Brezmejni orkester

Na jutro po prvem večeru letošnjega Brda Contemporary Music Festival sem, z razgledom čez briško gričevje, prebiral intervju, v katerem tolkalec Michael Zerang razpreda o glasbenih nastopih kot nujno le sekvenci nekega kontinuuma, v katerem je tako diahrono kot sinhrono godba stvar mnogoterih relacij. Tretiranje špila kot glasbenega dogodka je, sledeč tej miselni smeri, skoraj vulgarna fenomenološka redukcija. Nekaj dni pred festivalom je sorodno, čeprav drugače zastavljeno razmišljanje ponudil še en tolkalec, Vid Drašler, ki je etično srž (če smem tako reči) improvizirane godbe prepoznal v poglobljenem zavedanju inherentne konsekventnosti stvari. Tretji tolkalec tega uvoda je Zlatko Kaučič. Ta je, za razliko od običajnega pristopa k festivalom kot v prvi vrsti neki (koledarski) kontinuiteti (izrazito eskapistične narave), svoj glasbeni vikend zastavil kot eksplicitni izraz omenjenega večrazsežnega kontinuuma.

Brda Contemporary Music Festival se je letos dogodil tretjič. Po lanskem izletu v Medano se je tokrat ponovno odvil v z obzidjem obdani srednjeveški vasici Šmartno, kjer je – sicer pod manj posrečenim imenom SmartFest – potekal že leta 2011. Ni dvoma, da lahko le malo domačih festivalskih in klubskih okolij preseže ambientalno milino tedanjih nastopov na glavnem vaškem trgu, pod z vrtnicami ovitim stopniščem. To stopnišče je bilo letos brez vrtnic in večinoma tudi brez nastopov, saj je bila sama izvedba postavljena v krhko ravnovesje med voljo pretežno priletne lokalne skupnosti na eni strani ter zvočno invazivnostjo v ta idilično odročni konec sveta na drugi. In tako sta se posledično po mestu prosto razpirala le dva nastopa. V petek je v popoldanskih urah godel sedaj že dobro znani in uigrani trio Drašler / Karlovčec / Drašler na kontrabasu, soprano in alt saksofonu ter bobnih, na običajnem arzenalu inštrumentov pa so jih naslednji dan nasledili člani Mladinskega pihalnega orkestra Brda.

Bolj kot glasbeno so bile vaške ulice preparirane s svetlobo, saj je italijanski kolektiv Hybrida Space z ravno toliko preprostimi kot učinkovitimi postavitvami diaprojektorjev osvetljeval zunanji zid ter nekaj izbranih kotičkov mesta. Med njimi je bila tudi tanka uličica, v kateri se je med koncerti zbiral in družil živelj, ki je bil na sobotni večer še posebej posrečeno obarvan, celotna scena pa je hudo spominjala na bolj psihedelične kadre Cormanovega filma The Trip iz leta 1967 ter nemara na modne eskapade t. i. gruvi sedemdesetih. To druženje v nagneteni in ozki uličici je izkustveno naravo festivala naredilo tako rekoč urbano in prav škoda je, da ne tudi bolj zares klubsko, saj je protikadilska zakonodaja grobo ubila možnost sproščenega druženja v zaprtih koncertnih prostorih. In tako je šla fina muzika, ki jo je za prazno dvorano izbiral Iztok Zupan, za redke in le občasne pare oči pa jo je vizualno spremljal anonimni VJ že omenjenega kolektiva, skupaj z družabnim potencialom mimo izrazito mlade in dobro razpoložene publike.

Potencial same dvorane je bil sicer precej ambivalenten. Bele, vsiljivo prazne stene ter visoki oder so nemara nekoliko odtujili publiki glasbeno izvajanje, saj je to v tem sterilnem (po birokratsko kulturnem) prostoru pač le težko funkcioniralo kot magično dvosmerna komunikacija med poslušalci in godci. Takšni nemi prostori so navadno sobane v muzejih ali galerijah, (ne)krajih torej, v katerih se umetnost načeloma konzervira ali razkazuje, le redko pa se ji pusti, da živi, se sproti prakticira in kolektivno kreira. A kot da bi ambivalence še ne bilo dovolj, so jo naprej, v eno od presežnih dimenzij festivala, popeljale žive, povsem improvizirane vizualije, katerih dobrodošel (čeprav ne nujen) modus vivendi so bile ravno te bele stene in nevtralna osvetlitev odra. Med nastopi tako rekoč vseh zasedb so se na steni za odrom namreč izrisovale črte, ta preprost, rudimentarni likovni prijem pa je še najbolj spominjal na srednješolske kracarije po zvezkih, ki jih je tehnološko okrepilo le vrtenje okoli njihovih lastnih osi ter približevanje in oddaljevanje osišča. Taka lakonična, nepretenciozna gracioznost je torej pospremila odrsko godbo v njenem lastnem kodu, z minimalistično estetiko, ki občasno robustnost gibov tretira kot del svojega izraza in celo upora diktatu tako emtivijevski montaži kot tudi korporativni eleganci. Črta je tu namesto skozi semantično sugestivnost komunicirala skozi lastni gib in kot del enovitega toka, v katerem se hkrati porajajo ideje in zvoki, gibi in abstraktne podobe, dih glasbenikov, šum publike in mahanje z repom v drugi vrsti čuječega kužka.

