Bardovski pristop k literaturi

Ob letošnji razglasitvi Nobelovega nagrajenca za literaturo se je skorajda v istem hipu, ko so ga razglasili, razprostrla pisana pahljača izrazov ali sintagem, ki so ponavadi bolj doma v rumenem tisku: šokantno, nepričakovano, neverjetno, nerazumljivo, kako je to mogoče. Ogorčenost je šla tako daleč, da so nekateri razglasili konec Nobelove nagrade kot referenčnega in prestižnega priznanja. Mediji so vsako izjavo pograbili kot plastelin in jo začeli raztegovati na vse konce, večkrat tudi zunaj konteksta, ti za odločitev Nobelove komisije, oni proti njej, vsak pa s svojim argumentom, takim ali drugačnim. Poseben praznik je bil za družbena omrežja, ki so hvaležno leglo laičnih mas. Nič novega torej, porečemo. Svet se še vedno vrti po pričakovanjih in njegova luč z razglasitvijo Boba Dylana za vrhovnega književnika ni ugasnila. Stroka je povedala svoje in Nobelova komisija je strnjeno povzela tisto, kar že dolgo ugotavljajo strokovnjaki, ki jim Dylanova zgodovina popularnega glasbenika ne zamegli presoje, tiste namreč, ki zmore videti čez »popularno« v srž Dylanovega ustvarjanja, kar je beseda in zlasti beseda: da je pesnik, ki svojo poezijo podaja preko oblik ameriškega glasbenega izročila. Ki seveda ni zgolj ameriško.

Pomisleke, ki so se bolj ali manj srdito nizali ob razglasitvi in se še nizajo, lahko strnemo takole: da imajo drugi nominiranci kvalitetnejše opuse, da je odločitev komisije žaljiva do literature nasploh in da Dylan v biti ni nikakršen pesnik, ampak besedilopisec s par popularnimi pesmicami, se je pa preko kapitalistično-židovskih navez vrinil med prave, zaslužne avtorje in degradiral njihovo delo. Taki in podobni protiargumenti komisiji so tipični za puristično pojmovanje »visoke«, nedotakljive literature, dame v slonokoščenem stolpu, ki niti Trnuljčica ni, saj princu ne spusti svoje kite. Dylan kot muzkontar, smo slišali, pač ne more biti visok literat, to je menda jasno, tako ne gre, tistih nekaj popevčic, ki jih vsi poznamo, se vendar ne more meriti s kompleksnostjo in veličastnostjo opusov drugih nominirancev: Rotha, Murakamija … A tisti, ki to trdijo, so, kot se je izkazalo, bodisi užaljeni pesniki in oni, ki jih še ni na spisku za nagrade, bodisi pristaši užaljenih pesnikov ali s togim šolskim sistemom indoktrinirane mase, ki pravzaprav niti ne pomislijo na razkorak med »njihovim mnenjem« in strokovno argumentacijo, saj jih tega ločevanja niso nikoli naučili. Pesmice se je bilo treba učiti na pamet, in manj ko so jih razumeli, večjo moč so čutili v njih – moč, ki so jim jo »naročili« njihovi učitelji. In zavist, mati človeštva, naredi svoje in se sprevrže v nerodno sarkastičnost, ki samo še bolj izkazuje vedno večji razkorak med dejanskim stanjem in zmožnostjo dojemanja onkraj meja, ki so jim jih začrtali že nekoč davno. Takšne vrste komentarjev smo dobivali iz pesniških in pisateljskih stanov, še bolj intenzivno pa na družbenih omrežjih v dolgih komentarjih, zakaj je letošnje Nobelovo dejanje sramotno. Medtem ko plašnice laične večine še lahko razumemo, saj ne premore potrebnega strokovnega aparata, da bi presojala, vedno zaverovana v svoj prav, je bolj zaskrbljujoče branje ogorčenih komentarjev univerzitetno šolanih ljudi, ki bi naj vedeli bolje. In ko od intelektualca, ki mu je literatura strokovna usmeritev, slišiš argument, da glasba v poeziji nima kaj iskati, se sprašuješ, ali je na predavanjih prešprical vse tisto, kar so povedali o antiki in antični tragediji, o trubadurjih in drugih potujočih bardih: da namreč poezija in glasba nekoč nista bili dve skregani sosedi, pač pa dve glavi istega telesa; da druga brez druge nista obstajali. Že to zgodovinsko dejstvo je dovolj, da ovržemo skepso in jezo vseh tistih, ki se z letošnjo razglasitvijo ne morejo sprijazniti. Poezija se je z razglasitvijo Dylana za vrhovnega parnasovca vrnila v svojo prvotno obliko, tja, od koder izvira. In bistveno Dylanovo lavreatsko dejanje je vrnitev besede v glasbo in glasbe v besedo, vrnitev obeh oblik v prvotno skupnost, kjer samoumevno sedita za isto mizo.

