41. Festival Radovljica 2023

Po lanskoletni jubilejni 40. ediciji Festivala Radovljica bi letos morda pričakovali manj slavnostno vzdušje ali ambiciozno zasnovo. A obiskovalci tega uglednega in mednarodno pomembnega festivala dobro vemo, da njegova kvantitativna in kvalitativna podoba od sezone do sezone niti najmanj ne niha. Ravno nasprotno, celo pandemija leta 2020 ni okrnila podobe, kakršno festival kaže svojim obiskovalcem, četudi je za njegove snovalce v zaodrju pomenila velik izziv. Festival je nato obeležil vstop v peto desetletje svojega delovanja in letos znova ohranja visoko umetniško raven, in to predvsem zahvaljujoč neutrudnemu in nenadomestljivemu prispevku predsednice Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica, Marije Kolar, in umetniškega vodje festivala, Domna Marinčiča. Ob podpori Občine Radovljica in Ministrstva za kulturo je tako Festival letos ponovno zagotovil deset vrhunskih glasbenih večerov in bogat nabor spremljevalnih dejavnosti. Izvedbo obsežnega vokalno-inštrumentalnega dela je poleg gostovanja izjemnih vokalnih solistov omogočila prisotnost ob lanskem jubileju ustanovljenega Festivalskega baročnega orkestra, v katerem so združeni izvrstni slovenski in tuji glasbeniki pod Marinčičevim vodstvom. Ta je zasnoval izjemno dinamično in ekspresivno interpretacijo, ki jo je dirigiral s čembala ter zagotovil izjemno dovršeno in usklajeno orkestrsko glasbeno kuliso, pred katero so zablesteli pevci.

Otvoritveni koncert 5. avgusta je v dvorano radovljiške graščine, glavno festivalsko prizorišče, ponovno pripeljal enkratno Hanno Marti, pevko in inštrumentalistko, ki se posveča predvsem srednjeveški glasbi. Tokrat je predstavila lastne rekonstrukcije pesnitev na besedila pesnice Marie de France, ki je živela v 12. stoletju. Hanna Marti je na fragmentih sočasnega sorodnega repertoarja zasnovala rekonstrukcije glasbe pesnitve o Ljubimcih, Nesrečniku in Volkodlaku ter jih zapela ob lastni spremljavi na srednjeveški harfi. V ponedeljek je sledila izvedba oratorija Judita Alessandra Scarlattija v cerkvi sv. Petra v Radovljici. To je bil osrednji dogodek letošnjega festivala in na neki ravni (s perspektive velikosti izvajalske zasedbe) največji projekt, izpeljan v sedemnajstih letih Marinčičevega snovanja festivalskih sporedov. Izvedbo obsežnega vokalno-inštrumentalnega dela je poleg gostovanja izjemnih vokalnih solistov omogočila prisotnost ob lanskem jubileju ustanovljenega Festivalskega baročnega orkestra, v katerem so združeni izvrstni slovenski in tuji glasbeniki pod Marinčičevim vodstvom. Ta je zasnoval izjemno dinamično in ekspresivno interpretacijo, ki jo je dirigiral s čembala ter zagotovil izjemno dovršeno in usklajeno orkestrsko glasbeno kuliso, pred katero so zablesteli pevci. Sopranistka Ulrike Hofbauer je ekspresivno podala vlogo Judite, medtem ko je Holoferna kot najbolj večplastno vlogo spretno upodobil kontratenorist Alex Potter. Nekoliko krhki, a izjemno izrazni tenor Colina Bazerja je izrisal naravo Ahiorja, vlogo judovskega duhovnika je z nepresegljivo muzikalnostjo in šarmom oblikoval basist Lisandro Abadie, morda najmočnejši vtis pa je napravila Bénédicte Tauran, ki je z razkošno gibčnim sopranom skoraj igralsko vdihnila življenje vlogi judovskega kneza Ozije. Akustika radovljiške cerkve je bila idealen prostor za to delo, na voljo je bilo tudi dovolj sedežev za številno občinstvo, ki je izvajalce nagradilo z dolgim aplavzom in neprikritim navdušenjem.

