21.08.2025

Barva granata ali kako škrlatna je ljubezen

Večer z ansamblom Phylomena na Festivalu Radovljica je bil posvečen ljubezenski tematiki.

Marina B. Žlender

Ansambel Phylomena na Festivalu Radovljica.
Foto: © Jana Jocif / Festival Radovljica

Festival Radovljica se v letošnjem avgustu odvija že 43. zapored, in sicer pod umetniškim vodstvom izjemnega ustvarjalca in izvajalca Domna Marinčiča in z novimi močmi Domna Vurnika, predsednika Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica. Festival podpirata Občina Radovljica in Ministrstvo za kulturo. 

Na festivalu so ponovno predstavili oratorij, tokrat je bil to oratorij Sveta Neža Bernarda Pasquinija, ob otvoritvi pa je zazvenel Magični baročni oprekelj v izvedbi ansambla La Gioia Armonica. V sredo, 13. avgusta, smo z zasedbo Phylomena prisluhnili pripovedi o ljubezenskih tegobah, za tem koncertom pa se je Cappella Pratensis predstavila z nizom koncertov, ohranjenih v kodeksih v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki so bili last ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, zasedba Le Filigrane je obudila kombinacijo glasu in pozavne, medtem ko je Paul Kieffer na renesančni lutnji predstavil dela Giacoma Gorzanisa. Današnji večer je posvečen Clari Schumann in zgodovinskemu klavirju Blüthner, ansambel Dialogos bo v soboto predstavil Zgodbo o Hekubi, kraljici Troje, v nedeljo bosta gambist Juan Manuel Quintana in čembalistka Céline Frisch izvedla Bachove sonate za violo da gamba, festival pa bo zaključil ansambel La Fonte Musica z deli Mattea da Perugia in njegovih sodobnikov. Igra inštrumentalistk je bila polna lirizma in vedrega blagega zvoka, pevka pa nas je prevzela z oblim in gibkim vokalom, ki je prostor cerkve sv. Petra napolnil s toplino in melanholijo. Izjemno prožno menjavanje višin ter enovita in barvita glasovna izvedba je izrazno inkarnirala vsebino in nas tako rekoč prestavila v čas in prostor nastanka del.

Večer z Jasmino Črnčič (glas, romanska harfa, glasbeno vodstvo), Valentino Bellanovo (srednjeveške flavte) in Mojco Jerman (srednjeveška viella), ki so se povezale v zasedbo Phylomena, je bil edinstven ne le zaradi same zasedbe, ampak tudi glede na izbor del, saj so se glasbenice posvetile ljubezenskim skladbam, ki opevajo lastnosti in tegobe, povezane z ljubeznijo. Izbrale so dela Pierra de Bloisa iz 12. stoletja, Mojstra Aleksandra iz 13. stoletja, Bernarta de Ventadorna iz 12. stoletja ter dveh neznanih avtorjev iz 13. stoletja. Dela, izpeta v latinskem ali ljudskem jeziku, so opevala slasti in pasti ljubezni, pogosto povezane z neuslišano ljubeznijo in obžalovanjem, ter razklanost med ljubezenskimi čustvi in razumom. Jasmina Črnčič je v koncertni knjižici lepo pojasnila, da gre za obravnavo duševnih stanj nesrečne zaljubljenosti, ki so jih v srednjem veku obravnavali kot bolezenska. Skladbam je bila skupna umirjena peta in včasih govorjena pripoved ob inštrumentalni spremljavi, ki je pričarala patino obdobja in nas povrnila v dobo nastanka izvedenih del. Čutno izpovedna igra na flavti, usodno otožna pesem in historično obarvani zvok vielle so delovali kot globok ljubezenski vzdih, medtem ko so bila besedila pretresljivo izpovedna, tako kot v skladbi Can vei la lauzeta mover Bernarta de Ventadorna, spet drugič pa je šlo bolj za mešanico pripovedi in okrašenega petja, kot v dramatično prebujeni vsebini Minneleich Mojstra Aleksandra. Blaga in preprosta inštrumentalna spremljava je v instrumentalnih skladbah dobila priložnost za razgiban nastop, sicer pa se je ob njej v skladbah razplamtevala melodija glasu v žaru prizadete pripovedi ali kot mila, razdvojena tožba. Igra inštrumentalistk je bila polna lirizma in vedrega blagega zvoka, pevka pa nas je prevzela z oblim in gibkim vokalom, ki je prostor cerkve sv. Petra napolnil s toplino in melanholijo. Izjemno prožno menjavanje višin ter enovita in barvita glasovna izvedba je izrazno inkarnirala vsebino in nas tako rekoč prestavila v čas in prostor nastanka del. Občinstvo je vse tri izvajalke nagradilo z navdušenim aplavzom, ki se kar ni hotel poleči, zato so glasbenice izvedle še Ave Generosa Hildegarde iz Bingna, ki je duhovno zaokrožila večer. 

Dogodek se nam je zapisal v spomin kot izvirna, prepričljiva in umetniško poglobljena, predvsem pa pristno podoživeta freska srednjeveške ljubezenske pesmi.