Atonalnost konstrukcije lezbične želje in želeči erotizirani zven

Po izstopajočem dosežku, knjigi Slavne neznane – Zvočne umetnice v konstrukciji družbe (njena prva knjiga je sicer bila roman Kdo ima druge skrbi), se avtorica, skladateljica, pisateljica in še kaj Nina Dragičević znova oglaša, čeprav tudi vmes ni molčala. Med drugim je prispevala podaljšano poemo Ljubi me brzo za revijo Idiot, obelodanila občasni polemični časopisni list Lezbnik, nas podučila o razsežnostih ne-ja v eni izmed edicij njene mesečne oddaje na valovih Radia Študent, ki prav tako nosi ime Slavne neznane, ter uspešno gostila avtorico kompozicije Celebration of NO, lezbično skladateljico starejše generacije Sorrel Hays, na štiridnevnem festivalu Topografije zvoka. In sedaj je tu 340-stranska Med njima je glasba – Glasba v konstrukciji lezbične scene.  

Boj, ta zavezujoča radikalnost (ki, kot opozori Nina Dragičević, ne izključuje mehkobe, vendar ta mehkoba ni uklanjanje in popuščanje), ta kontinuirani »Lezbijke. Rabijo. Svoj. Prostor«, je v knjigi Med njima je glasba deklarativno dojet in mišljen skozi zvočnost. Skozi hrup. Skozi glasbo in njeno mnogotero topografskost. Skozi politike nadzorovanja, razporeditve, dostopnosti in njene konstrukcije.  

Knjiga ima vsaj tri začetke, ki bi jih lahko označili s tremi besedami: sedaj, prej in še prej. A tudi »še prej« je in ostaja grozljivo »sedaj« in »venomer«. Uvodna beseda Nataše Velikonja hitro in precizno popiše natanko zdajšnjo pozicijo Nine Dragičević, nato pa implicitno tudi tistih, ki so ji ali bi ji utegnile biti podobne. In v tem oziru z vsakim stavkom (kot v lastni zadnji pesniški zbirki Preveč vljudna) bolj in bolj rafinira tisti spoprijem, grozljivost odstiranja točno te in njene sedanjosti, ter usmeri vsakogaršnji pogled tja, kjer je tudi sama in kjer potem tudi sta in potem tudi so. Tej popotnici sledi uvod, predgovor avtorice, v katerem izpričani namen dela doživi svojo plastično in neposredno uresničitev z beleženjem dogajanja na lokalni lezbični sceni skozi optiko klubskega, torej prostorskega in zvočnega dogajanja, kar od leta 1989 do danes za domače lezbično in gejevsko gibanje pomeni predvsem razvijanje DJ-evske kulture. V tem smislu je govor predvsem o didžejkah, didžejih, njihovih pristopih, izvorih ter seveda elementarnem »klubskem« dogajanju, ki vključuje prostor, ljudi, ples, zapeljevanje, družabne procedure itd. Vendar je tisto, opozarja Nina Dragičević, kar neki prostor, klub, družabno situacijo sploh dela lezbično, predvsem zvok. In ta zvok je glasen. Ne gre namreč za katerikoli klub, temveč za disko klub, kjer je zvok močno izražen, zapolnjujoč, hrupen, a tudi deljen, sankcioniran, razumljen, priznan in uporabljen za, prvič, izničenje vsega ostalega hrupa, ki dela eksistenco s seksualno razliko zaznamovane skupnosti v zunanjosti neznosno; drugič in povezano, za premoščanje s seboj prinesenih tesnobnosti in pomanjkljivih možnosti odkrite komunikacije; ter, končno, za afirmativno slavljenje glasbe, njene privzete ali prirejene sporočilnosti, usmerjene zvočne dramaturgije za tisto, čemur v knjigi Prepovedana dežela Joan Nestle pravi »svet ritualnega razkazovanja – skrivnostnih plesov lezbične želje, lezbične drznosti, lezbičnega povezovanja«, kadar govori o delavskem lezbičnem baru Sea Colony, ki ga je obiskovala v petdesetih in šestdesetih letih. To Nina Dragičević z očitnim poudarkom, brez sramu in z nekakšno rehabilitirano plemenitostjo imenuje zapeljevanje in možnost zapeljevanja. O varni, ali zgodovinsko pogosteje nevarni možnosti lezbičnega zapeljevanja, možnosti prepoznavanja (v sebi in v drugi, v tretji) lezbične želje ter možnosti odzivanja nanjo v javnem prostoru se lahko faktografsko in etnografsko podučimo, ko se seznanjamo z lezbično »barsko« sceno v New Yorku tridesetih, štiridesetih in petdesetih let, ki je predstavljena v temeljni knjigi zgodovine lezbične skupnosti Usnjeni škornji, zlati čeveljci Elizabeth Lapovsky Kennedy in Madeline Davis, ter v kronologiji Lezbične sekcije LL v letih 1987–2012 v Ljubljani v istoimenski knjigi Tatjane Greif in Nataše Velikonja. Obe knjigi sta temeljna vira ter dve v mnoštvu kali, iz katerih rase tukajšnje in tokratno pisanje Nine Dragičević. Ki ima fokus v glasbi, v zvoku – in med njima je glasba. Kajti temeljni moment se odigra takrat, če ostanemo v domeni omenjenih monografij, kadar »bučarka« v New Yorku petdesetih let na juke boxu izbere posebno skladbo, nemara Can't help falling in love Elvisa Presleyja, in se postavi oziroma prečka prostor tako, da izbrana »femica« točno ve, da, prvič, izrekanje subjekta pesmi sedaj ne pripada več moškemu, temveč njej, »bučarki«, ter, drugič, da je objekt tega izrekanja romantične, erotične želje ona, »femica«. Odsev tega je obisk lezbičnega kluba v Ljubljani zadnjih desetletij, kjer obiskovalki počneta nekaj podobnega, iz zvočnikov pa didžejka nemara plasira jugo pop klasiko Dodirni mi kolena. Česar nista mogli izreči sami, je zanju izrekla glasba. In prav k temu modelu interakcije, momentu globoko historiziranega eksistencialnega in erotičnega druženja dveh lezbičnih subjektinj, se Nina Dragičević vedno znova vrača ter ga v knjigi razdela v doslej nepredstavljivih razsežnostih. Tako daleč gre, da bo branje, kot opozori Velikonja v spremni besedi, verjetno po pravici neznosno marsikomu, še posebno tistim, ki so v celoti okuženi z aktualnim zeitgeistom patološke nepozornosti in protiglobine. 

