Božji delec – operna črna komedija za tri igralce in tri privide

Ta svet je sestavljen iz protonov, elektronov, nevtronov (pa tudi moronov) ... in vsak izmed nas, od moronov do znanstvenikov in vseh vmes, ima življenje, sestavljeno iz protonov, elektronov, nevtronov (pa tudi moronov) ... Vendar tega preprosto ne vidimo. Ali je tisto, kar vidimo, samo privid? Iz česa so naša življenja in naš svet resnično sestavljeni? Iz kakšnih delcev? In kateri delec je tisti, ki nam vdihne življenje, zavest, privid obstoja ali morda celo resničnost obstajanja? Ali bi to lahko bil ... Božji delec? Če obstaja nekaj takega, kje ga potem najdemo? Ga lahko odkrijemo? Razumemo?

Na ta večna, morda celo nepotrebna, pogosto nepraktična, a vendar neizogibna vprašanja so skušali odgovoriti snovalci operne črne komedije za tri igralce in tri privide z naslovom Božji delec.

Spremljamo izsek iz karierne ter življenjske poti dveh znanstvenikov, izkušenega starejšega Amona ter zagnanega in nemalo napihnjenega mlajšega Joseja, ki sta na poti do odkritja novega subatomskega delca. Ta bi nam lahko pojasnil marsikaj o naši eksistenci, vendar namesto odkritja v obliki fizikalnega dokaza v zgodbo vstopi odkritje nečesa večjega – etičnosti, in sicer v obliki modre zapeljivke Angele, ki s seboj pritegne resen zaplet, medtem ko razplet in nauk zgodbe le nakaže. To stori zgolj z rahlim namigom, ki je povsem v kontekstu prepleta lahkotnega, prijetno predvidljivega humorja in resnobnosti za vesolje relativno nepomembnega obstoja človeških posameznikov.

Enodejanka Božji delec je posrečena simbioza večplastnega, a povsem razumljivega in izjemno dostopnega, zabavnega besedila izpod peresa Milana Dekleve ter očarljivo barvite, poslušalcu dostopne, do izvajalcev pa izredno zahtevne glasbe Pavla Mihelčiča. Poleg treh pevsko-igralskih vlog zahteva še pet glasbenikov: dirigenta ter štiri tolkalce, ki v teku predstave uporabijo več kot petdeset glasbil, tako ritmičnih kot melodičnih tolkal. To je vsekakor ena izmed posebnosti, če ne celo glavna atrakcija predstave.

Mihelčičeva glasba prepričljivo podpira, morda kar vodi dogajanje na odru ter mu narekuje tempo. Barvni učinki inštrumentalne spremljave do popolnosti izkoriščajo možnosti pestre zasedbe ter izvrstno slikajo vzdušja in značaje. V vlogi komentatorja odrskega dogajanja so se odrezali člani Slovenskega tolkalnega projekta (SToP): Barbara Kresnik, Tomaž Lojen, Matevž Bajde in Franci Krevh.

Glasbeno-tehnično (intonacija, izgovorjava) in interpretativno izjemno zahtevne vloge, med katerimi po zahtevnosti prednjači ženska, so skoraj brezhibno in povsem prepričljivo podali Janko Volčanšek, Darko Vidic in izvrstna Katja Konvalinka, sicer tudi producentka projekta ter umetniški vodja Slovenskega komornega gledališča, ki je projekt izpeljalo v sodelovanju s Cankarjevim domom in SToP-om.

Tehtnost predstave in njena interpretativna zahtevnost je skrita tudi v samem besedilu, ki karikira vsakdanje situacije in tipizirane značaje, pri čemer pa se vendarle izogiba banaliziranju precej standardiziranega, a spretno umeščenega in ostrega humorja.

Zasluge za to, da je zaživel ta mojstrski preplet besede, glasbe in igre, imajo tudi učinkovita scenografija in svetlobni učinki ter projekcije, ki jih je zasnoval Jaro Ješe, ter neposredna in izčiščena režija Eve Hribernik. V celoto jih je povezala in vodila Jerica Bukovec Gregorc. Prostorske danosti Štihove dvorane Cankarjevega doma, ki bi lahko predstavljale oviro, so snovalci izkoristili tako, da sta v ospredje stopili izraznost in izvirnost predstave – okrogla dvorana je še dodatno podčrtala simbolično povezavo s krogom/kroglo, delcem, igralska zasedba pa je nastopila sredi občinstva, ki je bilo s tem dodatno in enakopravno vpleteno v dogajanje.

Operna črna komedija za tri igralce in tri privide nam da misliti: ali je Božji delec, ta izmuzljiva začimba obstoja, morda skrit v združitvi besede, slike in glasbe, humorja in resnih življenjskih vprašanj, znanosti in umetnosti, telesnih čutov in čustev? Ali nam znanost res lahko odgovori na čisto vsa vprašanja in ali ni umetnost tista, ki lahko ponudi odgovore na nemerljivo, skrivnostno? Ali na poti k odkritju Božjega delca dlje od Joseja in Amona ne pridejo morda ravno avtorji Božjega delca? Odgovor ponuja skrivnostna Angela – splača se ji prisluhniti ...