Kar zadeva kvaliteto opusov, seveda vedno obstaja več enakovrednih kvalitativnih ravni in zato Dylanovega opusa, povezanega z glasbenim izročilom, ne gre kar na hitro izvreči iz bitke. Zanimivo je tudi to, da Dylan te bitke ni nikoli bíl: ustvarjal je, kakor je ustvarjal: včasih bolje, včasih slabše, kar je lastnost, ki velja za vse ustvarjalce. O lahkotnih delih opusov velikih pesniških imen tokrat sploh ni treba izgubljati besed: seveda vedno obstajajo in vedno bodo, zato pa ustvarjalci sami niso nič manj resni ustvarjalci. Hudič je le, da se včasih preresno jemljejo. V čem je torej Dylan slabši od Rotha ali Murakami boljši od Dylana?

Težava je v tem, da s takšnim razmišljanjem nemudoma zaidemo v živi pesek. Pisanje literature ni tekma za lastno veličino, je ustvarjanje in glodanje lastnega opusa; vsak ustvarjalec ima drugačnega, vsak je samosvoj in vsak ima svoje dobre in slabe plati. Sklatiti Dylana na raven popevkarja pomeni, da ga niste nikoli zares poslušali, še manj brali. Ravno to je tisto: seveda vse njegove pesmi ne zdržijo same na papirju, je pa povprečje obsežnega opusa, ki ga je ustvaril na nekaj desetinah plošč kot péto poezijo, na ovitkih plošč kot pesmi v prozi ali v knjigi Tarantula kot eksperimentalno pesniško-prozno delo takšno, da na papirju stoji tudi samo zase in zdrži akademsko presojo; lahko obstaja kot brana poezija. Res je, da zato, ker smo vajeni njegovih melodij, teh pesmi največkrat ne zmoremo slišati brez spremljave; a saj jih ni treba, spremljava jih kvečjemu nadgradi. In bržčas se bomo strinjali, da vse, kar so napisali drugi nominirani ali nenominirani velikani svetovne književnosti, tudi ne blesti vedno na papirju. Čeprav je Roth s svojimi deli nedvomno ustvaril pomemben opus, je Dylan svojega še nadgradil z vseprisotnim družbenim angažmajem v ključnih trenutkih naše sodobne zgodovine. Moč njegovih besed, zlasti besed, je dvignila na noge marsikoga, ki si dotlej ni upal spregovoriti, in podoba družbe in kulture na splošno po letu 1965, ko se je odmaknil od purističnih folkovskih kolegov in je svoje besede pripeljal nazaj v starodavne zarotitvene bluesovske obrazce in okostja starih ljudskih pesmi. Ko je, podprt z izdatno mentalno knjižnico sočasne in stare literature v popularno kulturo, prinesel simbolizem, nadrealizem in medbesedilnost ter s tem dokončno obračunal s tedanjo popularno glasbo, je ta po Dylanu postala enakovredna veja umetnosti (kot je nekoč že bila). »Moon« in »June« sta dobila nov kontekst, tekoči trak za masovno izdelovanje hitov ni bil več potreben; popularna glasba je dobila možgane. Dobila je literaturo.