Lokalni kontekst in še bolj specifično glasba s področja nekdanje Jugoslavije sta sama po sebi med osrednjimi osišči knjige, ki je delno zasnovana na avtoričinem magisteriju Glasba s področja Jugoslavije v konstrukciji lezbične scene. A kot rečeno, ima Med njima je glasba še tretji začetek. Ta nas odvede najdlje, v tisti »še prej«, ki ga v knjigi, prvenstveno zasnovani okrog pravkar omenjenega tematskega okolja, verjetno marsikdo ne bi pričakoval. Odvede nas v čas kuge, v divje poganjke izhodiščnega razmisleka, v epidemijo te bakterije, tega »fakultativno anaerobnega organizma«, ki je takrat bil več kot le metafora za nekaj nezaželenega, kvarnega in ogrožajočega. V grozo, ki se je prenašala po zraku in je lahko naredila svoje tudi brez stika in kisika. Bolezen, nad katero so se spravili tudi z zvokom, s predpisanim zvonjenjem. Ker ne potrebuje stika in potuje po zraku, se jo lahko brez stika, z zvočnim valovanjem, hrupom, ki sicer prav tako potrebujeta prostor, nemara tudi iztrebi. In vrže nas v svet zgodovinskih, relacijskih dinamik, drsečih konfiguracij tega, kdo je kuga, kdo bolnik, kdo preganjalec, kdo preganjani, kaj vidna in kaj nevidna grožnja, kdo zvoni in kdo je bakterija. Dinamik, ki se kažejo prek konkretnih seštevkov trupel in v masi uničenih, še živih (kje in od česa?) življenj, v pred-med-povojnih anksioznostih ter paranoični psihologiji marginalizacije in brezčutnosti do trpljenja, ki izhaja iz elementarnih nedanosti. Nina Dragičević namreč napravi dolg lok prek kuge do izgredov ob izvedbah atonalne glasbe Arnolda Schönberga in njegovega kroga leta 1913 na Dunaju (katerih globlja poanta je izstopila ob kasnejših ekspozicijah »degenerirane umetnosti« v Tretjem rajhu) in do uporabe zvoka v vojaške namene ter spominov na doživljanje povezav terorja in zvočnega okolja znotraj vojn zadnjih stotih let. Znotraj tega loka, znotraj hoje proti jedru problema možnosti in slišnosti, ki jo avtorica enači z obstajanjem (to je obdelala v kolektivnem pletežu partikularnih usod umetnic, glasbenic in skladateljic v Slavnih neznanih), vznikne ne samo eden boljših recentnih premislekov o atonalnosti per se, temveč tudi o atonalnosti in lezbičnem boju, o atonalnosti lezbičnega boja, o možnosti prototonalnosti. Ko Nina Dragičević govori o neuveljavljeni glasbi, »ki ne priznava tradicionalne naracije in je onkraj vseh poznanih struktur«, je treba te besede, ki jih je aktualni neoliberalni psevdoinkluzivni um že zdavnaj zlorabil in zreduciral na prazno retoriko, jemati dobesedno, kot nekaj, kar se dejansko tiče življenja in smrti, ločnice med tistimi mrtvimi, v umiranju ali prisiljenimi v perpetuirano odhajanje ter tistimi živimi, osrediščenimi okrog biopolitične skrbi za reprodukcijo ter odkritega ali prikritega primata, ki ga ta ima. Zato kuga. Zato smrt. Zato vojna. Zato hrup. Zato bunker. Zato disko klub. Delež na nujnosti zavzetja odnosa do hrupa, afirmacija njegove določujočnosti za tosvetno izkušnjo, a tudi tega, da ni vseeno, kakšen ta odnos je, ki je tudi odnos do odpadkov, do prvega in drugega, do tistega, kar je vseprisotno in preslišano, a vendar ves čas slišno. In seveda tistega, kar je nevarno in fascinantno, kar nas galvanizira, navda s potencialom komunikacije in realizacije, kar nosi afekte, je ambivalentno ter, končno, je tudi zavetje in prekerna varnost.   

