28.11.2024

Ampula optimizma

Z druge plošče zasedbe Lelee zaveje romantični optimizem, ki je v teh mračnih in zamorjenih časih še kako dobrodošel.

Igor Bašin

Mora malo v crveno

Lelee

Mora malo v crveno

Moonlee Records
2024

November je. Siv, hladen, vetroven, vlažen. Tema hitro pade, še kasneje se pobere. Iz ekranov bobnijo pogromi, tragedije, katastrofe, genocidi. Morije se kopičijo in kopičijo s sejalci laži, sovraštva, groze in pokvarjenosti, da je luč na koncu tunela vse šibkejša. Ko se v to apokaliptično agonijo pesimizma in resigniranosti zareže plošča Mora malo u crveno, se stanje duha spremeni. Zaveje romantični optimizem, ki je v teh mračnih in zamorjenih časih še kako dobrodošel. Bend Lelee z energično (power) kitarsko (indie pop rock) godbo razsvetli in razvedri, bodri in daje moč, da gremo naprej. Čez rob, v rdeče. Ne zatiska si oči pred stvarnostjo, govori in gode naravnost iz nje. Pod tančico na videz lahkotne in samosvoje čustvene lirike se skriva serija angažiranih podtonov in sporočilnih strelic, namigov, spodbud in apelov. Basistka Jelena Rusjan in kitarist Damjan Manevski pišeta pomenljiva besedila v »naški« srbohrvaščini, makedonščini in slovenščini in se izmenjujeta na glavnem vokalu. Ko se ulovita v spevnih dialogih, se glasbena govorica benda dodatno zaiskri in ponese k dražljivim vrhuncem, besede in sporočila pa dobijo terapevtsko moč razbremenitve strahov in frustracij. Čustveno nabit in razgiban album Mora malo u crveno je plošča potencialnih hitov, ki v depresiji pesimizma nagovarjajo in strežejo nujno potrebno dozo optimizma. S prekrvavljenim nabojem, glasbeno in zemljepisno širino, poskočnostjo, raziskujočimi dovtipi, vedrino, neobremenjenostjo in odločnostjo je zasedba Lelee odlično opravila izpit usodnega drugega albuma.

Plošča Mora malo u crveno je sad zadnjih treh let, ko je skupina šla skozi kadrovsko presnovo. Po prvencu Čuka bije pumpa iz leta 2021, ko je bil v skupini še bobnar Jan Kmet, se je triu pridružil Blaž Gracar na sintetizatorju, in v tej postavi sta nastala prva dva novodobna singla, Nestaješ in Snaga, posneta novembra 2022 in objavljena lani. Po odhodu Kmeta je tega za bobni zamenjal nadobudni in igrivi Leon Stoilković, ki se je že v uvodnih nastopih izkazal z zagretostjo. Novembra 2023 je sledilo snemanje skladbe Rane pri Robiju Bulešiću v kočevskem studiu BearTracks, ki je bila objavljena letos spomladi na singlu. Šlo je za začetek tvornega sodelovanja z Bulešićem, s katerim so glasbeniki posneli nove skladbe v tekočem letu, ko se je iz stalne zasedbe umaknil Blaž Gracar; na novi plošči ga najdemo kot gosta za klaviaturami zgoraj navedenih skladb. Najavni singel novega albuma je izšel oktobra in prinesel jezno in udarno pesem Životinje, pri kateri se je triu pridružil Alastair McNeill s sintetizatorjem. 