Panika, ki je zavladala ob Dylanovi zasedbi Parnasa, je torej zgolj panika, ki se pojavi, ko mora literarna scena, dotlej precej v kokonu, vstati iz svojega naslonjača in pogledati čez plot, k sorodnikom. Ko jo v to nepričakovano in v naglici prisili opus, ki je v povprečju do piedestala še kako upravičen, a o tem premalo vemo, se mora oglasiti Nobelova komisija; pa še obnjo se obregne. Ko je treba premikati meje, se pastirji večkrat ustrašijo; odzovejo se z agresijo. A to je pač zgodovina, ki nas na primer spomni, kako so Beatli dobili red britanskega imperija. Stari lordi so skočili v zrak in vračali svoje medaljončke. A Beatli so za prepoznavnost britanske kulture naredili več kot lordi, pa ne zgolj s pesmimi, pač pa s svojo držo, držo ustvarjalcev, ki vedo, kaj delajo, kar so pozneje tudi dokazali v nekaterih ključnih, nesporno umetniških delih, denimo na proslulem albumu Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band ali Abbey Road. Literatura se je nujno morala odzvati na »pop art«, kot mu nehvaležno pravimo, sicer bi povsem okostenela. Zbudila se je zgolj še v težkih političnih trenutkih, ko so divjale vojne, in takrat odločilno vplivala na moralo in zavedanje ljudstva. A ne zgolj v svoji pisni, temveč zlasti v péti obliki. Potem je spet zaspala in se zbujala po potrebi; bolj malo. Vedno je bila njena siamska dvojčica glasba tista, ki ji je uspelo umetno dihanje. Ogorčenje pa je šlo svojo pot. Iz naše domače zgodovine je primer, ki bi znal odzvanjati v koraku z Dylanom Nobelovcem rokerska uglasbitev Zdravljice konec osemdesetih. Prepovedana kot džaurski poseg v sveti tekst. Na to, da je bil tudi Prešeren roker, ni pomislil nihče. A smo se o njegovi biografiji učili vsi in iz nje je to jasno razvidno. »Ne potrebuješ vremenarja, da ti pove, kam piha veter,« je zapisal Dylan v eni od svojih pesmi; a laična masa ga potrebuje, tista namreč, ki ji noben strokovni argument ne bo dovolj, ker ima vedno zgolj svoj prav. Žalostno je le, da so v tem laičnem preseku tudi nekateri taki, ki niso laiki, a tudi intelektualci bržčas zgolj na papirju. To se je v teh dneh razkrilo v vsej veličini, kot bi na beneškem karnevalu naenkrat odpadla vsa oblačila.

Novost Dylanove inavguracije je torej ta, da ga za večno ustoličenje ne bo potrebno nujno brati, ampak tudi poslušati … in obratno. Kar je nadvse razveseljivo, vrnitev v prvotno stanje umetnosti torej; že davno, kot je povedal Tom Waits, ko še ni bilo pisane besede, so doneli glasovi in prenašali moč umetnosti. Kar je bistvo Dylanovega početja. O njegovih pesniških sredstvih, podobju, umetniški moči itd. pa so že zdavnaj presodili na višjih strokovnih ravneh, kot so družbena omrežja in glasovi razžaljenih.

Na novico, da je Bob na Parnasu, so se odzvali tudi slovenski ustvarjalci. Péta poezija ima pri nas dolgo tradicijo, nanjo smo načeloma ponosni, a pevca težko sprejmemo kot pesnika. Nekaterim posameznikom je uspelo doseči to dvojno priznanje, a vendar jih javnost še vedno dojema kot dve ločini: če si to, ne moreš biti ono drugo. Pevec vendar ne more biti pesnik. Vse to so sicer površinske rane. Ni vsak kitarist in besedilopisec pesnik, to drži, a pesnik s kitaro ni nič manj pesnik. Če bi Strniša igral telekastra, bi njegovi Mozaiki ali Odisej ne bili nič slabši knjigi poezije. Če bi Kovič imel v eni roki Labrador, v drugi klaviaturo, bi to ne zmanjšalo umetniške moči Labradorja. In glej, Svetlana Makarovič, pesnica in šansonjerka, ki ji kljub petju lastnih pesmi ni para na slovenskem pesniškem Parnasu.

