Bližje kakor iz prve vrste

Za začetek sta si kantavtor Marko Grobler in harmonikar Daniel Marinič dala »kepico«, enako na koncu, vmes pa čim manj povedala in čim več igrala. V prostorni Dvorani generala Maistra v Narodnem domu Maribor. To ni majhna dvorana, zlasti ne, če v njej ni občinstva. Morda se slabih 45 minut za nastop ne zdi veliko, vendar če se ga lotiš tako skrbno, milo, dobrodušno kot dvojec Grobler in Marinič, potem je več kot dovolj. Starošolska ena-na-ena poslušalska izkušnja. Uvodni koncert novega ciklusa Awwwditorij v mariborskem Narodnem domu, ki že dobiva nove datume, je potrdil ne le to, da je manj več, temveč tudi to, kako naravno raznoliki so lahko spletni koncerti. Skoraj tako, kot če jih obiščemo v živo. »Stenam in lučem je vse všeč. Ti si v redu?« je Grobler vmes vprašal Mariniča, ki ni bil ozvočen z dodatnim mikrofonom. Morda še boljše. Za tak koncert je bolj učinkovito, če je več povedanega s teksti kot pa v pogosto posiljenih, okornih dialogih. Ni bilo na silo, več kot dovolj izkušena sta, da nista nerodno prekinjala (sabotirala) koncerta. Niti za hip. Bistvo je bilo prav v tekoči, povezani, neprekinjeni izkušnji. Kakor da bi poslušal album, obogaten z (na pol) živo izkušnjo, kar je morda svojevrsten napotek, kako se lotiti takšnih koncertov na daljavo.

Če smo med drugim nazadnje spremljali hibridne koncerte iz Kina Šiška, ki so bili, kot so pokazali nastopi zasedb Matter in Mrfy pa Torula in Zlatka, hibridni zaradi združevanja na videz nezdružljivega analognega in digitalnega sveta, je drugi cikel spletnih koncertov Narodnega doma Maribor po spomladanskih Koncertih na turnu pokazal drugačno, bolj zgodbeno, domala prilagojeno plat. Marko Grobler je nenazadnje že odprl spomladanski ciklus Koncertov na turnu, kjer so bili vsi nastopi takšni, da se jih da, skoraj mora uvrstiti v akustične, unplugged verzije. Enako je z Awwwditorijem, le da nam tokrat ni ponujen razgled nad celotnim mestom, kar je glede na hladnejše vreme razumljivo. Se pa kmalu pokaže, da 360-stopinjska kamera hitro izgubi čar in več šteje sama glasba, zato bi veljalo dodatno pozornost nameniti uspešni sinhronizaciji zvoka in slike (vsaj v ogledu za nazaj). Kajti zvok je bil tako topel, da se je približal intimnejši, ena-na-ena starošolski poslušalski izkušnji. 

»Dober večer vam želiva Danijel Marinič in Marko Grobler v tej čudoviti, a žal prazni dvorani Narodnega doma,« je bil na začetku daleč najdaljši, a še vedno kratek Grobler. »Vesel sem, da ste z nami, upam, da vas je dosti in da boste uživali v teh dobrih pol ure z nama. Začenjava s pesmijo, ki se imenuje Vikend, ker je pač vikend pred nami in vikendu sledi ponedeljek, pa ne se sekirat zaradi tega. Dnevi so pač taki, kot so. Pomen jim v bistvu dajemo sami.« In ravno za to je šlo: najprej iskanje, nato uživanje in naposled pripisovanje pomena takšnim nastopom. Kantavtorski pristop je že tako neposreden, predvideva, v bistvu terja zbrano, torej nemoteče poslušalstvo, ki mora biti introvertirano za polni ekstrovertirani nastop. Povedano drugače, morda je celo lažje slediti tovrstnim skladbam tako od blizu. Bližje kakor iz prve vrste, ne da bi morali nižje po dvorani za boljši zvok. Uvodni Vikend je bil povrhu več kot smotrno izbran. Medtem ko je Grobler pel o zdaj povsem nemogočem in nedosegljivem potovanju, je bila zvočna podoba tista, ki je (ali nemara tudi ne) nagovorila, predvsem pa ohranila poslušalca. Kmalu, skoraj takoj je postalo jasno, da je to koncert, ki je primeren za to, da se ga posluša sprva nekje v ozadju, ker je njegov glavni dosežek to, da ohrani, priklene, objame. 

»Hvala za ta burni aplavz. Naslednja pesem je stara pesem,« se je nato pošalil Grobler, ki je začel že leta 1999 v skupini Ezl Ek, prvo samostojno ploščo Iz dneva v dan, na kateri je slonel tokratni repertoar, pa izdal leta 2011. Z zvokom, v katerem je Marinič sprva previdno tipal melodijo in čakal na solistične vložke, je prav tako sledil nekim drugim, starim časom, ko je »muzikant še prikorakal čez rosne trate«. Manj je torej več, tudi ko gre za sledenje zvoku otožnih melodij, kar je Groblerju več kot očitno pisano na kožo v upanju, da ima e-koncert celo bolj preudaren avditorij. 