Model hrupa je (tudi) relacijski, vendar ni preprosto tak. Prav tako je atonalnost historična percepcija in brezčasni ideal obenem – in pravzaprav najmanj še dodatni misterij njunega zlitja - ter kot taka pripravna za tolmačenje in mišljenje marsikatere subverzije, odklona, deviacije. A ne vsakršne, in prav toliko kot subvertiranje ter disonantnost je predvsem rezultat afirmacije in konkretnega udejanjenja gole in elementarne pravice do obstoja. Ki pa se mora v primeru lezbične subjektinje, subjektinj in skupnosti, kjer se težave prav gotovo ne ustavijo pri marginalizaciji, temveč pogosto in rade prestopijo v odkrito in ogrožajočo sovražnost, toliko očitneje vsakič znova konstruirati, vsekakor pa kljubovalno vedno znova potrjevati. In za katero lahko vsakdo, zajemajoč iz kalejdoskopsko bogate tvarine knjig Nine Dragičević et al., ugotovi, da s seboj nosi neverjeten in občudovanja vreden nabor preživetvenega in erotičnega know-howa. Boj, ta zavezujoča radikalnost (ki, kot opozori Nina Dragičević, ne izključuje mehkobe, vendar ta mehkoba ni uklanjanje in popuščanje), ta kontinuirani »Lezbijke. Rabijo. Svoj. Prostor«, je v knjigi Med njima je glasba deklarativno dojet in mišljen skozi zvočnost. Skozi hrup. Skozi glasbo in njeno mnogotero topografskost. Skozi politike nadzorovanja, razporeditve, dostopnosti in njene konstrukcije.    