Životinje je tudi uvodna skladba v album Mora malo v crveno, ki v soju grozodejstev v Palestini zarenči: »Mi smo deca, mi smo deca i nismo životinje.« Doslej Lelee nismo poznali v tako napadalni pozi. Da gre res za nohte, daje bend še enkrat na znanje proti koncu plošče v joanjettovsko nabritem komadu Sada ili nikad, ki z Jeleno Rusjan na čelu seže po riotgrrrl naboju, izteče pa se v zasanjanem odpotovanju markantnega kitarista Manevskega. Ob besu in jezi je plošča prepojena s hrepenenjem, veseljem, srečo, otožnostjo, trpkostjo, apelom, odpuščanjem, stisko. Nosi jo skrivnostna pozitivna vibra, s katero Lelee postreže lirične pesmi in vliva zaupanje, da dobro ve, kaj hoče. »Moja sloboda je u kršenju svih standarda,« slišimo v drugi skladbi, Snaga. Kar je tudi hitri povzetek rdeče niti nove plošče, če se navežemo na medijsko obvestilo ob izidu plošče, ki med drugim govori o kredu iz naslova: »Včasih je preprosto nujno dati vse od sebe, nivoje energije 'spraviti v rdeče' in se prignati do skrajnosti, do točke preloma. Prestopiti meje možnega, skočiti iz cone udobja in preplezati barikade, ki smo si jih zarisali v glavi.« Vendar Lelee z Mora malo u crveno ne prestopi meje, bend ne gre v rdeče, ampak konstruktivno nadaljuje in nadgrajuje začrtano smer prvenca izpred treh let, tako da bi levji delež zapisanega v Odzvenovi recenziji debija, sploh referenčne okvire, lahko ponovili tudi za drugo ploščo. Bend ohranja globoko navezanost na bogato zakladnico kitarskega rocka, od protopunka prek jugoslovanskega novega vala do aktualnega neodvisnega rocka, vendar je na novi plošči tako po izrazni kot aranžerski plati presegel prvenec in postal še bolj vroči kostanj aktualne indie rock scene od Triglava do Vardara. Dodobra izpiljena vizija spevne energične kitarske (indie pop rock) godbe v aranžmajsko razgibanih skladbah ne skopari z gibkimi prelivi vokalno-instrumentalnih vročic v atmosferične instrumentalne pejsaže in izlive, ki se nizajo v ravno prav odmerjenih dozah, da dodatno podmažejo dinamiko in razgibanost glasbene govorice Lelee, ki jo definira posrečeni spoj basovske figuralike, kitarskih domislic, živahnega bobnanja in nalezljivih pripevov. 

Čisto vsaka skladba je prava mala laična mojstrovina s pretanjenimi aranžmaji, ki prepletajo vzorce, nevsiljivo menjajo tempo in atmosfero domišljenih komadov ter strežejo navdihujoče momente. Dober primerek izostrenega čuta je, denimo, že omenjena uvodna skladba v drugo polovico plošče, Nestaješ, v kateri instrumentalni intro v beograjski kombinaciji Petrol s prizvokom Maginih klaviatur iz EKV postopoma prestopi v orientalno psihedelično pop skladbo, ki nas ponese proti jugu, proti Makedoniji, domovini Manevskega. Sledi še ena blagohotna skladba, Rane, ki s svojo elegičnostjo zleze pod kožo. Garažni pop rock Skok in zaključna melanholična protopunk izpoved Tvrdina kot preprosti in posvečeni lo-fi skladbi odstopata od prevladujočega vzorca skladb na plošči, sestavljenih iz glavnega, nosilnega vokalnega dela in instrumentalnih odletov in pasusov. Slovenski hit na plošči je Naprej, breedersko napumpana poskočnica, v kateri spet blestita Jelena in Damjan v vokalnem dialogu, ki ga dopolnjujeta z navihanim pogovorom kitare in basa. 

Čustveno nabit in razgiban album Mora malo u crveno je plošča potencialnih hitov, ki v depresiji pesimizma nagovarjajo in strežejo nujno potrebno dozo optimizma. S prekrvavljenim nabojem, glasbeno in zemljepisno širino, poskočnostjo, raziskujočimi dovtipi, vedrino, neobremenjenostjo in odločnostjo je zasedba Lelee odlično opravila izpit usodnega drugega albuma.