24.08.2020
Brezčasnost slovenske popevke
Tadej Tomšič se aranžerskih orodij v prvi vrsti poslužuje za barvanje skladb s saksofonskimi vložki, a je v primeru vokalnih v ospredje postavil pevke oziroma pevca, sam pa se pojavlja le v vlogi pomožnega solista.

Tadej Tomšič Institution
Orion Saksofon
NIKA
2020
Tadej Tomšič je ime, ki ga glasbenim poznavalcem ni treba posebej predstavljati. Gre za dirigenta in aranžerja Big Banda RTV Slovenija ter aktivnega glasbenika, ki svojega inštrumenta – saksofona – zaradi dirigentske palice nikoli ni postavil v omaro. Na srečo, kajti gre za glasbenika s prepoznavnim prodornim, jasnim tonom, s katerim občasno bogati orkestrske koncerte, a ga samostojno redko, pravzaprav preredko slišimo. Tega se zares zavemo šele ob poslušanju njegovega najnovejšega izdelka Orion saksofon, na katerem je pod imenom Tadej Tomšič Institution (s to zasedbo je izdal že več albumov) zbral vidnejše slovenske inštrumentaliste. Tem je kot vodja kolektiva namenil posebno skrb, saj je želel, da se sodelujoči v skladbah slogovno prepoznajo, kar je nazadnje privedlo do dveh zasedb. Tako klaviaturista Blaž Jurjevčič in Gregor Ftičar kot bobnarja Žiga Kožar in Viktor Palić se namreč pojavljata v alternacijah, medtem ko pri vseh skladbah sodelujeta basist Miha Koren in, kjer so prisotna tolkala, Goran Moskovski. Tomšič se torej aranžerskih orodij v prvi vrsti poslužuje zato, da bi skladbe obarval s saksofonskimi vložki, je pa v primeru vokalnih v ospredje postavil pevke oziroma pevca, zato se tam sam pojavlja le v vlogi pomožnega solista. Kljub temu bi težko govorili o prezgoščenosti glasbenega poteka, saj že same popevke, prav tako pa tudi njihove priredbe premorejo obilo raznolikosti, kar vsaj deloma izhaja iz obvladovanja orkestralnega zvoka, ki ga je zaznati kljub majhni zasedbi. Nezanemarljiva ni niti širina interpretacijskih zmožnosti izbranih vokalistov, ki v pesmi vnesejo karakter.
A dvojnosti ne zasledimo le pri glasbenikih, temveč je prisotna na različnih ravneh. Med drugim naslov nakazuje, da gradivo na tej izdaji izhaja iz polpretekle zgodovine, vendar Tomšič skladbe obdeluje na izrazito moderen način. Obdobji se združita v nedeljivo celoto, enako se zgodi z vokalnimi gosti, ki pripadajo več generacijam in žanrom. Diplomant graške univerze, ki se je v Big Bandu RTV Slovenija zaposlil leta 1998, šest let zatem pa prevzel še vlogo enega od dveh aranžerjev in dirigentov, s tem pristopom stremi k približevanju zabavnoglasbene tradicije, katere pojav sega približno pol stoletja nazaj, se pravi v čas, ko je glasbeni razvoj narekoval festival Slovenska popevka, mlajši generaciji. S tem namenom je izbral sedem popevk, napev Po jezeru bliz' Triglava Miroslava Vilharja, skladbo Ta noč je moja Janeza Bončina – Benča, ki je edini odpel lastno pesem, in Yeh Yeh Rodgersa Granta ter Pata Patricka. Slednji pripada sklepno mesto in zaradi inštrumentalne naravnanosti saksofonistu omogoča večjo mero izraznosti, sicer s posameznimi solističnimi vložki nakazano že v vokalno obarvanih pesmih. Vanjo tako povede z energičnim, prodornim, dinamičnim uvodom, ki ga pred vstopom ritmične sekcije sklene z eno od variacij vodilne teme, in čeprav v nadaljevanju vlogo solista kratko prevzame Ftičar (to se sicer zgodi le še v Ne čakaj na maj), Tomšič skozi celotno izdajo ostaja osrednji pripovedovalec.
Tomšič se torej aranžerskih orodij v prvi vrsti poslužuje zato, da bi skladbe obarval s saksofonskimi vložki, je pa v primeru vokalnih v ospredje postavil pevke oziroma pevca, zato se tam sam pojavlja le v vlogi pomožnega solista. Kljub temu bi težko govorili o prezgoščenosti glasbenega poteka, saj že same popevke, prav tako pa tudi njihove priredbe premorejo obilo raznolikosti, kar vsaj deloma izhaja iz obvladovanja orkestralnega zvoka, ki ga je zaznati kljub majhni zasedbi. Nezanemarljiva ni niti širina interpretacijskih zmožnosti izbranih vokalistov, ki v pesmi vnesejo karakter. Poletna noč in Ne čakaj na maj (Alenka Godec oziroma Bilbi) tako zvenita izredno toplo, prva tudi brezčasno, Zemlja pleše (Nina Strnad) pa klasično, čeprav je s prosto vokalno improvizacijo vsaj za kanec obarvana jazzovsko. Za razliko od te pesem Vzameš me v roke (Lea Likar) in že omenjena Ta noč je moja zvenita najbolj moderno, saj so v njiju najmočneje prisotni vplivi popularnih žanrov. Orion, klasična popevka, v kateri je Tomšič iskal navdih pri naslavljanju projekta, v središče postavi kompaktnost glasbenih gradnikov. V tej pesmi Nuška Drašček lepo artikulira besedila ter dramatični lok zgodbe, s čimer poudari nostalgičnost, hrepenenje in pričakovanje. V Po jezeru bliz' Triglava (Blažka Oberstar) kljub poudarjeni ritmiki prevladuje vzorčna predvidljivost, kar bi navsezadnje lahko pripisali tudi skladbi Vozi me vlak v daljave (Tadeja Molan). Največje presenečenje je Matevž Šalehar – Hamo, ki pesem Zvezde padajo v noč izvede intimno in nadvse doživeto ter tako ohrani sijaj izvirnika. Kot eden le dveh moških vokalistov je tudi dobrodošel kontrast ženskim glasovom. Na splošno vse različice že znanih skladb opravičujejo svojo vseprisotnost celo po preteku pol stoletja, hkrati pa zvenijo dovolj sodobno, da bi znale pritegniti tudi tiste, ki se raje kot v preteklost ozirajo v prihodnost.
Tadej Tomšič je z izbranimi glasbeniki več kot dobro opravil zadano nalogo in s strastnim pristopom, s katerim zaokroža vsebinsko naravnanost te izdaje, združil obe vlogi, ki jima je profesionalno zavezan že več kot dve desetletji.