Akumulacijsko jezero poezije

Pri založbi Celinka je nedavno izšel novi CD idrijske skupine Divje jezero. Gre za šestčlanski bend z gostjo Tinkaro Kovač v skladbi Signali. Glasba, besedila in aranžmaji so delo tolkalca Luke Čibeja, dodatne aranžmaje podpisujejo bas kitarist Alen Bogataj, kitarist Aleš Golja, klaviaturist Žiga Kovačič, saksofon je v rokah Tomija Peljhana, glavni vokalist pa je Žan Sedej. Vse na tej plošči je oplemeniteno z elementi popa, že blizu popevki, a z očitno težnjo po nadgradnji všečne muzike za sprostitev in z opaznim poudarkom na vokalni interpretaciji, kar pomeni, da poslušalca z vso resnostjo nagovarjajo tudi verzi, ki so vsebinsko koherentni in imajo literarne ambicije. 

Naslov albuma, Prva stran, namiguje na nov začetek, nekakšno recikliranje nekoč priljubljenih VIS bendov, vokalno-inštrumentalnih skupin, ki svojo rockersko zgodbo prepuščajo songu, baladni shemi, pesmi, ki ni samo golo oprsje erosa, šarm divjih strasti, ampak nam želi tudi nekaj sporočiti. Vse na tem CD-ju je oplemeniteno z elementi popa, že blizu popevki, a z očitno težnjo po nadgradnji všečne muzike za sprostitev in z opaznim poudarkom na vokalni interpretaciji, kar pomeni, da poslušalca z vso resnostjo nagovarjajo tudi verzi, ki so vsebinsko koherentni in imajo literarne ambicije. 

Kar se tiče glasbenih aranžmajev in celostne podobe, je glasba Divjega jezera vse prej kot bruhajoči kraški izvir, saj rada sloni na poetični strukturi z dosledno melodično in harmonsko urejenostjo. Če bi pričakovali kaj divjega, bi hitro nasedli na peščeni plaži Portoroža. Zato je sodelovanje s Tinkaro Kovač logično. Glasbena platforma je, če že ne ista, vsaj zelo podobna in kliče po nadaljevanju skupnega ustvarjanja. Če bi imel podpisani kaj moči odločanja, bi vsekakor predlagal nove skupne projekte, nemara nov skupni CD. Besedila imajo, zahvaljujoč temeljem stare rockerske šole, spet pomen in smisel, Tinkara pa je garant za presežke. Je namreč je tak tip pevke in glasbenice, pri kateri je v ospredju klasična miselnost, da mora muzika nagovarjati, sporočati, poslušalca za roko voditi do estetskega užitka. 

Album je na neki način eksistencialistično postavljen. Zgodbe se sučejo okrog življenja v modernem svetu, okrog hrepenenja po življenju v velikem mestu, kjer je veliko luči, mnogi pa tam živijo v temi, in podobno. Močna je rockerska podmena: luč meče temo, besede osvetlijo vsaj mrak, če ne že črne noči, iskanje pesniške zveri, ki direktno pove, kje je človek bos, zagotovo ne boss, pač pa begavček, sirota, rocker pa je prerok, ki razkriva resnico in o tem poje brez dlake na jeziku, spontano, osebnoizpovedno. Jasno, da tudi s premišljenim konceptom, s ščepcem preračunljivosti, kaj bo padlo v plodna ušesa občinstva, a brez dvoma z zavestjo, da je treba biti hvaležen muziki, da jo lahko posreduje na blag, speven, »popevajoč« način. Glasbenikom pri obnavljanju starih veščin muziciranja precej pomaga muzealski sound, efekti hammonda, mooga in rhodes klaviatur, sploh pa koncept kompozicije, ki ne išče travmatičnih klimaksov, ampak se lakonično staplja z zvoki minulih dob, s praoceanom slovenske popevke, kjer se je iz Piranskega zaliva, naše največje zvočne akumulacije, rodil nov glas, nov zvočni tok, ki se izliva v notranjost dežele, teče od morja navzgor. 

Idrijski bend je po zemljiški knjigi rovtarske narave, a so emocije pobegnile na jug, na morje, mogoče s spomini celo v Ankaran, kjer je bilo včasih rudarsko počitniško naselje. Kaj pa vem, bolj zvenijo mediteransko, kot da bi dišalo po Poreznu, Čekovniku ali Griču, kjer ima domicil rockerska scena idrijskega punka in trdega rocka. Krasna kresnička preobrata: iz trdega v mehko, iz minljivo divjega v trajnostno akumulacijo, iz jezera v morje, iz jeze v moro poezije, ki neusmiljeno diktira zgodbe tega sveta, take in drugačne, sanjave ali preroške. Sveta, ki je lep, a včasih na način, da je malo lepljiv in moreč.