Aktualen retro dizajn

Zamiranje vinilnega LP-ja kot nosilca zvoka v poznih osemdesetih in devetdesetih je bilo videti nepreklicno; CD je na trgu nastopil tako samozavestno in agresivno, da smo pravzaprav zares verjeli v njegovo neuničljivost. Vendar je kmalu postalo jasno, da ima svoje fizične slabosti. Razen tega zvoku na CD-ju manjka še nekaj: neposrednost in toplina z vinilke sta se izgubili v takšnih ali drugačnih digitalnih zapisih in povrhu tega v počasnem zatonu trga plošč. A vinilni LP se je nedolgo tega kot feniks dvignil iz pepela in dokazal, da je z njim še vedno treba resno računati. Doba mp3-jev pušča prave glasbene sladokusce hladne – koncept in umetniški »statement« sta namreč ključnega pomena za kontinuiteto te plati glasbene zgodovine, bodisi v obliki čisto novih pesmi bodisi v obliki kompilacije, ki že objavljenim pesmim podeli nov rep in glavo. Če je seveda sestavljena tako, kot se spodobi.

V Odzvenu smo že pisali o zadnjem studijskem albumu Pridigarjev Nizki udarci na visokem nivoju (Front Rock / Subkulturni azil, 2011). Zdaj je tu njihov vinilni LP Retro dizajn, ki prinaša prerez njihovega dela v »dvanajstih stavkih«. Vinilka je odličen medij za tovrstno retrospektivo, saj daje z dobro premišljenim konceptom pesmim Pridigarjev nov okvir, nam pa kar nekaj snovi za razmišljanje, in sicer tako o angažiranosti kot o sami ustvarjalni drži, ki pri Pridigarjih ni bila nikoli vprašljiva.

Težava z angažiranostjo je zlasti to, da kaj hitro zapade v banalnost. Zgolj mahanje s pestjo in pljuvanje po tej ali oni obliki družbe še ni prava angažirana umetnost, takšna postane šele, ko s pomočjo intertekstualnosti, samoironije, satire, kjer imajo veliko vlogo pronicljive besedne igre in miselni preobrati, uspe zgrabiti družbo nekje s strani in ji nastaviti zrcalo s tistega kota, od koder družba invazije ne pričakuje. Skratka: družbo je treba zjebati, ne samo pljuvati po njej. Na šestih albumih so nasledniki Gnilih duš dokazali, da jim ne gre zgolj za imidž, za površinsko punkovsko jezo, pač pa so svoje namene dokazovali že z naslovi plošč: Zadnji odcep za paleozoik, Na vrat na nož, Idioti v hali slavnih ... Če si upamo biti še ostrejši: naslov njihovega prvega CD-ja iz leta 1990 je z »odcepom za paleozoik« nekako napovedal, kam se bo prevesila tolikanj pričakovana in opevana samostojnost, naslov njihovega četrtega CD-ja iz leta 1999 pa je dal vedeti, kam dejansko vedno hitreje plovemo: v namišljeno halo slavnih, z namišljeno »zgodbo o uspehu«, takšno, v katero lahko verjamejo zgolj idioti. In menda konji, če parafraziramo znani naslov nadaljevanke.

To je seveda zgolj ena od možnih interpretacij, zdi pa se dovolj empirično utemeljena, da lahko rečemo, da glasba Pridigarjev ni bila nikoli na prvo žogo. Na pričujoči vinilni kompilaciji je na voljo dvanajst skladb in prvi single Zombi v katakombi, sicer zelo aktualna pesem z zadnje plošče, je že na voljo vsem, ki se sprašujejo, kako da je »zombijevstvo« zadnje čase kar potihnilo, čeprav še zdaleč ni opravilo svojega dela. En grešni kozel odide, čreda pa ostaja, nič pametnejša in nič bolj pripravljena na kakršne koli premišljene spremembe. Zdi se, da izbor pesmi ves čas nekako meri na to, da se v »Šentflorjaniji« ne more dejansko nič zares spremeniti in da ves čas gledamo isti film, ne glede na to, kdo nam ga predvaja. Žal ne samo pri nas, ampak tudi v svetu. Zaključna pesem na kompilaciji, Smrt, je pomenljiva; lahko je tako logični zaključek nekega zaporedja kot dejansko »the end of the world as we know it«, stagnacija mentalitete, degradacija naroda, a vse V interesu preiskave, vse kot Norost in vse vsaj približno legalno, čeravno vsi vemo, da je povsem drugače.

Pričujoča »širše družbena interpretacija« pesmi s kompilacije, ki jo uvaja pesem Kakšna noč, kar je takisto precej pomenljiv začetek, se zdi vsaj podpisanemu najzanimivejša interpretacija vinilne izdaje Pridigarjev. Ime zasedbe priča o občutku za samoironijo, ki pri nas vse bolj umira; vse je črno-belo, plat je »moja« ali »tvoja«, Pridigarji pa so v tem kontekstu »družbena vest« v najbolj samoironičnem pomenu besede. Prav dobro namreč vedo, da si narod piše sodbo sam in da z žuganjem in tarnanjem še nihče ni ničesar dosegel. Če bomo propadli, bomo propadli z mislijo, da smo »idioti v hali slavnih«, se hehetajo Pridigarji; za tjavendansko žuganje je namreč škoda volje in časa.

Naslovnica vinilke prikliče v spomin prosluli Dan bolezni; pa tu sploh ne bom nadaljeval. Preprosti »retro dizajn« še poveča občutek samoironije in nas spomni tudi na krvavo seciranje in operiranje z ovitka zadnjega studijskega albuma iz leta 2011. Zasedba je zdaj potegnila prvo črto in stopa naprej.  

@http://www.youtube.com/watch?v=SMsENTIDgK8@