Besedilo nad glasbo

Kmalu bo leto naokoli od izida plošče Antropoid, ene izmed mnogih izdaj hiperproduktivca in neumornega klepača pesmi, tekstov, portretov, romanov, prevodov, knjig, skladb in plošč Mateja Krajnca. Plošča je preživela krst, odležala je in zdi se, da je neupravičeno končala v velikem košu preslišanih (domačih!) plošč. Svojega pravega življenja sploh ni doživela, čeprav ima vse atribute za rolanje v prime timu.

Matej Krajnc je svojeglavi vagabund, ki ne tava in ne izgublja časa za nepomembnosti, ampak se loti čisto vsega, kar se mu porodi. V tem je neustrašen in neprekosljiv, sploh zadnja leta, ko kot po tekočem traku niza ploščo za ploščo pri Slušaj najglasnije!. Njegovi večstranski glasbeno-literarni ustvarjalnosti in produktivnosti je težko slediti, so pa vse te dejavnosti medsebojno komplementarne, se dopolnjujejo in bogatijo. Levji delež njegove glasbene ustvarjalnosti izvira iz globokega, dobrega in skoraj fanatičnega poznavanja zakladnice popularne glasbe. Šanson, slovenska popevka, zlata leta rokenrola, velikani countryja, gospela in bluesa so njegova obsesija. Njegovo navdušeno privrženost spoznamo skozi njegovo glasbeno publicistiko in kritiko. Zgodbe in godbe njegovih junakov so zanj neskončen vir in navdih pri pisanju, ustvarjanju in igranju lastne avtorske glasbe. Uveljavil se je kot kantavtor, zadnja leta rad seže tudi v bolj eksperimentalno-ambientalne sfere, s Sužnji sendvičev pa ostaja zaprisežen dobremu staremu rokenrolu z nujnim pridihom countryja, gospela in bluesa. Ali kot je pred časom povedal v intervjuju za Odzven: »Kot solist lažje stopam iz okvirov, medtem ko smo se z aktualnim bendom Sužnji sendvičev odločili, da se držimo uokvirjenih blues in rock and roll obrazcev, na katerih delamo svojo avtorsko glasbo.«

Že uvodna pesem z naslovom Dale Watson Blues odkrito razpre karte, in v tej maniri igra traja do konca. Plošča se (od)vrti brez slepomišenja ali vsiljenega jokerja iz rokava. Mateja odlikuje neponarejena skromnost, in kar počne, počne srčno in iskreno. V tem je prav pankersko pišmeuhovski, ker pa ne igra panka, morda izpade rahlo neroden. V koži pripovedovalca riše tihožitje našega sivega vsakdana, do katerega ima zdravo, rahlo ironično, a prizemljeno distanco. Ne pripoveduje velikih zgodb, ampak se intuitivno prepušča opažanjem življenjskih ciklusov, krogotoka slovesa in novega začetka, otožnosti in radosti, boga in hudiča, nostalgije za minljivim in hrepenenjem po neskončnem. Njegove zgodbe preveva melanholija »odpadništva«; v tem je še kako podoben možem izven zakona, outlaws, kot so (bili) Willie Nelson, Merle Haggard in Waylon Jennings.

K atmosferi plošče veliko prispeva zvesta spremljava, ki je tu za to, da Kranjčeve pesmi oplemeniti z žlahtnostjo. Posebej izstopajo subtilne klaviature Lenke Krajnc, ki iz ozadja dodaja gospelovski pridih, v skladbi Z drugačnim odtenkom glasu pa svoj minimalistični pristop sprevrže v nevsiljivo elektro domislico in v najiskrivejši trenutek plošče. Sužnji sendvičev oziroma solo kitarist Goran Radić – Gec, basist Jani Lah in tolkalec Blaž Gregorin v lagodno izpeljanih podlagah ohranjajo preprost slog in tako prispevajo k njegovi čvrstosti ter ekspresivnosti izpovedne lirike enajstih skladb. Ne dokazujejo se, ima pa prav vsak med njimi vsaj nekaj zlatih trenutkov-prebliskov. Žal si čez ploščo ne vzamejo več svobode, kot bi si je lahko. Odprejo si dovolj prostora, vendar jih prepih ne spodnese. Preveč so podrejeni dominaciji verzov, ki tempirajo dolžino pesmi. In ko teh zmanjka, recimo v pesmih Jesen in Prvi krog pekla, gre glasba prehitro v fade out, čeprav se zazdi, da se je bend ravno razvnel oziroma da pesmi še niso čisto končane. Škoda, saj bi skupaj s preostalimi dovršenimi tvorile bolj kompakten in zaokrožen album, ki nas konec koncev ne bi prisilil k sklepu, da je na njem besedilo pomembnejše od glasbe.