Bolanbient

Darla Smoking je domačijski projekt z javno dostopnimi začetki v letu 2017, ko je izšel prvenec Big Bug. Skupina ni čisto prava skupina, ampak dvojec enega najdejavnejših bobnarjev, improvizatorjev, zvedavcev, raziskovalcev in splošnih prčkatorjev zvoka pri nas, Brgsa (Jaka Berger), in vijačnika sintetizatorjev ter drugih gumbovij Naca. Naveza je takoj, že s prvim dolgometražnim projektom cepila mnenja, nikakor pa se je ni preslišalo. Skeptike med zainteresirano javnostjo je prepričala predvsem z živimi nastopi, kjer dubovski udarci in rožljanje, subtilne melodije sveta ter prijetno primerna basovska pretiravanja iz prostorsko mantrastega korakanja preskočijo v kompaktno plesni drnec.

Glasba pestre druščine je presenetljivo kompaktna. Je direktni udarec natančno postavljenih, tehnično brezhibnih zlogozlaganj in trdnega okostja tako programiranih kot igranih bobnov, ostro mastnih linij sintetizatorjev, rahle distorzije in nešteto gibkih, po celotni panorami letečih zvočnih elementov, detajlov in fino izbranih semplov sveta.

Projekt Pass The Bless je sodelovanje Darlovcev z avstrijsko založbo Well Gedacht, ki je izpod svojega okrilja pristavila tri akterje: turškega beatmakerja, kitarista in producenta Levnija, ter dva rimopljuvača, palestinskega Stormtrapa Asifeha in turškega Ethnique Puncha. Projektu se je pridružil še zadnji košček sestavljanke, v Ljubljani delujoči iranski raper Naji. Vsi našteti emsiji so spretni tudi z gumbi, zvočnimi napravami in prenosniki. Pass The Bless je nastajal potrpežljivi dve leti in sumiti gre, da se je vse skupaj začelo s projektom oziroma koncertnim ciklom Dvocikel leta 2017.

Glasba pestre druščine je presenetljivo kompaktna. Je direktni udarec natančno postavljenih, tehnično brezhibnih zlogozlaganj in trdnega okostja tako programiranih kot igranih bobnov, ostro mastnih linij sintetizatorjev, rahle distorzije in nešteto gibkih, po celotni panorami letečih zvočnih elementov, detajlov in fino izbranih semplov sveta. Številni preprosti, jasno definirani in minimalistični koščki se občasno naplastijo in zagozdijo v zvočno bogate, naphane glasbene skupke, ki pa nikoli ne delujejo natlačeno ali baročno. Kljub neposrednosti ali občasni grobosti je tisti dubovski lebdeče prostorski pečat vseprisoten. 

Vzporednica ali, bolje rečeno, historična referenca iz zgodovine organiziranega hrupa, ki se ponuja kar sama od sebe in je verjetno povsem arbitrarna, četudi nespregledljiva, je New York sredice in druge polovice 90. let. Scena illbienta! DJ Olive s svojimi didžejevskimi seti nezdružljivega, Bill Laswell v fazi dubadeličnih odbluzev in še najbolj markantno založba Wordsound, ki je pustila ključno sled v »marginali« popularne glasbe tistega desetletja s svojimi fantastično stilsko barvitimi in razmetanimi izdajami. Vzporednic med zunajmodnim newyorškim podtaljem založniške dejavnosti etikete Wordsound in početjem projekta Pass The Bless je kar nekaj. Podobnosti so v zvočni brezkompromisnosti, neizprosnosti in raziskovalnosti, v temačnosti in na trenutke zloglasnosti. V kombiniranju živega, odigranega in programiranega. V ornamentiki eksotičnih semplov. V iznajdljivosti nizkoproračunskih, nizkotehnoloških (in delno samoorganizacijskih) principov. V očitni, prozorni dubovski finti poudarjanja podna oziroma basa. In nadalje, najočitneje, v vseprisotnosti odzvenov, ritmov (in tehnik!) prav tako dubovske tradicije in pristopa, potem pa še v sodelovanju emsijev z raznih koncev sveta ter čudaških, prav nič kaj dobrikajočih se in tehnično podkovanih slogov. Tako kot so se v številne »raperske« projekte založbe Wordsound in celotne scene illbienta vključevali emsiji in glasbeniki iz raznih okolij, iz raznih kulturnih, etničnih in glasbenih krogov, tako je sedaj tudi pri projektu Pass The Bless. 

A naj te paralele ne zavajajo. Pass The Bless ne zveni pretirano retro. Ne gre (le) za to, da smo v našem prostoru končno dobili nekakšen ekvivalent svetovno certificirani referenci, nekaj vsaj približno primerljivega specifični mestni sceni preteklosti. Gre za projekt, za katerega bi glede na izhodišče nastajanja, na začetne korake »umetnega«, subvencioniranega sodelovanja predvidevali bolj ohlapno naravnanost. Ravno obratno pa drži: razen zadnjega, improviziranega, freestylerskega, morda celo odvečnega posnetka Trance Jam (freestyle) smo dobili vsebinsko bogato in avtorsko močno ploščo inherentno prepletenih vlog vseh vpletenih in trdno oprijemljive dostave zvoka.