Brez preskoka

Med božičem in novim letom se je v Klubu Gromka odvila Praznična Moonleejad(ic)a. Odprla jo je ajdovska skupina The Hoax Program, ki je tri tedne prej uradno objavila novi album Comfort Cage, se pravi, da je šlo za nekakšno ljubljansko premiero tretje plošče. Žal se je skupina ujela v vakuum zadušenega zvoka in namesto rafalne atake so si kitaristi pre(za)vzeto gledali pod prste, tako da je na odru prevladala statika hladnega tehnicizma. Nizki tlak je dušil vsakršno eksplozijo pa tudi o imploziji ni bilo ne duha ne sluha. Bend je pustil medel vtis in ni zagrabil tako kot, recimo, deset let prej; če me spomin ne vara, je bilo jeseni 2009 v Menzi pri koritu, ko je z odločno sproženim direktnim navalom zarezal v ušesa. To zgodnje obdobje je dobro ujeto na prvencu Lost Songs, Forgotten Melodies, ki se še danes iskri; v primerjavi z aktualnim tretjim albumom ga odlikuje večja igrivost. Ne hudič, ampak leta so očitno odnesla razposajenost.

Roko na srce, tega je najmanj v njegovi muziki. Vsekakor je bend postal težji, komadi kompleksnejši, vendar tako elementi sludgea kot stonerrockovski dovtipi permutirajo v bridko nažiganje The Hoax Programa, prepojeno z glamovskim pridihom skandinavskega rockanja in glorificiranja kitarskih solaž, ki se razpršijo in izhlapijo ter posledično ne zagrabijo.

The Hoax Program je bend s predzgodovino, saj je nastal na pogorišču skupine  Low Punch, člane pa najdemo skozi čas še v zasedbah Summer's Gone, Up John, Iamdisease, Real Life Version in Elodea. Izvira torej iz angažiranega in glasnega hardcore miljeja, kar se mu še danes pošteno pozna, saj se tudi s Comfort Cage ni bistveno oddaljil od zastavljene linije. Drži se nabrite angažiranosti tako v sporočilu kot zvoku. Potrošniška družba in druge družbeno-kulturne anomalije modernega človeštva ostajajo rdeča nit novih komadov, v katerih je k deklariranemu hard coru bend pripisal še stoner rock. Roko na srce, tega je najmanj v njegovi muziki. Vsekakor je bend postal težji, komadi kompleksnejši, vendar tako elementi sludgea kot stonerrockovski dovtipi permutirajo v bridko nažiganje The Hoax Programa, prepojeno z glamovskim pridihom skandinavskega rockanja in glorificiranja kitarskih solaž, ki se razpršijo in izhlapijo ter posledično ne zagrabijo. 

V komadih se kar veliko zgodi, pravzaprav preveč, tako da izgubijo na potenci in se odkotalijo s prepodobno linearno dinamiko. Kdaj pa kdaj z manj poveš in pokažeš več, saj balast rad odnese dorečenost in jemlje vetra neposrednosti. The Hoax Program na novi plošči nastopa silovito, vendar ne preskoči in ne ponudi iskrivejših trenutkov ali obratov, ki bi bend iztrgali iz centrifugalne zanke. Ne povleče za uzdo, bendu zmanjka potrpežljivosti za to, da bi se iztrgal iz spirale predvidljivega. Adrenalinski zanos jemlje sapo razgibanosti, sami komadi pa se skozi ploščo sploščijo, in to predvsem po zaslugi (pre)kričavega frontmana. 

Za razliko od preostalega benda, ki vleče, raziskuje in širi svojo izraznost, pevec ostaja preveč priklenjen na verigo, pardon, mikrofon, s katerim stopica na mestu in ne povleče naprej za energičnim hard corom, cepljenim z bolj heavyrockovskih prijemi. Sicer se na albumu Comfort Cage da ujeti njegove poskuse odmika od usojenega, da ne rečem zakletega hardcore krika, vendar za zdaj zaviralno drži bend v vakuumu in se ne more izvleči iz njega za bolj odprt in svež zanos, ki ga izvorno sicer ima zapisanega v svojih genih.