Briška nenavadna kakofonija zvokov

V prvih tednih septembra se valovita briška pokrajina tradicionalno ovije v nenavadno kakofonijo zvokov. Na eni strani jutranje brnenje traktorskih motorjev, žvenket škarij ter sem in tja kakšen »dio porco« iz sosednjega griča, na drugi pa večerni zvoki domačih ter tujih improvizatorjev in glasbenikov, ki jih v Brda že desetletje vabi festival ustvarjalne glasbe in improvizacije Brda Contemporary Music Festival pod vodstvom svetovno priznanega bobnarskega virtuoza in glasbenega pedagoga Zlatka Kaučiča. Kot je sam večkrat izpostavil, so vezni člen med njegovo glasbo in briško zvočno krajino melodije ptic pevk, »təčči, kə pjəjəjo«, pri katerih črpa navdih že od začetka svoje glasbene poti. Letošnja jubilejna, 10. edicija, za katero je bil prvotno napovedan tudi nastop češke avantgardne violinistke, pevke in skladateljice Ive Bittove, je bila zaradi izrednih razmer realizirana v skladu z obstoječimi ukrepi. Vendar bi zaradi butičnosti festivala težko govorili o padcu števila obiskovalcev. Bricev namreč na festivalu ni, le sem in tja kakšen star Zlatkov znanec ali radovednež. Po pričakovanjih se BCMF tudi po desetletju ni razvil v festival, ki bi ga Brici vzeli za svojega, v dogodek, ki bi ga lokalna občinska oblast zmogla videti skozi prizmo čezmejnega povezovanja ter grajenja kulturnih mostov med goriško oziroma slovensko in furlansko oziroma italijansko jazz sceno, toda več o tem kasneje. Če je za mnoge Brice BCMF še vedno le festival tiste čudne muzike tistega čudnega »moža, ki tuče po padelah«, pa si dogodek v širšem obmejnem in srednjeevropskem prostoru lasti prav poseben status. V omenjenem dokumentarnem filmu je kolega Miha Zadnikar kot osrednji pomen festivala in nasploh Kaučičevega angažmaja izpostavil njegovo ambasadorsko vlogo in čezmejno povezovanje domačih in furlanskih oziroma italijanskih glasbenikov, utelešeno v Orkestru brez meja. V celotnem slovenskem etničnem prostoru bi težko našli človeka, ki bi s svojo trmo in vztrajnostjo uspel iz nič ustvariti medgeneracijsko skupnost glasbenikov, ki zadnjih nekaj let občutno zaznamuje obmejno kulturno-glasbeno produkcijo.

V duhu časa je vandima tukajšnjega recenzenta prikrajšala za prvi festivalski večer, ki se je v četrtek tradicionalno odvil v Šmartnem v Hiši kulture, ki je že ves čas srce festivala, in cerkvi sv. Martina. Zamudili smo odprtje instalacije umetnika Ateja Tutte, ki jo je pospremil lokalni tolkalski mojster Marek Fakuč iz dvojca Etceteral (v prihodnjih dneh pri Kapa Records izide prvenec Ama – gi), solistični nastop italijanske vokalistke Christine Zavalloni ter zaključni nastop Zlatka Kaučiča in portugalskega saksofonista Rodriga Amada, ki se jima je na odru zadnji hip pridružil brazilski saksofonist Alípio Carvalho Neto. Tako sta preostala še dva festivalska dneva, ki sta se tokrat izjemoma dogodila na dvorišču Gradu Dobrovo, idealnem prizorišču za tovrstne intimne glasbene večere. 

Petkov večer, na katerem se je, ocenjeno čez palec, zbralo okoli 70 ljudi, je prinesel dva različna nastopa. Kot prvi se je predstavil kvartet, ki so ga sestavljali goriški fantje iz MaRuŽi tria in že omenjeni Brazilec Alípio C. Neto. MaRuŽi trio tvorijo kontrabasist Matjaž Bajc, ki ga poznamo kot dolgoletnega basista številnih lokalnih zasedb, Andrej Boštjančič iz Oholo!, Brencl Bande itd. na električni kitari ter na bobnih in tolkalih Žiga Ipavec iz zasedb Nesesari Kakalulu, Kombo B in Koromač. Kvartet se je predstavil s tremi improvizacijami, ki so nihale med komaj slišnim prasketanjem strun ter za tovrstne koncerte pričakovano zvočno silovitostjo štirih inštrumentov, ki dajejo vse od sebe. Toda če smo v navezi Bajc–Ipavec zaznali utečen dvojec z oblikovanim občutkom za impro sinergijo med basom in bobnom, je Neto ubral preverjeno pot intenzivnega preigravanja lestvic in drugih prijemov, ki pa niso presegli klasičnega impro registra. Isto velja za Boštjančiča na električni kitari, ki je zaradi pretežnega igranja v palm-mute tehniki precej omejil zvočne potenciale jazz kitare in se tako prepogosto ponovil v svojih prijemih, kar je dodatno potrdil veliko bolj raznolik sobotni nastop kitarista Vitje Balžalorskyja. Skratka, ni prišlo do seštevka vseh štirih improvizacij v skupni zvočni val, ki bi skupaj ustvaril nekaj presežnega. Za konec večera je sledil koncert čezmejnega projekta Orkestra brez meja / Orchestra senza confini, nekakšen slovensko-italijanski Sun Ra Arkestra, pod vodstvom italijanskega kontrabasista Giovannija Maierja in seveda Zlatka Kaučiča. Čeprav je orkester nastopil v nekoliko okrnjeni postavi, je bilo veličastno prisluhniti improviziranemu nastopu okoli 30 glasbenikov in vokalistov, razdeljenih na dve sekciji, ki ju vzporedno vodi dirigentski tandem. Nadvse zanimivo je opazovati dialog med rokami obeh dirigentov in očmi glasbenikov, ki dobro razumejo, kaj pomeni valovanje Kaučičevih rok levo in desno, vrtenje dlani ene okoli druge, počasno dviganje rok kvišku in druge gestikulacije, ki urejajo dinamiko med tako velikim številom muzičistov. Obenem si je lahko predstavljati, da je vodenje take zasedbe tudi dirigentoma v velik užitek, saj gre za nekakšen deus ex machina nadzor nad improvizacijskimi izbruhi vsakega posameznika tukaj in zdaj, nekaj, o čemer lahko klasični dirigent, podrejen diktatu papirja, le sanja. 