Kraljevi koncerti, niz komornih suit, ki jih je za francoskega kralja Ludvika XIV. ustvaril François Couperin, so bili med najbolj priljubljenimi glasbenimi deli ostarelega francoskega monarha, čigar dvor je v času njegove dolge vladavine postal središče evropske baročne umetnosti in zgled še globoko v 18. stoletje. Couperinovi koncerti omogočajo izvedbe na različnih glasbilih oziroma zasedbah. Tokrat je sopranski part štirih izbranih koncertov iz zbirke interpretirala Mateja Bajt na kljunasti flavti, basso continua pa sta realizirala Johannes Maria Bogner na čembalu in Domen Marinčič na violi da gamba. Zasedba La Compagnia del Madrigale je na Festivalu Radovljica nastopila že večkrat in vsakič (tudi v nekoliko spremenjeni zasedbi) očarala z ekspresivnimi interpretacijami in vrhunsko dovršenim a cappella petjem. Pevci se večinoma posvečajo italijanskemu repertoarju 15., 16. in 17. stoletja, se pravi iz časa, ko je bil madrigal kot prekomponirana uglasbitev umetnih pesmi vrhunskih italijanskih pesnikov najbolj cenjena oblika vokalne glasbe ne le v Italiji, ampak po celotni Evropi. Tokrat so predstavili izbor madrigalov izpod peresa nekaterih najboljših italijanskih renesančnih skladateljev, kot so Cipriano de Rore, Luca Marenzio, Andrea in Giovanni Gabrieli ter Alessandro Striggio. Njihova dela so se med drugim ohranila v obsežni notni zbirki, ki jo je sestavil ljubljanski škof Tomaž Hren, protireformator in velik ljubitelj italijanske umetnosti. Nastop La Compagnie del Madrigal je nagovoril in ganil navzoče. S svojim sporedom se je navezal na prejšnje sezone festivala, v katerih od leta 2017 poslušamo izvedbe repertoarja iz Hrenove zbirke, ki je nekoč bogatil cerkvena praznovanja in zasebne dogodke kranjske elite.

V nedeljo, 13. avgusta, smo se zbrali v Marijini cerkvi v Velesovem, v kateri festival gostuje že petnajst let s po enim koncertom na sezono, predvsem zaradi impozantnih orgel, ki jih je v severnonemškem baročnem slogu izdelala orglarska delavnica Tomaža Močnika. Letos je na njih nastopil Alberto Gaspardo, ki je spremljal solista na baročni pozavni, Henryja Van Engena, in mezzosopranistko Florencio Menconi. Skupaj so predstavili zanimiv, a redko slišani poznobaročni cerkveni repertoar, ki je nastal na Dunaju. Posebnost repertoarja, ki ga podpisujejo Giuseppe Porsile, Giovanni Benedetto Platti, Marcantonio Ziani, Antonio Caldara in celo cesar Jožef I., je prisotnost solističnega parta pozavne, ki se prepleta z glasom v očarljivo elegantnih arijah. Ker je neurje, ki je pred kratkim pustošilo po Sloveniji, zadalo močan udarec tudi Orglarstvu Močnik v Cerkljah, so po koncertu zbirali prostovoljne prispevke, namenjene čimprejšnji ponovni vzpostavitvi te dragocene delavnice. Prisotni so bili tudi povabljeni na dobrodelni koncert z istim plemenitim namenom, ki je v izvedbi slovenskih glasbenikov potekal 15. avgusta v isti cerkvi.

Motiv smrti je eden najbolj vseprisotnih motivov v evropski umetnosti od njenih antičnih začetkov do danes. S posebno občutenostjo so ga obravnavali skladatelji iz obdobja romantike. Flavtistka Anne Freitag in pianist Gilad Katznelson (nastopil je na zgodovinskem klavirju znamke Blüthner iz leta 1856) sta sestavila spored, na katerem najdemo tako priredbe samospevov Franza Schuberta in Carla Loeweja z motivi Device in smrti ter Mladeniča in smrti kot tudi priredbo Sonate v d-molu Nielsa Gadeja in enkratno pretresljivo, skrivnostno in očarljivo Sonato v e-molu, imenovano Undine, Carla Reineckeja. Festival stare glasbe bi si težko predstavljali tudi brez recitala na lutnji. Letos ga je priredil Paul Kieffer, ki je nastopil z obsežnim in razvejanim repertoarjem. Joan Ambrosio Dalza, Francesco Canova da Milano, Giacomo Gorzanis, Franjo Bosanac, Pierre Attaingnant, Alonso Mudarra, Luys de Narváez in Bálint Bakfark so imena nekaterih skladateljev, čigar pesmi, plese, fantasie in ricercare je virtuoz na najbolj priljubljenem glasbilu iz časa renesanse predstavil prisotnim v dvorani radovljiške graščine.

