A dela?

Festivalu, katerega poimenovanje prevprašuje svoj smisel, lahko pripišemo zavedanje o prekarnem položaju funkcije kulture. Vprašanje »A dela?« se v različnih kulturnih kontekstih ne more zadovoljiti z univerzalnim odgovorom da ali ne. Odgovor je odvisen od vprašanega in njegovega individualnega ter kolektivnega dojemanja kulturnega konteksta, v katerem prebiva. Ljudmilin festival je v tednu dni dokazal, da znotraj ljubljanske kulturne celice obstaja skupnostni mehurček, katerega prebivalci na festivalsko vprašanje odgovarjajo z odločnim da, in da jih torej zanima presečišče znanosti, tehnologije in kulture, kar je bržkone posledica vztrajne aktivnosti prostorov in inštitucij, kot so Osmo/za, Cirkulacija2 ter Ljudmila sama in njeni projekti, na primer PIF Camp. 

Ljudmilin festival je v tednu dni dokazal, da znotraj ljubljanske kulturne celice obstaja skupnostni mehurček, katerega prebivalci na festivalsko vprašanje odgovarjajo z odločnim da, in da jih torej zanima presečišče znanosti, tehnologije in kulture, kar je bržkone posledica vztrajne aktivnosti prostorov in inštitucij, kot so Osmo/za, Cirkulacija2 ter Ljudmila sama in njeni projekti, na primer PIF Camp. 

Ker pa se isto vprašanje v vsakdanjem okviru znanosti in tehnologije, sferama, kjer kraljuje eksperiment in kjer je neuspeh prav tako legitimna opcija kot uspeh, postavlja na eksistencialni ravni dela oziroma ne dela, nikakor ne gre verjeti, da je bilo za festival izbranim delom in ustvarjalcem na festivalsko vprašanje sploh dovoljeno odgovoriti z ne. Kajti festivalski nabor, zgrajen iz ustvarjalcev znotraj mreže EASTN-DC (European Art Science Technology Network for Digital Creativity), naj bi v rokah držal odgovore, kako se spopasti z in »pripraviti družbo na izzive prihodnosti, v kateri digitalne tehnologije vstopajo v vse pore človeškega zaznavanja, dojemanja in delovanja«. »A dela?« naj bi torej predstavljal rešitve za moderne probleme ali nas vsaj popeljal proti tej modernosti nedoločene oblike. A uvod v digitalno paradigmo, ki bi zaradi visoko strokovnega diskurza lahko bil precej težaven, se je na srečo obiskovalcev dogodil skorajda romanticistično, z razstavo in praise of idleness oziroma hvalnica brezdelju Nolana Lema v galeriji Alkatraz. S stropa obešeni nasadni ključi, katerih obračanju so poveljevali majhni motorji, so v intervalih ustvarjali različne zvočne, s tem pa časovne oziroma ritmične konfiguracije. Včasih so se obnašali popolnoma nesinhronično, drugič so spominjali na roj čebel, glasen, aktiven kolektiv z zapleteno koreografijo. Zaradi primarne funkcije predmetov, ki bolj kot 21. stoletju pripadajo vzponu industrije 20. stoletja, je umestno risanje vzporednic z masovno proizvodnjo, ki odzvanja kot metronom ne le v organizaciji dela, temveč tudi v zvokih, ki nastajajo ob tem procesu, v mehanskem zvenu, v katerem je inspiracijo našlo mnogo glasbenikov.  

Čeravno bi se ponedeljkov večer moral nadaljevati pri Alkatrazovi sosedi Gromki na Metelkovi, se je zaradi vremenskih obetov dogajanje prestavilo v Cirkulacijo2, kar je zmanjšalo možnost, da bi se naključni obiskovalec soočil s Kvintesenco in kot goba vpil na pogled spektakularno, a v izvedbi povprečno plitko interpretacijo kiborga, ki ga je utelešala za čas performansa transformirana kibernetska akterka Tatiana Kocmur in ki ga je vodila intermedijska praksa Boštjana Čadeža. Zamišljeno bitje druge tehnološko družbene realnosti je v dramsko vnaprej pripravljenem scenosledu predstavljalo soodvisnoti zvoka, telesa in svetlobe, ki pa so na žalost občinstvu uspeli posredovati le idejo estetiziranega subjekta, kar je odvzelo moč poskusu zamišljanja prihodnosti radikalno drugačnih tehnoloških sposobnosti.