A Nina Dragičević se v Med njima je glasba vpraša tudi, če je DJ-evska kultura, ta pomembni element »glasbe v konstrukciji lezbične scene«, ki v marsičem izhaja iz z gejevsko zgodovino zaznamovanih t. i. klubskih elektronskih plesnih zvrsti in ki ga avtorica obširno popiše in povzame, res vse. Je spoprijem lezbijk z globoko problematičnim in zgodovinsko travmatiziranim, a esencialnim zvočnim, hrupnim tkivom, principom tega, kako svet je, samo to? Seveda ni, četudi lokalizirana verzija odgovora na to vprašanje ni tako zelo spodbudna. Torej se avtoričin zamah razširi nazaj, gor, dol, levo in na koncu celo v obrise možnosti tistega »naprej«. V tem se dogodi zelo konkreten prehod od popisovanja »glasbe, ki jo vrtijo lezbijke« h »glasbi, ki jo delajo lezbijke« z vsemi perceptivnimi, časovnimi in prostorskimi razkoraki, ki jih tovrstni pristop implicira, ter seveda sivimi conami ob različnih dojemanjih in vrednotenjih DJ in elektronsko-producentske dejavnosti. Zato so tukaj blues glasbenice Bessie Smith, Gertrude »Ma« Rainey in Gladys Benthley, tukaj so odkrito lezbične Maxine Feldman z Angry Atthis, Alix Dobkin s ploščo Lavender Jane Loves Women, Kathy Fire z Mother Rage, Linda Tenney z Don't Pray For Me, tu je Pat Parker in druge glasbenice, ustvarjalke, pesnice. Tu je kompilacija Lesbian Concentrate, založba Olivia Records in sodobne skladateljice druge polovice 20. stoletja ter zdajšnjega, kot Pauline Oliveros, Annea Lockwood, Sorrel Hays ter številne druge, ki so nekatere že našle mesto v Slavnih neznanih, marsikatera lezbična ustvarjalka, kolektiv, okolje in aktivnost pa so v Med njima je glasba predstavljeni prvič. In prav vse prispevajo k pletenju kompleksnega kontrapunkta »izumljanja lezbične kulture«, ki v dojemanju Nine Dragičević obstaja tako historizirano kot v obliki temeljnega principa, tekočega pod vsem. 

Tukaj je tudi prelepa ter s spominom prežeta meditacija o glasu lezbične avtorice radijske oddaje, ki polni bivalni prostor prejemajoče in čakajoče poslušalke s svojo zvočnostjo in ne vizualno podobo. Vizualno podobo, ki je v domišljiji poslušalke vseeno prisotna, četudi ni faktografsko realna. Prisotna pa je ravno zato, ker ji to omogoča zvočnost njenega izvora, lezbičnega mesta glasu, ki je sedaj tukaj. Zvok naseljuje, soustvarja prostor in je naseljiv ter ravno prek svoje zmožnosti nošenja, podpiranja in posredovanja afekta omogoča konkreten, za doživljajočo realen vznik sprva notranje artikulacije lezbične želje, kot v nekakšnem empatičnem prostoru, prežetem z elementarnim sonornim magnetizmom, intenzitetami izgubljanja in porajanja, subjektivizacijo same sebe v želečem erotiziranem zvenu. 

In ko smo pri erotiki, moramo omeniti avtoričin specifični, nezanemarljivi ter skoz in skoz intenzivni pisateljski eros, ki se dodobra razcveti v formi podaljšanega polemičnega eseja, kar knjiga Med njima je glasba pravzaprav še najbolj je. Ta fascinantna, nekoč tako faktično kot duhovno dosti bolj prisotna forma nas v primeru knjige Nine Dragičević povede na pot, ki ni običajna, ni lahka, je pa vseskozi strastna, čuteča, takšna, ki pusti odčitavati fluktuacije v krajini občutenja doživljajoče, ter takšna, ki je hkrati slavospev lezbične želje in senzibilni dokument prebijanja skozi neznosnost. Neznosnost spoznanega in doživetega, doživljanja realizacije te neznosnosti. Ki potiska v odhajanje (tisto odhajanje, ki je posameznico sploh pripeljalo do sem in se sedaj nadaljuje) in ki se, če govorimo o knjigi, konča na z vprašanjem podčrtanem brezpotju, ki je tako utripajoče vitalistično kot tudi neskončno utrujeno in strašljivo. Med njima je glasba je tudi trpka meditacija o lezbični sceni (ki Nini Dragičević in drugim avtoricam pomeni nekaj precej specifičnega, ostali pa se o tem lahko podučimo), o razrednem boju znotraj nje, ki odseva tisto zunaj, o nekaterih instancah in tendencah, ki jo naseljujejo in ki jih avtorica odkrito prepozna kot škodljive in neproduktivne, a glede katerih tisti, ki smo zunaj te skupnosti ali skupnosti-v-nastajanju, skupnosti-v-odhajanju, ne moremo in ne smemo biti preveč pametni. In ravno to je lahko iztočnica za poziv in željo: da bi knjigo Nine Dragičević prebralo in o njej pisalo veliko nagovorjenih bralk, oziroma kot se Nina v knjigi večkrat izrazi, »žensk in/ali lezbijk«.