Betonaža na Letnem vrhu Gala hale: »Mi to delamo naprej, ker nas muzika premika.«

Občutek, ko v petek zvečer tonski tehnik Tomo dvigne fejderje na mešalki in na vrt Gala hale izpusti Blažev zvočni val, da njegovi basi zazibajo drobovje in zatresejo tribuno pod nogami, je občutek normalnosti, ki človeku vlije novo upanje v preživetje ter prerojenje žive glasbe, klubske scene in javnega življenja nasploh. Podoben učinek ima pogled na živahni vrvež, ko okoli polnoči zapustimo klub in se sprehodimo skozi večstoglavo množico, posedeno po igralih, klopcah, robnikih …, plešočo, utripajočo in otepajočo se mladež, ki v tem »mesecu svobode« (četrta sezona je menda pred vrati) išče svojo dozo starih družabnih vzorcev. Petkova Betonaža na Letnem vrtu, nekakšen showcase večer ljubljanske neodvisne založbe Beton, ki je lani praznovala 10. obletnico, na katerem smo ob nastopih dolgoletnih sopotnikov scene lahko videli tudi dve premieri, je dajala vtis začasne oaze miru, ki jo je treba čim bolj izkoristiti. Petkova Betonaža je pričarala prijeten in intimen večer domače robne hip hop ter elektronske mikroscene, zbrane okoli založbe Beton. Smo pa med občinstvom pogrešali še kakšen mlajši obraz več in obenem več predstavnikov in predstavnic iz bolj sredinskih sfer domačega hip hop življa, ki bi mu vzajemno oplajanje z »alternativno« hip hop sceno vsekakor dobro delo. A ni strahu, da bi kdorkoli izmed tukaj predstavljenih akterjev, ki še veliko obetajo, kot tudi vodja založba Beton Jizah, ki neutrudno podpira to sceno, kmalu vrgel puško v koruzo. Kot je namreč lepo povedal Mito v enemu izmed petkovih komadov: »Mi to delamo naprej, ker nas muzika premika.« 

Blažev otvoritveni nastop, ki je pričakovano postregel z visoko dozo energičnosti in performativnosti – le redko kdo v Sloveniji lahko tako vživeto igra na svoj sintič in iskreno gruva na svojo muziko – je bil zato za začetno gručo ljudi, ki zaradi nizke vsebnosti alkohola v krvi in želje po kramljanju še ni bila toliko receptivna, skoraj preveč visokooktanski. V neprekinjeno sekvenco hitičev, kot sta La Ricerca in Gangsta Angel, je zamiksal tudi frišne produkcije, med katerimi je najbolj izstopal poskočen beat, ki ga je zaznamoval seksi kitarski rif à la Hendrix, za katerega upamo, da bo kmalu pristal na spletu. Blaž je docela upravičil svojo vlogo neustavljivega in neumestljivega elektronskega producenta, a bi njegova muzika še bolj zablestela dve uri kasneje, ko so prisotne zasrbela stopala.  

Med nastopi Betonovih varovancev so kot vezivno tkivo delovali mini performansi staroste domačega hip hopa, Samo Borisa, ki je včasih na beate, drugič akapela, vmes pa tudi v dvojcu z Došo serviral svoje old skul družbeno-politične rime. A resnobni verzi in občasno moralizatorski ton so v primerjavi z vitalnimi nastopi producentov mestoma izpadli turobno. Najbolj je bilo to opazno ob nastopu mariborskega pljuvača Mita, ki se je predstavil v tandemu s talentiranim YNGFireflyjem, s katerim furata projekt Oygn. Kontrast med »klasično slovenskim« družbenokritičnim rap diskurzom in Mitovo navdahnjeno, igrivo, lucidno in nekonvencionalno rabo štajerskega dialekta in slovenščine kaže na obstoj dveh struj angažiranega hip hopa, med katerima obstaja kvalitativna razlika. Obravnavane teme so praktično iste, razlika je v poziciji, ki jo zavzame raper. Čeprav govori o klerofašistih, Normi Bates Korošec ali dobrem narkomanu, Mito vmes vrže absurdno rimo, ki nas vrže na hrbet, krči trebušne mišice in obenem tolaži v svoji ironiji. Ko rapa o politični golazni, je v svojem prepletanju štajerščine, italijanščine in slovenščine ter vključevanju raznih jezikolomnih besednih iger in  evokativnih podob vselej korak pred lepodušnim levičarskim pizdakanjem, ki je danes skoraj povsem impotentno. Z YNGFireflyjem trenutno predstavljata enega bolj izstopajočih hip hop tandemov na naši grudi, tako v smislu produkcije kot vsebine. Delujeta kot nerazdružljiva enota – Fireflyjevi podporni vokali odlično dopolnjujejo Mitov flow. Skupaj sta na odru suverena in svoje komade v poslušalčevo uho dostavljata s pretresljivo in prepričljivo samozavestjo. V drugi polovici njunega koncerta je YNGFirefly speljal še svoj solo performans, na katerem je poleg izstopajočih štiklov z lanskega prvenca Anoy rolal hitiče Death Gripsov, Arce, Rosalíe in podobnih, s katerimi je konkretno zazibal boke prvih dveh vrst pod odrom.