Nadaljevanje večera je pripadlo mlajšim ustvarjalcem. V prvem sklopu so se predstavili študentje italijanskega METS konservatorija, največjo vzburjenost možganskih nod pa je več kot zagotovo ustvaril Tobija Hudnik z zasedbo Mladi raziskovalci III: Tobija Hudnik - Equilibrium as insta_bility, v kateri so Lenart De Bock, Tisa Neža Herlec, Pascal Jarchow, Brina Kren in Luka Poljanec izvajali Hudnikova avtorska dela. Zasedba je kljub uporabi več pristopov, med katerimi se je znašlo demokratično slojenje kaosa ali reda in skrbno pripravljen prostor za solo vložke, občinstvo s toplino privabila v Hudnikov radostni svet takšnih in drugačnih improvizacijskih hudobij, ki so poslušalce popeljale na s trenjem nasičeno zvočno potovanje.

Večerni del drugega festivalskega dneva je bil namenjen prvim Permutacijam, glasbeno koncertnemu programu, ki se je odvijal v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Čeprav so bila štiri predstavljena dela vsebinsko zelo raznolika, je potrebno opozoriti, da je za slišane projekte idealno okolje takšno, v katerem je zvok ohrabren z večkanalno prostorsko postavitvijo zmogljivega zvočnega sistema. Kot takšno pa se je simboliziralo drugi pol digitalne paradigme, ki smo ji bili priče v ponedeljek zvečer. Če smo v tej še prepoznali raziskovalno pustolovskost, dosegljivo skorajda vsakomur, so bile Permutacije namenjene institucionalni, akademski sferi. Dober oris povedanega je predstavljal že prvi performans Spheres of Resonance Ludgerja Brummerja, v katerem zvočni vir predstavljajo resonance, ustvarjene iz fizikalno modeliranih virtualnih objektov. Kljub temu da je bila krajina zvočne kompozicije izredno razgibana in je k dinamičnosti pripomogla tudi uporaba prostorskega zvoka, se proti koncu nikakor nismo zmogli znebiti vprašanja, v kakšni meri so takšna dela vaja v eksperimentu in torej slonijo na nepričakovanem, ki brez jasne rdeče niti hitro lahko dobi priokus novitete. Iz rahle otopelosti nas je stresla kompozicija Bursty Exorbitance Kosmasa Giannoutakisa, ki raziskuje kreacijo nenadzorovanega zvoka, pri čemer se prevajanje boja med omejitvami in svobodo algoritma dogaja skozi spreminjanje intenzitete, hitrosti in glasnosti zvoka.

Drugo polovico performansov je družila igrivost in zelo pomemben vizualni aspekt. Medtem ko smo do sedaj omenjeni deli doživeli v skorajda popolni temi, je instalacija Zwischenraum – Akustische Kartographie Julie Jasmin Rommel vizualizirala zvočne poti, ki so skupaj tvorile popolno kartografsko mapo specifične kompozicije. Vizualni dvodimenzionalnosti map je bila z uvedbo zvoka dodana tretja dimenzija, običajno tiha izkušnja, na primer pogleda na seznam letalskih poletov, pa je dobila zvočno interpretacijo. Z vprašanjem vizualizacije zvoka oziroma ozvočenja podobe se je v avdiovizualni kompoziciji Singing Sand ukvarjal tudi Tadej Droljc. Ta je v veličastni ekshibiciji računalniške grafike prikazovala eksplozivno gibanje peska, kar je ustvarjalo različno barvane vesoljske galaksije znotraj prostora, ki mu ga je odrejal Droljc. Parametri gibanja so pogojevali tudi zvok, ki se je gibal med različnimi techno kombinacijami, a vendarle ni nikoli zašel v polje eksperimentale, temveč je trdno ostajal v koračniško pogojenih ritmikah, kar je ob posredovanju skozi dobro nastavljen zvočni sistem očaralo in navdušilo. 

