovno snidenje.