Ko je padel mrak, je tema padla tudi na oder Letnega vrta, ki ga je v vlogi producenta prvič zasedel Frankly. Ubral je bolj diskretno, manj bučno odrsko varianto, kar gre pripisati materialu, ki ga najdemo na lanskem prvencu Bad Judgement. Ker je šlo za premiero, je bila ta umeščena v sredino programa. Toda njegov nastop je predvsem zaradi vajba, ki ga njegova muzika gradi, deloval nekoliko antiklimaktično. Stik z občinstvom se je prekinil, pretežno zamolkli downtempo ritmi in atmosferične zavese sintov so omrežile Letni vrt; ta ambient bi bil primernejši za zgodnje ure, ko se je še posedalo in kramljalo. Obenem je nepovezano prehajanje iz komada v komad onemogočilo dramaturško strukturo, rast napetosti in vpeljevanje zvočne naracije. Dejstvo je, da je prevod neplesne elektronske glasbe v koncertni kontekst eden najbolj nehvaležnih podvigov, ko govorimo o sodobni elektroniki, pri kateri smo vsi vajeni eklekticizma in dinamike. V tem smislu ima Frankly še veliko prostora za izboljšanje svojega live acta.

Močnejši vtis je pustil drugi premierni nastop večera, s katerim nas je počastil vrhniški producent Slowmotion Livestream, ki je letos pri Betonu postregel s trilogijo kvalitetnih, žanrsko razgibanih EP-jev. Oder je objela megla, odprli so se reflektorji in središče je zasedla njegova silhueta. Čeprav je tudi njegov koncert zaznamovalo prehajanje med posamičnimi produkcijami, ki niso bile sinhronizirane v tempu, velikokrat pa je tudi valovil med ritmično intenzivnimi in ambientalnimi kosi muzike, je celotna dramaturgija imela dober učinek na poslušalce, ki so se pod odrom kar konkretno razplesali. Očitno je šlo za nov, eksplicitno plesno zasnovan material, saj smo se večinoma gibali v »four-to-the-floor« vodah. Težko je bilo ubežati pozitivnim asociacijam na albume Four Teta iz obdobja po letu 2012 in njegovega kompanjona Caribouja, predvsem zaradi prepoznavnih manipulacij ženskih vokalov. Njegove produkcije bi lahko umestili v širšo sfero plesne elektronike s pritiklinami progresivnega housa in trancea, s katerimi lahko v prihodnosti naslovi najširšo zainteresirano javnost. Tople reakcije ljudi temu pritrjujejo in lahko rečemo, da se je na Betonaži vsaj v sklepnem delu večera med okoli stoglavo množico razvil konkreten žurčič, ki ga je do skrajnih konsekvenc z DJ setom pripeljal velenjski bratski tandem Toljo.

Petkova Betonaža je pričarala prijeten in intimen večer domače robne hip hop ter elektronske mikroscene, zbrane okoli založbe Beton. Smo pa med občinstvom pogrešali še kakšen mlajši obraz več in obenem več predstavnikov in predstavnic iz bolj sredinskih sfer domačega hip hop življa, ki bi mu vzajemno oplajanje z »alternativno« hip hop sceno vsekakor dobro delo. A ni strahu, da bi kdorkoli izmed tukaj predstavljenih akterjev, ki še veliko obetajo, kot tudi vodja založba Beton Jizah, ki neutrudno podpira to sceno, kmalu vrgel puško v koruzo. Kot je namreč lepo povedal Mito v enemu izmed petkovih komadov: »Mi to delamo naprej, ker nas muzika premika.«