Festival A dela? je ob predstavitvi umetniškega nabora, z različnimi diskusijami, delavnicami in predstavitvami poskrbel tudi za izobraževalno in razpravljalno noto. Bolj laični obiskovalec je tako dobil priložnost, da se seznani s specifikami določenih tehnik, kot je gameifikacija umetniških del. Festival je seveda naslovil tudi teme, ki so pomembnejše za strokovno občinstvo. Taka je bila predstavitev inteligentnega muzeja, ki je v slovenski muzejski krajini šele na začetku, vsaj če pogledamo tradicionalnejše institucije. Če se muzeje in razstave na določen način povezuje z vprašanjem kuriranja in arhiviranja kulture kot javnega dobrega, umetniški poskus takšnega ustvarjanja predstavlja Peskovnik, geolokacijski večmedijski performans Irene Pivka in Braneta Zormana. Na neobljudenem prostoru med železniško postajo Ljubljana in Vilharjevo cesto sta ustvarjalca med in v pokarantenskim obdobjem nabirala zvočne vtise prostora, ki jih posameznik podoživi v kontekstu živega arhiva, zbranega na aplikaciji Echoes. Čeprav se snemanje zvokov v specifičnem prostoru in času zdi nenavadno, že pred ustavitvijo življenja je šlo namreč za mrtev prostor brez funkcije, lahko služi kot opomnik na vedno prisotno divizijo med naravnim, neproduktivnim in družbenim, produktivnim prostorom.

Če digitalno paradigmo razumemo z vidika tehnološkega determinizma, je udoben miselni totalitarizem, ki jo ponuja. To pa je v popolnem nasprotju s četrtkovim multimedijskim performansom RAVE séance Marka Cicilianija, na katerem je ta klical duhove rejverjev v onostranstvu, preko »vsevedne krogle«, nekakšne utripajoče lučke, pa je z njimi interakcijo vzpostavljalo tudi občinstvo. Pogosto vzpostavljena povezava med obredom in klubsko kulturo je bila tokrat prisotna le konceptualno, morda ravno zato, ker je bila umetno vzpostavljena. Udeleženci nismo uspeli podoživeti liminalnega prostora, ki ga odpira rejv, vendar je bila preprosta igra s tehnologijo hkrati pokazatelj, kako resno jo jemljemo in kako jo lahko uporabljamo neresno.

Zaključni dan festivala je postregel z drugim večerom Permutacij, ki so potekale v Klubu Cankarjevega doma. Predstavljene performanse je povezovala rdeča nit raziskovanja vloge performerja v elektroniki. Projekta tujih umetnikov, ki delujeta znotraj ZKM Hertz-Laba, platforme v mreži EASTN-DC, Figure-ground Yannicka Hofmanna in robotcowboy Dana Wilcoxa, je občinstvo spremljalo preko streaminga v živo, kar je zagotovo olajšalo premostitev miselnih zadržkov občinstva, da ne gre za še en vnaprej posneti video nastop, temveč za živo, čeprav ne na občinstvo odzivno delo. Hofmann je v kratkem performansu, ki je žanrsko plaval v ambientalnih in drone vodah, na platnu za seboj izrisoval lastno podobo skozi algoritmično presojo svojega vida. 

Do performansa robotcowboy smo na festivalu doživeli bore malo, a je Wilcox v svojem kratkem, a hitro tempiranem ter izredno duhovitem povezovanju klasičnih igričarskih elementov s produkcijo zvoka in slike potešil apetite po starošolskih tehnologijah. Stare dobre znance pa je iz naftalina baročne glasbe vlekel ansambel PRSA, ki je konservativno glasbeno osnovo mešal z začimbno mešanico trapa, techna in noisa. Zasedba je bila v nasprotju s prejšnjimi nastopi veliko bolj klubsko usmerjena, k čemur je pripomogel tudi fokus performansa na projekcijo vizualno abstrahirane tvorbe, ki se je z valovanjem in zaglitchano podobo odzivala na spreminjajoče se zvočne parametre. Večer je zaključil Zergon, čigar live-set z modularnimi sintetizatorji je zaradi konkretnega žanrskega preskoka v IDM in sedenja izpadel razdrobljeno, čeprav lahko s spoštovanjem prikimamo poskusom ukrotitve analognih beštij, ki na domačih tleh niso najpogostejši spremljevalec koncertnih odrov.