Za zaključni večer, ki je bil pod imenom Boštjanov dan posvečen pokojnemu ustanovitelju in vodji festivala Jazz Cerkno Boštjanu Cveku, nam je Kaučič pripravil presenečenje, saj so zadnji trenutek v program umestili nastop Komba C, njegove najmlajše nastopajoče zasedbe, ki jo tvorijo člani različnih mladih goriških zasedb, med katerimi izpostavljamo letošnje klubske maratonce Kavasutra. Čeprav smo njihov impro nastop ulovili le za rep, je izkušnjo lepo povzel Kaučič: »Paše slišat tri kitariste kə žurajo po odru.« Sobotni program se je nadaljeval s projekcijo okoli 50-minutnega biografskega dokumentarnega filma Round Trip v režiji Mateja Okrogliča in Žige Ipavca, ki je ime dobil po prvem Kaučičevem albumu iz leta 1994. Nizkoproračunski dokumentarni film kljub določenim tehničnim pomanjkljivostim na celovit način zaobjame večji del njegove življenjske poti, ki ga je po zapustitvi domačih Brd v 70. letih preko Španije, Portugalske in Nizozemske v začetku 90. let ponovno vodila v domovino, kjer je v zadnjih 30 letih skozi glasbeno šolo Kombo uspel vzgojiti več generacij talentov in vzpostaviti čezmejni kulturni dialog z italijanskimi kolegi ter številnimi tujimi glasbeniki. 

Sledil je nastop slovenskega brenkača in producenta Vitje Balžalorskyja, ki ga poznamo iz zasedb Laibach in Carnaval, ter italijanskega flavtista Massima de Mattie. Okoli 25-minutna improvizacija nas je vodila od razgibanih blagozvočnih abstrakcij z efekti obdelanih kitarskih signalov in flavtističnih ornamentov do sunkovitih distorziranih kitarskih ekspresij in pijanih psevdoantičnih melodij, ki so ustvarile atmosfero nekakšnega Leonovega in Morriconejevega vesterna na LSD-ju. Pri tem posebej izpostavljamo širok slogovni razpon Balžalorskyja, ki je iz svoje vintage fenderce s pomočjo različnih prijemov, od violinskega loka do navdahnjene rabe kitarskih magnetov, uspel spraviti osupljiv register zvokov, ki jih poslušalec težko povezuje s kitaro. Festival se je v nekoliko netipičnem slogovnem preobratu zaključil z nastopom 12-članske trubaške zasedbe Dej še’n litro, znane po priredbah raznih balkanskih filmskih klasik, funk komadov in drugih skladb ter nastopih ob boku večjih imen slovenske popularne glasbe. V duhu 10. obletnice je bil festivalski epilog zamišljen kot nekakšna žurka, ki pa zaradi obstoječih ukrepov, nove družbene realnosti, kjer je ples umeščen v kategorijo rizičnih dejavnosti, in tudi morda preresne publike ni resnično zaživela.

Če je za mnoge Brice BCMF še vedno le festival tiste čudne muzike tistega čudnega »moža, ki tuče po padelah«, pa si dogodek v širšem obmejnem in srednjeevropskem prostoru lasti prav poseben status. V omenjenem dokumentarnem filmu je kolega Miha Zadnikar kot osrednji pomen festivala in nasploh Kaučičevega angažmaja izpostavil njegovo ambasadorsko vlogo in čezmejno povezovanje domačih in furlanskih oziroma italijanskih glasbenikov, utelešeno v Orkestru brez meja. V celotnem slovenskem etničnem prostoru bi težko našli človeka, ki bi s svojo trmo in vztrajnostjo uspel iz nič ustvariti medgeneracijsko skupnost glasbenikov, ki zadnjih nekaj let občutno zaznamuje obmejno kulturno-glasbeno produkcijo. Tu je tudi njegova neprecenljiva pedagoška vloga, ki se izven kroga glasbene šole Kombo odraža predvsem v številnih goriških glasbenih projektih, ki so v zadnjem desetletju ružili po slovenski odrih, od zasedb Trus! in Koromač do še aktualnejših Nesesari Kakalulu in Kavastura. Kot je to v dokumentarcu poetično ubesedil Milan Dekleva, je Zlatko Kaučič posrednik med notranjim človeškim ritmom in zunanjim ritmom vesolja.