V tem sotočju se je gibal tudi ples plesalke Caterine Gottardo, ki je izzivala in soustvarjala godbo flavtista Paola Pascola. Njun duet (bolje rečeno trio, saj se jima je zadaj pridruževala še črta) je bil eden od presežkov festivala; telesnost enega od inštrumentov/likov te panartistične predstave je še posebej plastično izkazovala tisto komunikativnost in napetost med ustvarjalci, ki je srž kolektivne glasbene improvizacije in ki je za poslušalca lahko še kako izmuzljiva in le intuitivno dojemljiva poteza izkušnje. Paolo je z glasbo, ki je bila pretežno atonalna in je gradila na šumih, bila je prava dinamično kapriciozna tekstura, postavil svoji soplesalki zahteven izziv, ki se ga je Caterine lotila nenadejano suvereno, z elokventnim (nemara le nekoliko konvencionalnim) gibanjem in ga dopolnjevala s svojo senzualno ženstvenostjo, ki je že sama na sebi soustvarjala eno od relacijskih premen tega nastopa.¹

V podobno večrazsežnem izrazu (in terminološki zmuzljivosti) je bil zastavljen tudi predhodni glasbeno-poetski recital, kjer sta branje pesnice Petre Koršič spremljala saksofonist Boštjan Simon ter bobnar Marek Fakuč. Tule je izraz »spremljati« bolj na mestu, saj se nekoliko hermetična poezija ni povsem odprla in se s svojo sublimno pomenskostjo postavila ob zvok, kar bi sicer pričakovali od take polstrukturirane improvizacije. Bolj je šlo za evokativno moč samega (resnobnega in prav nič igrivega) akta branja poezije, za barvo in teksturo Petrinega glasu in za ritem, ki so ga dajale vrstice in formalni poudarki posameznih pesmi. Bolj je šlo torej za vokalno-inštrumentalni nastop, v katerem je najmočnejšo in impresivno nit pletel Boštjan Simon. Ta kljub svoji relativni mladosti že diha z zelo markantnim in avtorskim glasom, ki se povsem suvereno sprehaja med hipnimi postanki pri prepoznavnih jazzovskih fraziranjih ter lastno melodiko in prosto lebdečo tonalno abstrakcijo. Sinoma lahko slišimo še v nekaterih drugih zasedbah; med drugim je predstavil zelo zanimiv projekt There be Monsters (po domače »tam je neznano«), kjer ga spremljajo Marko Črnčec na harmoniki, Goran Krmac na tubi in Bojan Krhlanko na bobnih. Gre za sodoben, pretežno komponiran jazzovski izraz, ki bi se mu vsaj z ene od strani za prvo silo približala skovanka krautjazz in ki temelji predvsem v repetitivni, včasih hipnotični ter drugič ciklični igri saksofona in v samosvoji lestvici igrane in razpršene harmonike. Slednja nam prikliče v misel neki drug bend, v katerem prav tako igra Boštjan, trio Litošt; za harmoniko spisani material namreč večkrat spomni na Boštjanova litoštovska izvajanja s synthom.

Kar se elektronike tiče, je to na festivalu pokrival italijanski kvartet Aghe Clope. Njegov inštrumentarij so sestavljali Fender Rhodes klaviature z malim morjem efektov, flavta in altovski saksofon, tolkala ter sempler, nekaj DIY aparatov in še kaj. Fenomenalna muzika, cinematična in zvočno nasičena tvar, v kateri je čez razpršeno in ritmično samosvoje bobnanje Stefana Guista posegal predvsem klaviaturist (če mu pač lahko tako rečemo), ki je svoj brbotajoči elektronski zvok za moment ali dva spustil v smer kakega električnega blues rocka, večinoma pa je skrbel za to, čemur bi se moral posvečati polnopravni elektrofonik; slednji je, kot je v jazzu in improviziranih godbah že nekako navada, brez kake prepoznavne barve ali celo drznosti nediferencirano šumel in žuborel bolj v ozadju. V tej konkretni zasedbi je bilo to k sreči več kot dovolj in upati gre, da se bo prečenje improviziranega jazza z elektroniko tudi vnaprej bolj često postavljalo na (preredek) posluh.