Kako je bilo torej z odzivi ustvarjalcev pri nas? Rokerji so se razglasitve večinoma razveselili, in čeprav so jim očitali, da to počno iz nostalgije, najbrž le ni čisto tako. Dr. Tone Kregar, zgodovinar in frontman benda MI2, je novico sprejel z navdušenjem in hkrati bojaznijo, da se uporništvo zdaj institucionalizira. To bo bržčas pokazala prihodnost. Vlado Kreslin je povedal, da je ob novici ganjen in da je to nagrada tudi za vse druge sotrudnike v glasbi in peresu. A najpomembnejši del njegove izjave je, da je péta poezija končno dobila svojo kredibilnost. To je tudi ena ključnih veselih novic ob Nobelovem dogodku: pojoči pesniki so zdaj spet tam, kamor sodijo – gesta Nobelove komisije jim je vsem dala zaslužen literarni ugled, ki jih pravično izenačuje s t. i. visoko umetnostjo. Kar je péta poezija seveda vedno bila, le nonšalantnost tipa »saj ima dobra besedila, ampak« je zdaj dokončno odpravljena iz enačbe. V glasbi so songwriterji in so pesniki, boljši in slabši, kot tudi v romanopisju, dramatiki, kratkih zgodbah. Povsod obstajajo bolj in manj populistični pisci. In dejstvo, da se pesniki odločijo svoje pesmi podajati v obliki pop skladbe, teže njihovega dela nikakor ne zmanjšuje. To je pač zgolj sredstvo. In dokaz, da je tudi pop pesem lahko poezija.

Pri nas smo se z Dylanom srečali razmeroma zgodaj: Tomaž Domicelj je že sredi šestdesetih prepesnjeval njegove pesmi, med drugim proslulo Blowing In The Wind (Odgovor v vetru), na ploščah je izdal prepesnitvi Forever Young (Za vedno mlad) in Težek dež (A Hard Rain's A-Gonna Fall). V televizijski oddaji je pel Positively 4th Street (Pogumen si). Vlado Kreslin in z njim vrsta uglednih slovenskih glasbenikov je sodelovala pri projektu izvedb Dylanovih pesmi ameriške ambasade. Tomaž Pengov, naš »nosilni« samospevec, je bil velik pristaš Dylanovega dela, zlasti plošče Highway 61 Revisited, na katero se je v svojem delu posredno večkrat skliceval. Blowing In The Wind je kot V vetru zgubljen posnel celo koroški kralj slovenskega komercialnega kantavtorstva osemdesetih, Marijan Smode. Leta 2014 smo dobili antologijo Dylanovih pesmi Ni še mrak, leto pozneje ploščo Brez omejitev z izborom iz te antologije in s peščico prevodov, ki vanjo niso bili uvrščeni. Tudi pri nas obstaja peščica dylanologov in poznavalcev, ki so se ukvarjali z Dylanovim opusom bodisi kot glasbeni zgodovinarji ali univerzitetni profesorji. Če pa bi iskali domačo triperesno deteljico pétega pesništva, bi jo bržčas našli na osi Pengov‒Kovačič‒Brecelj. Omenjeni trije ustvarjalci so s svojimi opusi dokazali, da poezije ni nujno iskati zgolj znotraj hermetično zaprtih krogov, ampak da še vedno obstaja tako v tradiciji sodobnega trubadurstva kot v angažirani besedi. Na tem področju je vodilna sodobna ustvarjalka pesnica/glasbenica Ksenija Jus, med mlajšimi ustvarjalci pa Martin Ramoveš, ki je zlasti z zadnjo ploščo Nesojeni kavboji dokazal, kako interdisciplinarna je umetnost: poezija, glasba in risanje so v njegovem delu neločljivi bratje trojčki in vihtenje telekastra njegovi poetični besedi prida še scensko razsežnost. Vsi omenjeni ustvarjalci, tudi tisti, ki so svojčas delovali v bendih in se (kot Kreslin) nato osamosvojili, denimo najbolj znana Zoran Predin in Peter Lovšin, bržčas ne bodo zanikali, da je pojav Dylana na sceni odpiral vrata na prav poseben način in omogočil, da se je format »samospevca« sploh lahko povrnil v zgodovino in se uveljavil v sodobni družbi. Tudi podpisani priznavam, da bi brez Dylana težko dojel vsa »zunajprotokolarna« prostranstva jezika in njegovih možnosti, kar seveda odpira vedno nove poti raziskovanja besede in glasbe. Vse to nikakor niso slavospevi kraljem in vladarjem, pač pa so ta spoznanja zakoličena v empiričnih srečevanjih z besedo in glasbo Boba Dylana. To je takisto, se zdi, eno od pomembnih sporočil Nobelove komisije: čas je, da berete in poslušate hkrati, brez predsodkov o veličini enega nad drugim, in čas je, da se zidovi med obojim končno podrejo. Čas sprememb je pred vrati. Plašnice bodo seveda še ostale, a to pravzaprav ni Dylanov problem.