Širokopoteznost velike zasedbe

Na tej izdaji, ki obeležuje dvajset let delovanja orkestra, žanrsko raznoliko jedro sestavljajo skladbe, ki so avtorsko ali aranžersko delo Jožeta Privška, razširjajo pa ga priredbe del sodobnih slovenskih skladateljev in aranžerjev funka, soula, latino jazza ter fusiona.

Leta 1996 ustanovljeni Big band Orkestra Slovenske vojske se je kmalu po zagonu predstavil s častniškimi plesi, ki so se mnoga leta odvijali v Festivalni dvorani v Ljubljani. Več kot desetletje je deloval pod vodstvom Janija Šalamona, zadnjih devet let pa ga vodi Rudolf Strnad, nekoč član prvotne postave skupine k.u.t. GAS. Na pričujoči izdaji, ki obeležuje dvajset let delovanja orkestra, žanrsko raznoliko jedro sestavljajo skladbe, ki so avtorsko ali aranžersko delo Jožeta Privška, razširjajo pa ga priredbe del sodobnih slovenskih skladateljev in aranžerjev funka, soula, latino jazza ter fusiona. Gre za posnetek koncerta, izvedenega 20. junija 2015 na Kongresnem trgu v okviru festivala Junij v Ljubljani, na katerem se je domačim glasbenikom pridružil priznani makedonski kitarist Vlatko Stefanovski, ustanovitelj legendarne skupine Leb i sol, ki ima za seboj sodelovanja z Manujem Katchejem, Tonijem Levinom, Tommyjem Emmanuelom ter mnogimi drugimi.

Projekt gre jemati v kontekstu časa in še toliko bolj prostora, saj je repertoar pogojen s koncertiranjem na javni površini, kar zahteva žanrsko širino, ki bo zmogla zadovoljiti raznoliko občinstvo. Iz tega razloga je v tem primeru big band prej kot jazzovski glasbi, ki se mu najbolj približa skladba Sing, Sang, Sung Gordona Goodwina, zavezan urejenosti, pri čemer posamezni solisti poprijemajo pripovedno nit, ki sicer najpogosteje pripade gostu Vlatku Stefanovskemu. Ta se orkestru pridruži v tretji skladbi in drži pozornost vse do konca. Ostali glasbeniki gradijo kompaktno osnovo, ki pogosto temelji na ponavljajočih se temah kot veščih poganjkih iz izvirnika. Solistični vložki članov orkestra so redki, najbolj pa izstopa saksofonist Tomaž Zlobko, ki obogati uvodno skladbo A Few Good Men in tradicionalno makedonsko Koljo. Poleg slednje so izvedli še Kalajdžisko oro in Jovano Jovanke ter slovensko ljudsko pesem Zrejlo je žito, medtem ko v avtorski skladbi Stefanovskega Gypsy Song gost poprime za mikrofon in na ta način vnese več živosti. Podobno je s tridelno Suito Quasi Balkaniko Izidorja Leitingerja, ki je zaradi svoje večdelne strukture bolj muzikalična in izrazna.

Večina sodelujočih gradi urejeno osnovo, na katero se nasloni pripovednost kitarskega gosta. Ustvarjena celota je lepo zaokroža, vendar ravno zato posnetek koncerta na trenutke deluje nekoliko pasivno; čeprav je glasba dovršena, ji kdaj malce zmanjka spontanosti in posledično globine. Drugače je s priloženim video posnetkom, ki seveda bolje povzema pristno vzdušje s Kongresnega trga in ohranja širino dogodka, ki daje osebni izkaznici Big banda Orkestra Slovenske vojske gotovo pomemben pečat.