Na tem mestu velja ugibati, da je dvojec morda najbolj smiseln za tovrstne kantavtorsko akustične nastope. Če bi Grobler znova nastopil sam, kakor je že, ko je odprl pomladni cikel Koncertov na turnu, bi bilo slabih 45 minut nemara preveč ali pa bi fokus nanj zagrnil iskanje odtenkov njegovih besedil. Tako pa sta z Mariničem, ki ga redko kateri Mariborčan še ni videl s harmoniko, ustvarila ravno prav polni zvok, da so zgodbe o muzikantih dobivale pestre, slikovite, simbolične odtenke. 

Sama 360-stopinjska izkušnja, ki je ekipi Narodnega doma očitno zelo blizu, je mikavna bolj ali manj le na začetku, saj poslušalec nima veliko od pogleda na dvorano, ki je zaradi izpraznjenosti skoraj preglomazna. »Je nenavadno, včasih vsaj trije, štirje zaploskajo, zdaj sva pa sama,« se je na ta račun pošalil Grobler. Koncerte pač še vedno gledamo primarno linearno, že ko smo v prostoru, na ekranu pa toliko bolj. Zato bi veljalo izboljšati primarno HD sliko, ampak dokler je zvočna podoba tako čista, jasna, topla in enakomerna, je slika v drugem planu. Pomaga le, če je ogled za nazaj bolj(e) sinhron(iziran), saj je bogata izkušnja sledenja napotkom iz skladbe Dvorišče, da »naj bo tvoja duša pločevina in keson smeti, obarvaj notranje fasade, čez vhod, čez mavrico, naj bo tvoja duša žalostno dvorišče«, lahko še toliko bogatejša. Zelo pripomore k tovrstnim koncertom, če je izgovarjava vokalista tako sledljiva, da se besedila skoraj nekako berejo. 

»Stenam in lučem je vse všeč. Ti si v redu?« je Grobler vmes vprašal Mariniča, ki ni bil ozvočen z dodatnim mikrofonom. Morda še boljše. Za tak koncert je bolj učinkovito, če je več povedanega s teksti kot pa v pogosto posiljenih, okornih dialogih. Ni bilo na silo, več kot dovolj izkušena sta, da nista nerodno prekinjala (sabotirala) koncerta. Niti za hip. Bistvo je bilo prav v tekoči, povezani, neprekinjeni izkušnji. Kakor da bi poslušal album, obogaten z (na pol) živo izkušnjo, kar je morda svojevrsten napotek, kako se lotiti takšnih koncertov na daljavo. Kar pa ne pomeni, da niso dobrodošli dovtipi, kot je bil ta: »En požirček si bom privoščil, vi si tudi dajte kaj. Upam, da ste odprli flašo najboljšega ali pa vsaj kako pivo.« In je več kot zadosti. 

Pomagalo je, da je na polovici koncerta znova prišla na vrsto bolj ljubezenska, preprosta, direktna skladba, kjer se je Marinič precej bolj namehal. Takšen paket je poslušalca odpeljal na popotovanje, sploh ne nujno v Groblerjevo intimo, ki deluje bolj celovito, splošno, življenjsko, aplikativno, ko gre za iskanje, muzanje v krogu, bluzenje v neki dan. V zgodbi, da ta »svet ni za naju, ti izgledaš žalostno, veš, da ni dovolj za naju, nekaj bova še našla«, se ni težko najti, polna upanja je, svetla, kakor da je Marinič na tankočutni, spevni pa mestoma tudi korajžni harmoniki vedel, kako in kaj poudariti. Skratka, kot pravi pesem, vse se lahko lepše zdi neki dan. Kadarkoli že ta bo. 

»Eno jesensko morava« je bil napotek, skoraj nujen za uvod v Dan v jeseni tihi. Ko je potem Marinič odložil harmoniko in za zadnjo skladbo Delfini v usta vtaknil drumlico, kar je Grobler duhovito ocenil za multiinštrumentalizem, se je prvič resno zazdelo, da bi koncert še lahko trajal. Akordi so močneje zapeli, ko nihče ni zaznal solza v morju kapelj v skladbi. Šumeč, (pre)udaren, odprt, a tudi sklenjen zaključek. In sklepni napotek? »To bi bilo vse za nocoj z najine strani, uživajte še naprej, glejte posnetke, to je edini način, da se glasbeniki približamo publiki.« In kot se je izkazalo, zelo dober način tudi, da se občinstvo približa glasbenikom.