Ave mundi spes, slovenski duhovni koncerti med renesanso in barokom

Ko pomislimo na slovensko klasično glasbo oziroma njene ustvarjalce, imamo pogosto v mislih predvsem glasbo 19. in predvsem 20. stoletja, to je čas, ki je dal nekaj danes mogočno zvenečih imen. A vendar ne gre pozabiti in podcenjevati enega pomembnejših poglavij iz zgodovine slovenske glasbene ustvarjalnosti, ki je od naših dni časovno zelo odmaknjeno, a vendar še kako relevantno: gre za glasbo, ki je nastala v drugi polovici 16. ter prvi polovici 17. stoletja, na prehodu iz renesanse v barok. Med imeni njenih ustvarjalcev je danes najbolj ugledno in pogosto omenjano ime Jacobusa Gallusa, ki je že v času svojega življenja užival sloves tudi daleč preko meja svoje domovine, dežele Kranjske. Ob njem je v omenjenem časovnem obdobju ustvarjalo še nekaj glasbenikov, ki so bodisi izhajali iz geografskega prostora današnje Republike Slovenija ali pa so tu preživeli del svoje življenjske in umetniške poti, zato smo jih vzeli za svoje. Dela teh skladateljev odsevajo glavne slogovne tokove evropskih središč umetnosti (v tem primeru predvsem Italije) ter pričajo o vpetosti našega geografskega in etničnega prostora v evropsko dogajanje, zato ga nikakor ne bi mogli označiti za provincialnega. (Provincialnost je v naš prostor prodrla kasneje in se je še danes nismo znebili.) Skladatelji, ki so oblikovali glasbeno življenje na Kranjskem v času turških vdorov in poreformacijske rekatolizacije, so posegali po enakih glasbenih žanrih in oblikah kot skladatelji vse osrednje Evrope, ki so se takrat najbolj zgledovali po dosežkih italijanske renesanse ter tamkajšnjih prvih znanilcih baroka. V tem kontekstu morda najbolj izstopajo moteti, ustvarjeni v takrat novi maniri – duhovni koncerti, kot so jih imenovali v Italiji. V istem času so bile priljubljene tudi priredbe vokalnih del, na primer motetov za enega ali več akordičnih glasbil, tako imenovane intabulacije. Ne glede na opisana odstopanja v kakovosti pri pevski zasedbi in inštrumentalistih je treba celotno zasedbo pohvaliti za prevladujoče skladne in všečne, čeravno ne vedno dovolj temperamentne interpretacije repertoarja, ki je tehnično zelo zahteven in izjemno pomemben za slovensko glasbeno zgodovino.

Tokratni spored je bil stkan iz duhovnih koncertov Gabriela Plavca in Isaaca Poscha ter intabuliranih motetov Jacobusa Gallusa in Georga Prennerja. Spored so zasnovali in izvedli člani vokalne zasedbe Ingenium Ensemble ter Domen Marinčič na violi da gamba in čembalu in Tomaž Sevšek na orglah. Marinčič in Sevšek sta sicer duša in hrbtenica ansambla musica cubicularis in njegovega koncertnega cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, katerega drugi koncert enajste sezone je zvenel v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani na večer zadnjega avgustovskega dne.

Na sporedu so se skladno izmenjevale vokalno-inštrumentalne in zgolj inštrumentalne točke, pri čemer so različne kombinacije solistov in spremljevalnih glasbil poskrbele za to, da je osemčlanska zasedba razkazala vse svoje izvajalske sposobnosti ter zvočno barvitost. Med Plavčevimi moteti, zbranimi iz zbirke Flosculus vernalis (1621), sta morda najbolj prepričljivo zvenela Ave mundis spes Maria ter Dic Maria quid vidisti, oba v izvedbi celotnega ansambla. Med deli Isaaca Poscha iz zbirke Harmonia concertans (1623) sta bila najbolj polnokrvne izvedbe deležna Ego dormio, v katerem sta solistična parta pela tenorista Blaž Strmole in Domen Anžlovar, in Cantate Domini, kjer sta solistični duet podali sopranistki Blanka Čakš in Petra Frece.

Ingenium Ensemble deluje od leta 2009, zato ne preseneča, da se je njegova zasedba skozi čas precej spremenila. Aktualna zasedba obsega tudi nekaj mlajših, še ne najbolj izkušenih pevcev, zato je številnim izvedbam manjkalo nekaj več ekspresivnosti, elana, mestoma tudi intonančne čistosti. Po drugi strani sta Marinčič in Sevšek podala izjemno skladno oblikovana parta continua ter virtuozno in slogovno izrazito odigrala intabulacije, med katerimi sta najbolj očarljivo zveneli tisti, v katerih je ob Sevškovi orgelski spremljavi solistični part s posebno prefinjenim, lepim tonom viole da gamba podal Marinčič.

Ne glede na opisana odstopanja v kakovosti pri pevski zasedbi in inštrumentalistih je treba celotno zasedbo pohvaliti za prevladujoče skladne in všečne, čeravno ne vedno dovolj temperamentne interpretacije repertoarja, ki je tehnično zelo zahteven in izjemno pomemben za slovensko glasbeno zgodovino.