Kaj pa jazz in te stvari? No, Drašler / Karlovčec / Drašler so, kolikor sem jih uspel ujeti, še vedno vsaj toliko intrigantni kot tedaj, ko so se spomladi v Cerknem prvič predstavili malce večjemu avditoriju. Še posebej pri saksofonistu je moč vsakič znova prisluhniti razširitvam njegovega vokabularja, in če se spomnim na nekdanjo samooznačbo tria – (post)freejazz, je ta predpona verjetno kar veren opis prav njegovega zgodovinsko informiranega in razprostranjenega izraza. Na povsem drug način se je z glasbenimi prostranstvi poigraval tudi tokrat odlični italijanski kontrabasist Giovanni Meier, ki je v svojem solo nastopu v štirih distinktivnih kosih hudo subtilno prečesal jazzovske, bluesovske, klasicistične in rockovske manire. Kolikor je že namreč razširjal zvočnost inštrumenta (s preprosto vizitko, recimo, je ustvaril efekt kvazi distorzije) in se v tej zelo zahtevni formi nastopa podajal v minimalistično godbo, je obenem tekom komadov vendarle vedno puščal dovolj sledi za aludiranje na krovni kvazi žanrski kontekst. Skoraj pri koncu festivala je za krajši solo na oder stopil Ab Baars, uglajen in poštirkan lik, čigar eksplozivni rafali tenor saksofona so prav neverjetno masivno in že povsem fizično vznemirljivo nadaljevali kleno strojniško tradicijo severne Evrope. Za drugo polovico nastopa se mu je pridružil Zlatko Kaučič, tokrat s polno bobnarsko baterijo, ki jo je razširil s provizoričnimi zvočili (à la zadrga, plastenka vode ter lesena miza) in ki je – prav vsakič se mi porodi ta recenzentska vrstica – eden najbolj mojstrsko komunikativnih bobnarjev, kar jih je moč slišati na naših tleh in tudi drugod. Njegova medigra z Baarsom, s katerim je prej špilal le enkrat, v daljnih osemdesetih letih nekje v Amsterdamu, je prava dialoška predstava triade teza–antiteza–sinteza, njegov smisel za humor pa je v tej glasbeno avantgardni in performativno (pre)resni sceni izjemno dobrodošel in kar nekam preveč redek pojav.

Festival je zaključil Orkester brez meja/Senza Confine Orchestra, Zlatkov prav za ta festival sestavljeni projekt, ki sestoji iz mladih glasbenikov z obeh strani meje in ki je ravno za goriški in briški konec naše grude obenem najbolj funkcionalno odvečna in zgodovinsko prezentna prekinitev organskega družbenega kontinuuma. Leta 2011 je ta orkester, ki je tokrat štel nekaj več kot ducat glasbenikov, inštruiral Evan Parker, leto pozneje Johannes Bauer, letos pa Ab Baars. In bom rekel tako, orkester je imel res izvrstne, ekstatične momente in na trenutke tudi preveč na silo skrpane razdelke, v katerih godba kar ni stekla ali pa je, nasprotno, stekla mimo. Med ekstatične dele zagotovo sodi začetni del špila, ki se je z močno vlogo vokalistke odvijal v maniri kakega Fire! Orchestra, o občasnih izgubljenih pa je pravzaprav odveč govoriti, saj takšen diskurzivni okvir povsem zgreši esenco tega projekta. Ta je predvsem gojenje različnih senzibilnosti, ustvarjanje vezi ter prijateljstev med glasbeniki, produciranje kar najraznovrstnejših, morda celo konfliktnih glasbenih situacij in spuščanje drobtinic znanja, po katerih posamezni ali kolektivni glasovi iščejo pot k sebi.

Podobno je s samim festivalom, polnim ne le mladih glasbenikov, marveč tudi poslušalcev. Noben od špilov se ni končal tu in brezmejni orkester se odpira v vse smeri.  

1 Njun kratki »pogovor« kar kliče po tem, da si človek končno ogleda katero od tovrstnih »predstav«, ki jih v Španskih borcih pripravlja Zavod Sploh.