Avtoimunska rešitev

Zdaj gre zares, konec je heca. Ko imaš drugo ploščo, fašeš sindrom. Sindrom druge plošče. Ta naj bi, kot pravi urbani mit, zapovedal, da je še tako fenomenalen prvenec le večno nedosegljiva in neponovljiva izjema, vrhunec, skratka vse in hkrati konec. No, Smaal Tokk (aka Marko Bratuš) po Unotisto (2015) uspešno jaha ta sindrom. Kot samorog. Pozitiven je kot plus na akumulatorju. Še naprej sta ga ena sama ljubezen in razumevanje. In še ko joče, joče kot Hello Kitty. Sploh pa na glasbeno še bolj progresivnem albumu ugotavlja, da je En in edini. Sindrom druge plošče je za Smaal Tokka, okoljevarstvenega raperja, avtoimunski uspešen sistem, in to tudi ali še posebno zaradi Nula Kelvina. 

»Cel cajt me pumpajo že od vrtca naprej, da moram bit' poseben, individualen, sebi lasten ... Ma, bolj ko jih poslušam, bolj ko se trudim bit' unikaten, bolj sem tak kot vsi ostali. Nekaj tu ne štima.« Tak komad ima lahko seveda samo en naslov: En in edini. In to je Smaal Tokk še vedno, še naprej, en in edini. V komadu En in edini, ki je hiter, a mikaven programski zdrs v power point vizionarske avtoprezentacije, kjer flegmatično kampira sredi naših kolektivnih razmišljanj, postane jasno, da je njegova parodična in burjasta trma tista, ki je glavni sindrom te druge plošče. Smaal Tokk, in mi z njim, trpi za sindromom takrat, ko skuša biti ravno tak kot vsi ostali, a neizogibno ugotovi, da ni bradati hipster, fitnes mišičnjak ali moralni vegan. »Kako bomo vsi unikatni, če delamo vsi vse glih?« se retorično sprašuje v najbrž najspevnejšem komadu. Revije za samopomoč, šamani, župnik, novi telefon, mamila, nič ne pomaga, niti specialno pivo niti motor brez blokade. Kar pomaga, je glasba. In Radmila. 

Smaal Tokk še naprej fura po svoje v svojem gangsta rapu. Ne odstopa niti za hip od tega vselej še napol gledališkega, skrajno premišljenega in prepoznavnega eko koncepta (»karakterja si ne moreš kupit', mor'š ga 'met«), kjer se lažje prebija četrti zid, ki smo v tem primeru vsi mi, v katerem je unikaten, edinstven, Radmilin. Zanj je gangsta še naprej to, da lahko počneš in predvsem rečeš karkoli. Smaal Tokk demokracijo in svobodo govora jemlje dobesedno z dobesedno glasbo. Smaal Tokk nima podlage, Smaal Tokk ima muzike. Kajti tej elastično raztegnjeni svobodi govora z lucidnim darom za (samo)opazovanje sledi tudi še bolj dodelana glasba. Zdaj se (anti)junak namreč še bolj še manj jemlje resno. Zakaj? Ker lahko s tako glasbeno spremljavo, ki prešiša marsikateri slovenski mainstream rap album, poln semplov in s premalo muziciranja, nagovori, opiše ali kontekstualizira kogarkoli in karkoli. 

Sindrom druge plošče preskoči do progresije tipa Yes in Pink Floyd oziroma nadaljuje tam, kjer je začel Marko Brecelj na Cocktailu, le da še vedno kraljuje ob ženskih spremljevalnih vokalih, ki bi jih lahko bilo še več. Kvalitetna, skoraj preveč kvalitetna zajebancija. Glasbeno bistvo Smaal Tokka je, znova, radoživa shizofrenost Nula Kelvina. Toda vse, kar imata skupnega on in ta zasedba, ju po svoje tudi ločuje. Smaal Tokk ima v Nula Kelvinu najbolj pronicljivo sposobni terasasti band vseh slovenskih časov in posreči se mu iz sicer lucidne in produktivne skupine narediti bolj umirjeno, manj zaletavo, vendar nič manj udarno zasedbo. Ob Smaal Tokku je Nula Kelvina manj neposreden band, bolj skuliran, flegmatičen. Sploh Klemen Kotar, ki ga sam raper izpostavi v sklepni Gengsta suiti, se vrhunsko znajde v ozadju kot prepotrebni multiinštrumentalist, ki mu ni treba še v skitih dokazovati, da je multiinštrumentalist.