Mlada španska pianistka Rosalía Gómez Lasheras je v Radovljici prvič nastopila leta 2020 z deli Chopina in Liszta. Za letos je pripravila recital na zgodovinskemu klavirju znamke Blüthner iz leta 1856, ki ga je spletla iz del skladateljev in skladateljic prve polovice 19. stoletja, v katerih je prepoznala posebno kvaliteto romantične slikovitosti in zasanjanosti ter prehod od standardnih glasbenih oblik v območje svobodnejšega navdiha – glasbene oblike, ki so jih v tistem času pogosto označevali kot fantazije. Za uvod je izvedla Beethovnovo Sonato v Es-duru »Quasi una fantasia«, op. 27, št. 1 in za finale Mendelssohnovo »Škotsko« sonato v fis-molu, op. 28, vmes pa smo slišali deli dveh pomembnih, a danes premalo znanih ustvarjalk zgodnje romantike: Fantazijo v g-molu Hélène de Montgeroult in Variacije na temo Roberta Schumanna, op. 20 Clare Schumann. Virtuozno in s prepoznavno karizmo je podala intimno občutene, monumentalno izrazne interpretacije ter občinstvo nagovorila ne le z glasbo, temveč tudi z izbranimi citati izvajanih avtorjev.

Festival Radovljica že vrsto let ponuja Bachov cikel, v vsaki sezoni lahko namreč prisluhnemo eni izmed njegovih številnih zbirk – do sedaj so zvenele Umetnost fuge, Glasbena daritev, Goldbergove variacije, za prihodnje leto pa se nam obetajo solistične suite za violončelo. Letos je prišlo na vrsto vseh šest Bachovih sonat za violino in čembalo. Ob radovljiškemu občinstvu že dobro znanem čembalistu Aapu Häkkinenu naj bi jih izvedel slavni violinist Erich Höbarth, ki pa ga je v zadnjem trenutku nadomestil enako ugledni virtuoz François Fernandez. Nekatera najizvirnejših Bachovih komornih del sta predstavila v slogovno avtentični podobi, s polno ekspresivnostjo bogato polifonega poznobaročnega sloga. K temu je pripomogel tudi izjemen dvomanualni čembalo s 16-čeveljskim registrom, kopija Hassovega izvirnika iz leta 1734.

Sklepni dogodek Festivala Radovljica je bil nekje na meji med koncertom in predstavo: zanimivo, zabavno in poučno besedilo Huberta Le Blanca Obramba viole da gamba pred prizadevanjem violine in prevzetnostjo violončela iz leta 1740 je razkrilo estetske razprave ob prihodu poznobaročne italijanske glasbe in z njo povezanih glasbil na dotlej lastni tradiciji zavezani francoski dvor, kjer je med glasbili kraljevala viola da gamba. Citate iz Le Blancove publikacije je predstavil igralec Boris Ostan, njihovo vsebino pa so s skrbno izbranim repertoarjem ilustrirali na eni strani gambist Vittorio Ghielmi in lutnjist Luca Pianca, na drugi pa violinistka Haruna Shinoyama, violončelist Enrico Bronzi in čembalist Florian Birsak. Prva dva sta violo da gamba zagovarjala z očarljivo spevnimi in elegantno okrašenimi deli Marina Maraisa in Antoina Forquerayja, druga trojica pa je »skušala uveljaviti novo italijansko modo« s temperamentnimi sonatami in variacijami Francesca Geminianija, Francesca Maria Veracinija in Arcangela Corellija. Glasbeniki so ustvarili uravnovešen dialog dveh slogovnih različic baročne glasbe, francoske in italijanske, ki sta zaživeli v vsej svoji žlahtni povednosti.

Kot je umetniški vodja Domen Marinčič omenil na zadnjem dogodku, je skoraj polovica sporeda naslednjega Festivala Radovljica že znana. Festivalski mehanizem torej deluje kot švicarska ura. Tudi naslednjega avgusta se nam na Gorenjskem obetajo glasbene poslastice, s kakršnimi ne postrežejo skoraj nikjer drugje v tako cenovno dostopnem aranžmaju in v tako prijetnem domačem okolju.