Analogno sekvenciranje svežine

Tik-tak-tik-tak metronoma je prva stvar, ki jo slišimo na novi plošči Tema ajdovskega kvarteta MART. Taktovski diktat ni v službi tempa, gre za bendovo kozmično jajce, iz katerega se izležejo večglasne inštrumentalne linije. Tematsko skladno poimenovana uvodna skladba Takoj Po Zčjtki tako ne govori o velikem poku ustvarjanja zasedbe, ampak nakazuje, da raznolika množica ritmov in melodij izhaja iz iste podlage. Rezultat je hermetičen izdelek, v katerem daje vsaka poteza občutek izrazite premišljenosti, na drugi strani pa glasbeniki z vztrajnim spreminjanjem ritma ohranjajo fleksibilno gibanje. Če bi umetno inteligenco želeli kdaj naučiti, kako naj enačbe na izviren način kombinira s kreativnostjo, bi ji za zgled ponudili MART.

Zasedbo, ki letos praznuje dvajset let delovanja, tvorijo Nejc Franca s perkusijami, Rok Velikonja na klavirju, Ram Cunta na kitari, Jani Peljhan na basu in Igor Vuk za mešalno mizo. V tem času so izdali prvenec Parallele (2008) in drugi album Vuk (2020), s postrockovsko in jazzovsko senzibilnostjo premikajoča izdelka, kot da bi ju oblikovala prepišna burja Vipavske doline. Prva namera tretjega albuma MART je končati večno debato o žanrski definiciji: zasedbe ne vodi jazz, post rock ali fusion, ampak analogna filozofija kreativnega sekvenciranja. 

Pravila martovske glasbe se opirajo na matematiziranje muziciranja – v tej enačbi predvidljivost repeticije stavkov kombinirajo z iluzijo napol svobodnega rezultata in s tem vzdržujejo užitek tekoče izvedbe. Močan poudarek na ritmu se prenaša z inštrumenta na inštrument, melodijo prevzame klavir, ustvarjalci pa venomer ostajajo pozorni na celoto. Projekt je izrazito skladna entiteta brez hierarhije. Ob kratkih solih, na primer bobnarjevem v skladbi Ruski čaj, drugi inštrumenti ne utihnejo popolnoma, pač pa vzpodbujajo glasbilo v fokusu. Prijateljskost naveze izraža tudi enotna atmosferičnost na plošči: živahna, lahkotna in osvežujoča doda poskok v naš korak. Vodilni princip glasbenikov je kljub enostavnosti začetnih elementov bogata slojevitost. Tendenca k bogatenju glasbe ostaja osredotočenja na plastenje in ne obstaja tudi v teksturi ali temi, kot je to veljalo za prejšnja albuma. Z osredotočanjem na skoraj popoln prehod od štiričetrtinskega takta je zasedba MART rahlo krivično zapostavila druge elemente svoje glasbe. 

Zaželene diverzifikacije smo deležni v tretji skladbi, katere naslov, Tema, vodi v branje manjka svetlosti. Bolj preudaren, edini distorziran in nasploh čustveno trpki komad albuma se iz mehkejšega in melanholičnega začetka razvije v grobo verzijo martovske elegance. Ploščo zaključi Wd Nzadi Znaj, ki želi s povrnjeno živahnostjo postaviti kontrast ambivalentnemu zaključku predhodne skladbe, ampak pri tem izpade lažno navdušeno. Kljub začasni identitetni zmedi ponudi trenutek kontemplacije minimalistične lepote, preden se od plošče poslovimo v zadnjem izbruhu ritmičnega veselja.

Album Tema so v kvartetu MART začeli ustvarjati takoj po izdaji predhodnika Vuk. Rezultat je hermetičen izdelek, v katerem daje vsaka poteza občutek izrazite premišljenosti, na drugi strani pa glasbeniki z vztrajnim spreminjanjem ritma ohranjajo fleksibilno gibanje. Na začetku in koncu plošča postreže s posebnostjo, prebijanjem četrtega zidu, saj glasbeniki želijo komunicirati z občinstvom in njegovimi pričakovanji oziroma usmerjati percepcijo po lastni podobi. Pri tem je pomembna produkcija, ki precizno vodi našo pozornost. Če bi umetno inteligenco želeli kdaj naučiti, kako naj enačbe na izviren način kombinira s kreativnostjo, bi ji za zgled ponudili MART.