Pa saj to so profiči, kot lahko slišimo v Profesjonalcih: »Dokler se ne bomo sami začeli jemati resno, / nas ne bo nobeden, / cena tega komada je 100 evrov, / bi poslušali do konca? / Se ne hecam, če ne, prekinem komad. / Glejte, kaj sem reku, sem reku.« Da, lahko se spraviš legendarno pa resno na SAZAS prek Sazas Saxa (čeprav v Rumenem tisku slišimo, da si je Dadi Daz kupil novo ketno), lahko pa začneš boj sam pri sebi in sam sebi postaviš mejo. Ali pa tako, da ponudiš komad z naslovom Kvota. Za vse postaje, ki jo stežka izpolnijo in ne znajo nikamor stlačiti slovenskih štiklov. Ta je dolg 41 sekund. Bo šlo? Dobro, ker presega osnovno bistvo skita. 

Smaal Tokk sicer poje o ljubezni, pa ne samo do nedojemljivo stvarne Radmile, ki je skorajda simbol za zdravo kmečko pamet, vendar pri tem ne riše, vsaj ne rožic, gradov ali smeha, zgolj zato, da bi se režali. Čeprav je eden redkih raperjev, ki preprosto pove »imam te rad« v prepotrebni Radmili. V duhu dvojca Slon in sadež namineštra mešanico sarkazma in cinizma, zato se glasno spravi na Rumeni tisk (a odkrito prizna, da to v Latrini na Valu 202 že tako in tako dobro počne Miha Šalehar) ali pa, ta je prelomna, kar na dobro našo Slovenijo. 

Domoljubna ponudi intro, kakršen je, denimo, zmagal pred Who's the Real Kekec? na Ali Enovi Smetani za frende (1999). Domoljubna glasbeno vrhunsko, že skoraj srhljivo nadkvalitetno (morda so v Nula Kelvina zgrešili žanr?) pokaže, kaj bi bilo, če bi pri nas imeli ekvivalent Modrijanov, ki pa bi namesto narodnozabavne glasbe zavil v country. »Slovenija je res ena lepa dežela, lepa kakor sonce, lepa kot Marija, lepa kot frizura od predsednika. In lepa ku prasica,« pristavi zmagovalno Smaal Tokk na koncu in pokaže, zakaj je na prvencu težko tekmoval s Pahorjem: ker ne razmišlja o politični korektnosti. Če bi bil politično hiperkorekten, Sindrom druge plošče ne bi imel štikla tipa Zaposlovalna, kjer se Smaal Tokk resno vrže v žanr(e) med funkom in r&b, ki redko pri nas izpade parodično in resno neresno.

Slovenija je namreč bad ass. To je tisto, kjer Smaal Tokk šiša konkurenco, ki se jemlje preresno. Saj pravi v intervjujih, da je lepo, kako Zlatko rapa o lepem. Druga plošča upa v Šivih in Nedeljskem bluzu tudi konkretno zabluziti in gre že tja, kjer v Angliji zadnje čase kraljuje lirični mitraljez z imenom Kate Tempest. To ni več rap, to je recital, tako prekleto resen, da se omeni še špico oddaje Osmi dan. Smaal Tokk lahko z enim albumom gostuje na Valu 202, Prvem programu, s takim paketom pa še na Radiu ARS. 

Bistvo Smaal Tokka ostaja skozi alter-ego lik njegovo narečje, ker se spevno ujema s kozmopolitsko podlago. Da se ga razumeti na vseh koncih države. Saj sam pravi, da če ima Frank Zappa, ki je bil iz Los Angelesa, spomenik v Vilni, bi ga on vsekakor lahko imel – ne v Vipavski dolini, temveč na Ptuju. Rad ima, primarno, da ga razume sosed, ne marketing. Še vedno priznava, da je bil gangsta rap doma le v Velenju. Svet je resda lep, ampak zna biti tudi zajeban. In zato je treba poslušati – Radmilo. In Kotarjeve saksofone. Prisrčno, kot je prisrčen Mario, kot slišimo v uvodni pesmi Mucki, srčki, risanke an sladoled.